Kocbek trdi, da sta Kikelj in Župec mlade izdajala in so zato končali v taboriščih

Komentatorski napad dr. Matije Ogrina na Edvarda Kocbeka ob izidu dveh knjig njegovih Programskih in političnih spisov 1941 – 1951 v Zbranih delih 10/1,2 je veliko hujši, kot katerikoli zapis doslej o kakem književniku v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev; celo ob uvrstitvi v zbirko Stanka Majcna, Franceta Balantiča, Ivana Hribovška in Vladimirja Truhlarja. Kritiki so bili uvidevni in se niso spuščali v politiko, oziroma v odnose nekaterih avtorjev do takratne politike, do nastopa Ogrina kot novega glavnega urednika zbirke, ki je nasledil dr. Franceta Bernika.

Edvard Kocbek, foto Wikipedija

Kot sem že zapisal, je dr. Ogrin svoj komentar in napad na Kocbeka objavil v knjigi, katere urednik je bil sicer Mihael Glavan. Objavil ga je mimo njegove volje oziroma ob njegovem jasnem nasprotovanju. Ogrin je s tem dokazal, da gre lahko nad urednika oziroma neposredno posega v njegovo delo, ki še zdaleč ni končano, in ga s tem zanika. Hkrati pa citira tiste besede prvega urednika Kocbekovega Zbranega dela dr. Andreja Inkreta iz leta 1991, da se bo vzdržal slehernega osebnega komentarja, ampak objavil Kocbekove tekste kot dokument časa in seveda avtorjev prispevek v njem. Inkret ni odprl teme, ali spadajo tovrstni članki, govori, polemike…v Zbrano delo, ampak je s svojim konceptom potrdil, da vanj spadajo, tako kot dnevniki, ki pa jih je želel uvrstiti v Zbrana dela kot Dodatek, kar pa se ne dogaja in je tudi prav tako. Inkretova teza, češ da so rokopisni dnevniki, za razliko od objavljenih že za Kocbekovega življenja, nedokončano avtorsko delo, ne drži. S tem bi namreč zanikal Kocbekovo ustvarjanje kot avtentično, suvereno in sporočilno dokončno že v svoji rokopisni obliki, pa tudi stilno-jezikovno ustrezno oziroma njegova osebnostna in pisateljska intima.

Kocbeka je (v naših zapisih že doslej tu omenjena) justifikacija Jaroslava Kiklja in Frančka Župca zelo vznemirila, manj osebno prizadela in jo je uvrstil v kar dva svoja spisa spomladi leta 1942. Odzivi na likvidacijo VOS v raznih tekstih so bili takojšnji, kot članki v Slovencu, Jutru, Slovenskem domu, v knjigah in razpravah. O Kiklju je leta 2001 izšla posebna knjiga Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in veselja Zbral, uredil in spremna besedila napisal Vinko Škafar (Slomškova založba, Pričevalci 1, Maribor 2001). V knjigi je posebno poglavje Posledice bratomorov Frančka in Jaroslava. Kocbekovih zapisov o Kiklju ni nikjer, niti omenjenih.

Ne bi se podrobneje spuščal v problematiko, kdo je pravi avtor knjige, saj primerjava med podlistkom Miloša Metlikoviča v Slovencu leta 1996 (60 nadaljevanj) in v knjigi natisnjenega kot avtorja le Vinka Škafarja, pokaže, da skoraj ni razlik, je le kaj malega izpuščeno, zato bi moral biti podpisan Metlikovič, Škafar pa le kot avtor uvoda ali spremne besede ter opomb, še posebej, ker v knjigo ni uvrstil takoj po objavi podlistka še številnih polemik v nadaljevanju, ki pa jih je poznal.

Pismo študentov Rektoratu Univerze v Ljubljani, a le s štirimi podpisi

Kaj je Kocbek zapisal takega, da se ga kot hudič križa vsi bojijo še danes, ga namerno spregledujejo, zamolčujejo oziroma Kocbeka slepo in tako burno napadajo? Njegov zapis Slovenskim akademikom sem že povzel, a še bolj pogumen, odločen v analizi, komentarju in še posebej napadu na ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je ciklostirana Velikonočna poslanica kristjanov v Osvobodilni fronti, 1942. V ZB 10/1 je objavljena na straneh od 83 do 100. Tega si dr. Tamara Griesser Pečar v knjigi Rožmanov proces ne upa niti avtorsko identificirati, kaj šele, da bi poslanico želela predstaviti v pravi vsebini. Njena manipulacija je za bralca Kocbekovega spisa in njene “ugotovitve” več kot petdeset let kasneje dobesedno šokantna, a to še pride v teh zapisih na vrsto. Dr. Griesser Pečar bi iz objave v Slovenskem poročevalcu 31. marca 1942 lahko razbrala, da gre le za “zaključne besede iz “Velikonočne poslanice slovenskih katoličanov v Osvobodilni fronti”, ki se tiska.” (SP, 31. marca 1942, str. 2). Ve, da je izšla “posebna brošura”, kot piše v opombi, a je ne želi videti in predstaviti. Brošura je namreč Kocbekova. kar dokazuje Kocbekov tipkopis in dva nekoliko različna (naslovnici) izvoda ciklostirane Poslanice v Kocbekovi zapuščini v NUK.

