Fotograf Igor Andjelič je v Mali galeriji Cankarjevega doma pripravil razstavo svojih velikih in črnobelih fotografij, posvečenih Ljubljani in nekaterim Ljubljančanom. Poudarek je na arhitekturi in njenem osebnem videnju, možnosti fotografskih Semperjevih teorij “fasadnega tepiha”, kot v izjemni kot ujete Metalke… Spomin kot zgodba o Ljubljani; da se ne bi pozabil vpisati vanjo.
Igor Andjelić pred Metalko, vse fotografije Marijan Zlobec
Fotografije Igorja Andjelića dokazujejo, da je Ljubljana tako rekoč večno mesto, tako kot Pariz. Če bi imeli fotoaparate že pred dva tisoč leti, pa bi zlahka dokazali, da je imela vse dosedanje arhitekturne, umetnostnozgodovinske, politično – ideološke, individualne, kolektivne ter letno-časovne stile in profile vse do danes. Manjka nam samo še kraljestvo. To so prvi opazili Izraelci na svetovnem kongresu oblikovalcev v Ljubljani v letu vojne za slovensko samostojnost 1991. “Pri vas vidimo vse, romaniko, gotiko, renesanso, barok, klasicizem, romantiko, secesijo, Plečnika in njegove učence. Mi vsega tega nimamo,” so nam pripovedovali, mi pa takoj v jok, zakaj vse to imamo.
Skladatelj Aldo Kumar
Morda dialog fotografij Igorja Andjelića s prostorom ni tako “razkošen”, kot je bilo nanizano zgoraj, a je v njih neka tendenca pokazati ne lepoto, ampak strukturiranost, ki je v mimobežni vsakdanjosti ne opazimo. Fotograf se ne zaustavlja pri znanih hišah z razgledniško motiviko, ampak na tistih, za katere moraš narediti nekaj več, znati opazovati, gledati in videti. Opazujte tuje turiste, kako fotografirajo Ljubljano in se čudite, kaj vse oni takoj opazijo, česar mi ne.
Lepa noga potrebuje čevelj in nogavice
Zakaj je tako, je vprašanje, na katerega odgovarja ta razstava, ki se “nevidenju” upira na svojski, avtorsko uživaški in hkrati izpovedno asketski način, a z določenimi “pikantnimi” vložki.
Uživaška askeza Igorja Andjelića je poseben paradoks, skoraj mazohizem
To ni fotoreporterstvo z željo biti zraven, kronist in fotografski komentator; fotograf ne išče nečesa, kar nimajo drugi (v množici fotografov), a vendar ima nekaj takih momentov, na katere kak drug fotograf ne bi pomislil. To ni drznost trenutka ali upor proti temu, da bi bil fotograf ovca, ki teka za objektom takoj, ko se prvi v vrsti sproži… Tedaj se on obrne nazaj in vrže film ali pametni telefon, s katerim zadnje čase največ fotografira, stran.
Portretno arhitekturna kombinatorika
Posamezne fotografije kot avtorska postavitvena koreografija
Tepih vsebin in kontrastov
Metalka je zgrajena z vsemi vogali
Fotografski trikotnik
Kontrastnih vsebin
Človek ob zidu
Bo postal avtorska sestavljenka
Prebivalec fotografske slike
Omizni personalist
Hedonist
Kreator
In sklonjeno uklenjeni potencialni terorist
Marijan Zlobec