Če niti premiera Verdijevega Macbetha ne more napolniti ljubljanske opere, s tem da je večina vstopnic podarjenih povabljencem, to marsikaj pove. Prav tako, da je direktor SNG Opera in balet tako rekoč pobegnil iz hiše. Tretji potop pa je samo umetniško vodenje opernega dela programa. Sinočnja premiera Macbetha je minila dvopolno: glasbeno na eni strani in scensko-režijsko na drugi. Bolj ali manj smo gledali polscensko koncertno izvedbo opere, pri čemer nosita največjo krivdo režiser Jernej Lorenci in scenograf Branko Hojnik, k tej nesreči pa so svoj delež dodali še kostumografinja Belinda Radulović, koreograf Gregor Luštek in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak. S skupnimi močmi so Macbetha uspešno uničili.
Mrtev kralj Duncan z morilcem, vse fotografije SNG Opera in balet/Darja Štravs Tisu
V Macbethu ni bilo nikakršne dramatike, nikakršne operne igre, nikakršnih scen, ki pripovedujejo o zapletenih častihlepnih, politično lakomnih, povzpetniških…željah in namerah glavnih dveh protagonistov, ženske v svoji seksualni atraktivnosti, iz katere mora izhajati moževa pripravljenost na umor kralja in njegove sle po oblasti, ki se združi z ženino v “ljubezni”…
Režiser se je zelo trudil, da je vse napravil narobe oziroma drugače, kot je to v svoji partituri zapisal Verdi.
Lady Macbeth in Macbeth
V tej predstavi je toliko napak, da bi jih lahko vstavil v učbenik skrajno neumne režije, samovoljne, samovšečne, pišmeuhovske…na koncu pa celo s samoprepričanjem, da “sem ustvaril veliko predstavo”.
Lorenci nima pojma o psihologiji opernih likov, kaj šele, kako se poje, v kakšni legi, drži, kako pomembno je, da je pevec čim bolj osvobojen, sproščen, v stiku s pomenom petega, da se tisto kar poje in hkrati vidi povsem ujema, ne pa, da so vsi prizori bili bolj ali manj utesnjeni, togi, lutkarski, figure torej pevci so imeli na odru manj prostora kot jih imajo sicer pevci v koncertni izvedbi oper na primer v Salzburgu, kjer se med petjem (na pamet seveda) prosto gibljejo in komunicirajo. Tu ni bilo nobene komunikacije, tako kot da bi osel rigal oslu na daljavo.
Macbeth z nožem
Že postavitev zbora in oseb na odru v smislu avditorija, kjer zbor lahko celo ploska, pravi avditorij ali dvorana pa je ves začetni čas osvetljena, da ne veš čemu, in luči kažejo same prazne balkonske in celo parterne lože, da takoj pomisliš na to, da se bodo zboristi preselili še tja, kar pa se izkaže za zmotno, saj ni bilo občinstva, ki bi te lože zapolnilo…je bila povsem zgrešena. Lorenci je takoj pokazal, da ne ve, kaj bi, kako naj opero sploh postavi na oder, in ker ni znal, je moral biti “moderen”.
Lady Macbeth
Gledali smo Macbetha kot v kakšnem osnovnošolskem razredu, kjer sedijo vsi dijaki, glavni operni junaki ali bolj izstopajoči (po znanju) pa čakajo, kdaj bodo vprašani, da se lahko oglasijo. Zahtevana mentaliteta režiserja kot odrskega uresničevalca partiture je tako bila več kot uspešno povožena oziroma samopovožena.
V bistvu ni funkcioniralo nič, razen kakšen detajl, na primer z nožem, ki ga drži Macbeth v rokah, preden bo umoril kralja Duncana, ko bo prišel na obisk. V normalni predstavi bi ta slavnostni prihod kralja sicer videli, ne pa kot tu, kjer je bil kralj ves čas že tam in ga je bilo treba le še “identificirati”. Prizora s čarovnicami sredi celotnega zbora sta ostala brez grotesknega, skrivnostnega, obešenjaško-vizionarskega efekta, brez identifikacijske scene in s tem seveda kontrasta.
Banquo
Zarota proti Banquou je tako rekoč komična, kaj šele njegov umor, skoraj kot kakšna pantomima. Tam, v nočni zaroti in sceni, ženske nimajo kaj iskati. Lorenci je edini režiser na svetu, ki je iz predstave izločil sinčka, ki pred vsemi pobegne in s tem Verdi napove verjetni razplet opere. Tisto, kar Banquo poje, ni namenjeno nikomur, deluje shizofreno, tako kot rezanje vratu s pahljačo in mazanje s krvjo iz šampanjskega kozarca, (ki se na koncu opere z Macbethom ponovi). Potem pa Macbeth poje kje je Banquo in ga hkrati drži mrtvo ležečega…
Da ne govorim o prikaznih, ki se v Macbethu pojavljajo kot preganjavica in je z njimi Verdi napravil sijajni dramski efekt, ki bi se ga danes dalo s sodobnimi sredstvi pripraviti še veliko bolj dramatično kot v Verdijevem času. Namesto tega je Lorenci samo nekaj našteval, videli pa nismo ničesar.
Opičja koreografija
V kontekstu takšne režije in scenografije je bila opičja koreografija Gregorja Luštka; zbor je dela neke gibe, posamezne “plesalke” nekaj migale… Povsem zunaj vsebine opere Macbeth.
Kostumografija Belinde Radulović je skakala iz sodobnosti v barok in nazaj.