Tu bi se omejil na problematiko Kiklja in Župca. Najbolj preseneti, glede na zapise ali molk vseh drugih piscev, da je Kocbek vedel nekaj več, s čimer je oba justificirana študenta Univerze v Ljubljani postavil v drugačno luč.

Edvard Kocbek je v tem delu hkrati zelo jasen, pa tudi problematičen, saj konkretno ne pove, kdo vse mu je o tem, kar piše in seveda trdi, pripovedoval, oziroma katere dokumente je sam videl.

“Kaj se je zgodilo ? Mlad slovenski akademik, pripadnik skupine, ki sodeluje z okupatorji, je lansko jesen ovadil fašistom več svojih tovarišev. Ti tovariši so bili aretirani, zaprti in so še danes v ječah. Ovaduh je bil prepričan, da bo fašistična vseučiliška organizacija dobro uspevala, če bodo odstranili tiste fante, ki so po njegovi presoji ovira fašističnemu vdoru na univerzo. Ko je spoznal, da odstranitev tistih tovarišev ni nič zalegla, je s pomočjo svojega zvestega pomagača začel groziti, da bodo vsi štajerski in gorenjski rojaki izročeni Nemcem v roke, da bo univerza ukinjena in da jo bodo Italijani vso oplenili, če se akademiki ne vpišejo v fašistično organizacijo. Ko tudi te grožnje niso pomagale, sta nadebudna slovenska fašista svoje požrtvovalno delo stopnjevala tako, da sta ovajala in dajala podatke fašistični obveščevalni službi in se nazadnje tako daleč spozabila, da je pri zadnjih preiskavah eden od njiju v vojašnicah pomagal fašistom izbirati “nevarne” slovenske rojake, ki so zato morali v konfinacijo. Ko je prispelo prvo pismo iz konfinacije, kjer stradajo in se mučijo mladi slovenski ljudje pod fašistično knuto, je ta slovenski študent naslovil na fašističnega zastopnika na univerzi navdušen pozdrav, poln vdanosti in zahvale fašistom, češ da vzgledno skrbe za slovensko kulturo, čeprav se istočasno noč in dan izpodkopujejo temelji naroda samega. Dan po objavi tega pozdravnega pisma so streli slovenske narodne justice podrli tega sramotnega slovenskega fanta, nekaj dni zatem pa se je isto zgodilo z njegovim pomagačem.” (ZD 10/1, str. 93/94).

Edvard Kocbek je tu jasen; prvi je padel Franček Župec, drugi pa Jaroslav Kikelj, torej je Kocbek mislil na oba. Zakaj Kocbekov sočasni zapis (konec marca zgolj delno v Slovenskem poročevalcu in kot posebna brošura v celoti na začetek aprila 1942) ni naletel na kritični odmev niti med tistimi zgodovinarji (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar), ki so se s Kikljevo in Župčevo justifikacijo izrecno ukvarjali, ostaja odprto vprašanje.

Jaroslav Kikelj je bil očitni agitator proti komunistični OF, kar so pričali po spominu njegovi bližnji, kot njegova mlajša sestra Cveta, ki jo je brat k agitaciji nagovarjal, hkrati pa niso niti najbližji sorodniki vedeli, da je predsednik študentske podzveze Katoliške akcije, ampak so to izvedeli šele po smrti in objavi v Slovencu.

Kikelj je dajal svoji sestri navodila, kaj naj v internatu počne…Opazna je zabeležka v knjigi o Kiklju, kjer je zapisano, da je želel oditi študirat v Zagreb, iz česar bi se dalo sklepati, da s študijem medicine in drugim dogajanjem v Ljubljani ni bil zadovoljen… Iz številnih kratkih pričevanj v knjigi bi smeli sklepati, da nihče ni natanko vedel, kaj Jaroslav Kikelj v resnici počne, še posebej že v času italijanske fašistične okupacije pa vse do svoje smrti pod streli na Streliški cesti. Zdravniki, simpatizerji OF, ki so Kiklja poznali, so ga sicer imeli radi, a so ga hkrati označevali kot belogardista. Avtor knjige Vinko Škafar (?) citira avtorja podlistka Miloša Metlikoviča o Jaroslavu Kiklju (Slovenec, 1996), ki trdi, da oznake belogardist oziroma belogardizem ali bela garda tedaj sploh še ni bilo. Iz Kocbekovih spisov je jasno, da so jo poznali že pred ustanovitvijo prve vaške straže 17. julija 1942 v Šentjoštu nad Vrhniko.

Domobranska zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar v svoji knjigi Stanislav Lenič o likvidaciji Jaroslava Kiklja in Frančka Župca sicer piše, a Kocbeka, kaj šele njegovih zapisanih očitkov iz leta 1942 ne omenja.

Rokopisno pismo rektorja dr. Milka Kosa Frančku Župcu

Kikelj se je malo pred razpadom kraljevine Jugoslavije s prostovoljci odpravil v Zagreb. Kasneje je jugoslovanska vlada v Londonu vse prostovoljce povišala in Jaroslav je postal kaplar, na kar je bil zelo ponosen (Jaroslav Kikelj Pričevalec vere in veselja, str. 127/128).

“Smrt Jaroslavu ni bila nekaj strašnega. Glede na to, da so komunisti dva dni pred njim ubili študenta Frančka Župca, je računal s smrtjo, vendar ni bil preplašen. Vzrok njegovega poguma je bil v tem, da je bil vedno pripravljen na smrt, ker je stalno živel v prijateljstvu z Bogom in v skladu s svojo vestjo. Zato je mogel še eno uro pred svojo smrtjo izjaviti na svoj vedri in prostodušen način: “Če me ubijejo, bom pa šel v nebesa!” (ibid. str. 131).

Tu ni vprašanja, zakaj naj bi ga komunisti ubili in kaj so mu očitali, da je storil narobe, vsaj po njihovem prepričanju, in si je zaslužil smrtno kazen.

Citirana knjiga sicer odpre vprašanje, kako sta na Kikljevo justifikacijo gledala Edvard Kocbek in Makso Šnuderl, a je iz obširne opombe pod črto, kjer je to zabeleženo, razvidno le, da je Kocbek o tem govoril v svoji knjigi Tovarišija in citira, da “so se mu zapiski iz tistega obdobja porazgubili po raznih skrivališčih in bunkerjih.” (Opomba, ibid. str. 151). V resnici je pisal in vedel bistveno več, kot je razvidno iz tega citata.

Makso Šnuderl pa je v svoj Dnevnik 1941 -1945 zapisal:“Te dni so ustrelili visokošolca, ki je bil predsednik GUF na univerzi. Pogreb je imel sijajen. Zastopniki Visokega komisariata, armadna generala in vsi odličniki s škofom vred so bili na pogrebu. Baje sta ustreljena še dva odbornika GUF.” (Opomba, ibid, str.151)

Očitno je pri Kocbeku in Šnuderlu obveljala informacija, da je šlo na Univerzi v Ljubljani dejansko za GUF, ne pa za LOU, torej izrecno Gioventù Universitaria fascista – Univerzitetna fašistična mladina, in ne Organizzazione Uiversitaria di Lubiana – Ljubljanska univerzitetna organizacija.

GUF je bila v Italiji splošno znana in razširjena fašistična organizacija že od leta 1927, v katero so bili včlanjeni mladi med 18. in 28. letom starosti, vendar pa so Italijani imeli drugačno oznako, kot so jo med vojno uporabljali v Ljubljanski pokrajini, to je kot Gruppi Universitari Fascisti. Italijanski zgodovinarji pišejo, da so se študentske fašistične organizacije pojavljale že takoj po rojstvu fašističnega gibanja leta 1919. Člani GUF so bili v svoji mladosti mnogi kasneje vodilni italijanski politiki, pa tudi umetniki, med njimi celo mednarodno znani prokomunistični slikar Renato Guttuso ali pisatelji Italo Calvino, Eugenio Scalfari in Carlo Bo, režiserji Pier Paolo Pasolini, Giorgio Strehler, Michelangelo Antonioni, Giuseppe Patroni Griffi in Luigi Comencini, slavna novinarja Davide Lajolo in Giorgio Bocca ali prav tako slavni umetnostni zgodovinar in kritik Marco Valsecchi.