Dirigent Jaroslav Kyzlink je orkester naštudiral zelo dobro; orkestraši so igrali vzneseno, intenzivno, z željo premagati vse ovire na odru, ki jih na srečo niso gledali. Morda je bilo dinamike na posameznih mestih preveč, kar se je pokazalo v prizorih skupaj z zborom, ki ga je prav tako zelo dobro pripravila Željka Ulčnik Remic, a je bil vkalupljen v omenjeno režijo, tako da ni imel igralske vloge, kot bi jo v primernejši režiji imel ali dobil.
Med pevci so bile nekatere vloge zelo solidno zasedene, še posebej baritonist Marko Kobal kot interpret glavne vloge. Kobal vedno ve kaj poje, njegov glas je znan že zelo dolgo, ima odlično dikcijo, režija pa ga je ovirala in mu dajala interpretacijo, ki ga je samo ovirala, da ne rečem na nekaterih mestih smešila.
Duncan in Macbeth
Prav tako zelo solidna je bila gostujoča dramska sopranistka Iveta Jirikova, z močnim glasom, ponekod rahlim nižanjem in skrajšanim fraziranjem, na nekaj mestih malo rezkim nastavkom, a bi bila ob ustreznejši režiji veliko bolj prepričljiva v vseh komponentah njene odrske pojavnosti kot Lady Macbeth. Tako ni igralsko zablestela niti v prizoru, ko bi morali spričo njene “zblaznelosti”, prividi krvi, njenim brisanjem…gledalci oledeneti, tako pa smo videli nekaj čudnih zapoznelih kretenj…in namesto svetilke v rokah nekaj svetlega visečega nad njeno glavo.
O premikanju ali približevanju birmanskega gozda ni bilo niti sledu, razen ene vejice…
Premik birmanskega gozda
Soliden je bil tenorist Branko Robinšak kot Macduff, prav tako basist Peter Martinčič kot Banquo, ki je po začetnem prizoru dobil kostumsko, tako rekoč klovnovsko spremembo. Pokazal pa je primeren glas, svež in z dobro dikcijo. Za Duncana so si izbrali nič hudega slutečega Bratislava Ristića; zgodilo se mu ni nič, razen da je statično umrl ali ostal isti kot poprej živ, le da so ga malo pošpricali s krvjo in mu v naročje nanosili nekaj cvetja. Čarovnice so bile nekako skrite v zboru in se jih tako rekoč ni dalo identificirati. So pa pele, medtem ko so bili posnetki izza odra slabi.
Premiere se celo pred volitvami ni udeležil noben predstavnik; vsaj vidni ali opazni ali vodilni človek katere koli izmed petindvajsetih strank, prav tako ne iz vlade, parlamenta, državnega sveta…
Kultura že doslej ni imela zaveznikov in podpornikov, odslej pa bo zanesljivo še bistveno slabše.
Marijan Zlobec
5 odzivov na “Stupidna režija Macbetha Jerneja Lorencija”
Hahahahaha. Tako se piše kritiko. Bravo Marijan. Ne se dat.
Baritonist Jože Vidic mi je poslal naslednje pismo: “Spoštovani Marijan,
bil sem obveščen, da se je nekdo v mojem imenu odzval na Tvoj zapis o sinočnji premieri Verdijevega Macbetha v Ljubljani. Lahko prosim preveriš? Zapisani komentar ni moj!
Najlepše se Ti zahvaljujem.”
Jože Vidic
Sem preveril. Opombo je po mailu sodeč poslal Primož Zevnik.
Res. Jožetu se globoko in iskreno opravičujem. Hotel sem spodbuditi debato, kako je s pr službo opere. Zakaj se nikdar nihče ne odzove na uničujočo kritiko, ki je sicer legitimna. Jože Vidic skupaj simbolizira vse, kar je vrhunskega v naši operi. Na udaru so vedno pevci, ki so nekakšni frontmeni sicer kompleksne produkcijske organizacije. Samo vrhunski pevci jo držijo pokonci. Nazadnje sem neskončno užival v odličnem Don Giovanniju v napol prazni dvorani. Pevci niso nikoli krivi. Tu je umetniški vodja, direktor in vsi, ki jih nikoli ne vidimo. In od katerih je vse odvisno. Tudi uničujoča kritika. Še enkrat moje iskreno opravičilo gospodu Vidicu, ki je vrhunski baritonist in ki simbolizira vse, kar je vrhunskega in umetniško poštenega v naši operni hiši.
Primož Zevnik
Hja. Dobro napisana kritika. Najprej pozitivne stvari. Kobal je po meni eden najbolj podcenjenih pevcev nasploh. En Vratogna poje na svetovnih odrih, Kobala pa še v Zagreb redko povabijo. Pa je zmeraj imel glas za “nekaj več”.
Kar se pa režije tiče, je za mene v zadnjem času mazohistično dejanje. Napihnjeni smrkavci brez kakršne koli vizije se izživljajo na deli genijev. Na premijere sploh več ne hodim. Počakam, da vidim fotografije in se potem odločim ali grem. Pa tudi to več ne zaleže. Pred 3 tedni sem bil v Dresdnu na Forza del Destino. In so uvertiro igrali šele PO prvem dejanju!
Ljubljansko opero bi pa itak bilo najbolje razpustiti. Pametni so začeli lože prodajati v kompletu. Zakaj bi moral kupiti vsa 4 mesta? Pa bili so meseci ko se je cel mesec dajal po en baletni in operni naslov! Sratoma
Bi pa lahko avtor omenil ne samo, da ni bilo politikov, ampak niti TV. Kdaj smo imeli na TVS priložnost v celoti videti delo naše operne produkcije v prenosu ali posnetku?
SRAMOTA par excellence