Ena izmed mladinskih fašističnih manifestacij v Italiji

Zakaj se noben italijanski politik ne pride v Ljubljano uradno in javno v imenu italijanske države opravičit za vse fašistične zločine nad slovenskim narodom med italijansko okupacijo in položit venec ob spomenik ustreljenih nedolžnih talcev v Gramozni jami, bo hitro jasno, če dodamo, da so na spisku nekdanjih fašistov tudi Aldo Moro in bivša predsednika Republike Italije Carlo Azeglio Ciampi in Giorgio Napolitano. Slovenska Wikipedija, pa tudi italijanska uradna biografija, tega seveda ne omenjata, ampak poudarjata le Napolitanov (kasnejši) komunizem, ki se je v njem razvil šele po kapitulaciji Italije. In če je bil res komunist, ob tem da je bil italijanski predsednik od leta 2006 do 2015, bi že moral vedeti, kaj je njegova državniška dolžnost do sosednje Republike Slovenije. V Ljubljani je bil nekajkrat, a vedno tiho, kot da nič ne ve.

Italijanska študentska fašistična himna

Pri zapisih Edvarda Kocbeka je največje vprašanje, kaj je celotna vsebina védenega in ali je to, kar je vedel in o tem pisal tako rekoč neposredno po obeh atentatih in pogrebih, bilo v celoti res. Zanj je seveda bilo res, vprašanje pa je odprto glede objektivne resnice. Tu pa je problem še večji, ker o tem drugi in kasneje sicer veliko pišejo, a ne v kontekstu Kocbekovih tedanjih zapisov, ki jih sedaj tako vehementno napada dr. Matija Ogrin.

Andrej Inkret – In stoletje bo zardelo

Spet smo pri Inkretovi knjigi o Kocbeku. Zakaj je avtor vse to izpustil ? Je bilo gradiva preveč ? Inkret je vsaj do tedaj morda premalo podrobno poznal vse Kocbekove programske in politične spise, zlasti one, ki še niso bili povsem identificirani kot njegovi, so bili v rokopisu, tipkopisu ali objavljeni v ciklostirani obliki in so v Kocbekovi zapuščini v NUK. Prav tako mu najbrž ni bilo povsem znano, kaj je bilo Kocbekovega avtorskega iz Slovenskega poročevalca iz leta 1942. O težavah identifikacije piše urednik Mihael Glavan.

Inkret se je bolj ukvarjal z likvidacijo Lamberta Ehrlicha in Kocbekovo reakcijo nanjo, a spet ne z upoštevanjem njegovih programskih in političnih spisov, ampak citatov iz dnevniške Tovarišije. Inkret je umrl avgusta 2015 star dobrih 72 let in bi Kocbekovo dediščino zlahka lahko študiral še danes ter o njej seveda pisal, še posebej, če bi po objavi spisov dodal vsaj najnujnejše komentarje oziroma citiral sprotne odmeve na določene spise ali njihovo vsebino, česar vse do Ogrinovega zagrizeno Kocbeku nasprotnega, sovražnega in prodomobranskega izpada nismo dočakali.

Tako obstaja resna nevarnost, da bodo Zbrana dela Edvarda Kocbeka, še zlasti spričo omenjenih napadov dr. Matije Ogrina na samega Kocbeka, prenehala izhajati. Očitna klerikalizacija, kot se v zadnjem času kaže z izborom klasikov v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev, in jo je začel dr. France Bernik, ki je sam izbral svojega naslednika iz klerikalnih vrst, dr. Matijo Ogrina, ne sledi realnemu razvojnemu toku slovenske književnosti 20. stoletja, še manj pa njeni literarni in umetniški vrednosti. Če je dr. Bernik v zbirko uvrstil umorjenega Ivana Hribovška, ki za življenja ni izdal nobene pesniške zbirke, potem pa še teologa Vladimirja Truhlarja, ki ga kot pesnika ne pozna tako rekoč nihče, ne po zbirkah ne po pesmih, ni pa uvrstil na primer padlega partizana Kajuha in je prehud zalogaj celo Ivan Pregelj (doslej komaj v dveh knjigah), medtem ko je očitno neskončna ovira Ciril Kosmač, na uredniški blagoslov pa še čakata Gregor Strniša in Dane Zajc… je znamenje za preplah očitno potrebno.

Dr. Matija Ogrin naj sam odstopi, ker se je kompromitiral, njegovo mesto glavnega urednika zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ter s tem mesto na ZRC SAZU pa naj zavzame dr. Miklavž Komelj, erudit neprecenljive vrednosti. Ogrin naj se ukvarja z zbranimi deli katoliških avtorjev do 19. stoletja, če je to njegova miselna, ideološka in strokovna identiteta.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec