“Kocbekovi spisi vojnega časa imajo v sebi potencial, da tudi danes prebujajo v posameznikih podobna občutja in ideje o tem, da je treba svet uravnavati z nasiljem, tudi s krvavimi umori, ter nudijo takšnim nevarnim družbenim nastavkom novega netiva…”, med drugim berem v komentarju Memento k Deseti knjigi Kocbekovega Zbranega dela glavnega urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev dr. Matije Ogrina.
Dr. Matija Ogrin, foto Marijan Zlobec
Ogrin si je uzurpiral pravico, da mimo odločitve uredniškega odbora zbirke, mimo celovitega koncepta in ustroja Kocbekovih Zbranih del, kot jih je že v Prvi knjigi ZD objavil urednik dr. Andrej Inkret, in mimo urednikovanja ZD Edvarda Kocbeka Mihaela Glavana, sam poseže v celoto Kocbekovih ZD s svojim pamfletističnim, klerofašističnim nastopom in napadom na Kocbeka, in to za zapise iz leta 1942, nastale v okupirani Ljubljani, v času vsem dobro znanega fašističnega nasilja.
Doktor literarne znanosti je spise iz časa najhujše narodove preizkušnje zlorabil za obračunavanje s Kocbekom, ki “v svojih vojnih besedilih zagovarja in utemeljuje politične likvidacije Slovencev, ki so v razmerah okupacije in revolucije ravnali mimo zahtev OF, ta pa si je vzela oblast, da sme radikalno razpolagati z njihovimi življenji. Ti umori so bili podobni dejanjem, ki jih dandanes imenujemo teroristični napadi na civilne osebe in jih civilizirani svet obsoja. Kocbek nekatera od tega dejanj zagovarja ali opravičuje v kontekstu vojne in revolucije. To stori v besedilih, ki so za Slovence detlej neznana mešanica ideološko-politične propagande in revolucionarno zanosne poetične proze…”
Dr. Andrej Inkret se je dobro zavedal, kaj vse predstavlja in pomeni Kocbekov celoviti opus, zato se je sam in zavestno odločil, da bo ta opus predvsem izdal in odprl javnosti. Odpovedal se je vrednostnim sodbam in “subjektivni” interpretaciji, opisu in razlagi lastnih “pogledov” na stvari, ampak skušal doseči, da bi Kocbekovi spisi govorili sami iz sebe, “kakor so nastajali in kakor so govorili sodobnikom ob njihovem času.”
Inkret se je dobro zavedal, da so nekateri Kocbekovi teksti nastali v zgolj njegovem času in so nagovarjali zgolj ta čas in ljudi v njem. To dr. Ogrin začuda celo citira, ne da bi hkrati želel razumeti, kaj želi dr. Inkret povedati.
Ogrin govori o Inkretovi “abstinenci od vrednostne presoje besedil, ki jih kot urednik izdaja” in to predstavi kot “eno od možnih uredniških koncepcij in jo je v literarni vedi do določene meje tudi moč zagovarjati kot legitimno. Vprašanje je, do katere meje je to legitimno”, se sprašuje Ogrin. In napoveduje, da se bo sam lotil tega vprašanja.
Seveda se tega vprašanja ne loti kot vprašanja, kot odpiranja tem, ampak kot trditve, prenesene nič manj kot v naš ali sedanji čas, s povsem samovoljnimi in do Kocbeka hudo žaljivimi trditvami, ki so v popolnem nasprotju s Kocbekovo intelektualno, pesniško- pisateljsko, emotivno, osebnostno, nacionalno, duhovno, katoliško in celo politično naravo.
Ogrin piše o tem, da so bili umori (OF oziroma VOS) “podobni dejanjem, ki jih dandanes imenujemo teroristični napadi na civilne osebe in jih civiliziran svet obsoja.” Ta trditev prepričljivo kaže na dvoje, da Ogrin noče vedeti, kako je bilo v času italijanske fašistične okupacije Ljubljane, in ne, kaj počne sodobni terorizem s svojimi zločini kjerkoli po svetu nad slučajnimi, anonimnimi, v vsakršna politična ali javna dogajanja neudeleženimi, nedolžnimi…ljudmi.
Še več, Ogrin Kocbeku nič manj kot očita, da imajo njegovi spisi “potencial, da tudi danes prebujajo v posameznikih podobna občutja in ideje o tem, da je treba svet uravnavati z nasiljem, tudi s krvavimi umori…”
Če še ne veste: naš pesnik in pisatelj, politik Edvard Kocbek je tako rekoč oče svetovnega sodobnega terorizma.
OF si ni vzela oblasti, ker je to oblast v Ljubljanski pokrajini imelo fašistično italijansko vodstvo, civilna in cerkvena oblast, medtem ko je bila OF ilegalna organizacija… OF ni razpolagala z nikakršnimi življenji, ampak je z njimi razpolagala fašistična okupatorska oblast, o čemer izrecni Kocbek piše, tako kot o beli gardi kot okupatorjevem zavezniku.
Ogrin poizkuša v podporo svojih tez analizirati in trditve dokazati s primerom, ko je VOS likvidirala študenta Frančka Župca in Jaroslava Kiklja. Tu se ne bi spuščal v podrobnosti kaj trdi Ogrin, ampak moram opozoriti vsaj na to, da je vede in hote iz Kocbekovega teksta, napisanega spomladi leta 1942, izpustil vse testi razlagalne pasuse, ki Kocbeka kažejo v povsem drugačni luči, kot zagotavlja in pesnika kaže Ogrin v svojem komentarju.
Ogrin na primer citira pismo rektorja Univerze zgodovinarja dr. Milka Kosa kot odgovor na Župčevo pismo s prošnjo, naj univerzitetni svet ob zadevi, ki je tako pomembna za univerzo, odloči, kako naj študentje ravnajo, oni pa bodo tej odločitvi profesorjev sledili…
Edvard Kocbek podrobno piše o tem, kako je italijanski okupator kot pogoj za ohranitev ljubljanske univerze zahteval, da določeno število študentov vstopi v fašistično mladinsko organizacijo (Gioventu Universitaria fascista – GUF).
“Ker nihče ni hotel vstopiti, je univerza dosegla z oblastmi kompromis, da se ustanovi nadomestna, bolj nevtralna Ljubljanska univerzitetna organizacija (LUO). Župec in Kikelj sta vanjo vstopila, da bi rešila univerzo, pred tem pa sta se posvetovala z več javnimi osebnostmi…” pravi Ogrin in se pri tej trditvi poslužuje, da ne rečem prepisuje ugotovitev dr. Tamare Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod (2004). Ne pa komentira tisto, kar piše napadeni in zlorabljeni Kocbek.
Že dejstvo, da Ogrin omenja zgolj dva teksta iz dveh obsežnih knjig Kocbekovih spisov iz let med 1941 in 1951, in na podlagi tega povleče sklep, h kateremu ga navajajo domobranski zgodovinarji in publicisti, ki se jih v celoti poslužuje, in to s pomočjo njihovih objav iz zadnjih let, medtem ko se je Kocbek na vse odzival dnevno, kar se je dr. Inkret zavedal in sprejel svoj sklep, ki je hkrati strokoven in intimen, estetski in zgodovinarski, pove o njem osebno in strokovno zelo veliko. Glavni urednik dr. Ogrin volje in želje po “abstinenci vrednostne presoje” nima niti za las.
Belogardisti, domobranci, klerofašisti…ne bodo nikoli povsem dojeli, da Edvard Kocbek ni bil nikoli njihov, čeprav je bil tako kot oni kristjan.
Katera sta dva spisa iz Desete knjige 1/2 Zbranih del Edvarda Kocbeka?
Ogrin najprej piše o Kocbekovem spisu Slovenskim akademikom (datum tipkopisa 18. IV. 1942). Kocbek je zapis zasnoval kot član slovenskih katoliških akademikov, ki sodelujejo v Osvobodilni fronti, kot apel na svoje tovariše in na vso slovensko javnost. Ogrin upošteva natis v Zbranih delih, ne odpre pa temeljnega vprašanja, ali je bil Kocbekov spis ali apel sploh objavljen. Žal se tega bistvenega vprašanja ni loteval niti urednik Glavan, tako da ostajamo pred dilemo, ali je Kocbek koga nagovarjal zares ali samo sam pri sebi. Ne Ogrin ne Glavan ne povesta, ali je Kocbek tekst Slovenskim akademikom kje objavil in kdaj ter kakšne so bile takojšnje reakcije v javnosti.
Kocbek govori o tem, da sta bila 16. in 18. marca “od varnostnih organov Osvobodilne fronte justificirana narodna izdajalca, akademika Župec in Kikelj…” Urednik Glavan v opombah piše, da sta bila ubita v atentatu VOS 18. 3. 1942 v Prosojni ulici v Ljubljani, torej datumsko povsem drugače kot sam Kocbek. Po Glavanovi predstavitvi je bil Kikelj predsednik študentske podskupine Mladcev. Kocbek pravi:
“Ta justifikacija je povzročila razburjenje pri vseh tistih, ki gledajo na položaj slovenskega naroda z mirnodobskimi očmi ali njegov razvoj morda celo namenoma omalovažujejo, medtem ko je naletela na odobravanje pri vseh onih, ki priznavajo slovensko narodno revolucijo in ki vedo, da Slovenci bijemo boj na življenje in smrt in da si ne smemo dovoliti, da bi nekdo izdajal narod, če mu je to v veselje.”
Kocbek si je zatem zadal nalogo, da razgrni prave namere njunega izdajstva. Najprej obširno spregovori o italijanskem okupatorju in njegovi, kot pravi, lisičji naravi, omenja fašizem v goriški in tržaški pokrajini, nato pa fašistično ustavo Ljubljanske pokrajine…
“Po petih mesecih okupacije so že prišli s pravimi kartami na dan. Vso vzgojo slovenske mladine so začeli prenašati v fašistične organizacije. Odločen odpor slovenskih staršev in mladine jim je za trenutek sicer zaprl sapo, toda Italijani so poiskali novih načinov in novih izhodov.
Najusodnejšega so si našli na univerzi. Vedeli so, da je univerza prirasla slovenskemu narodu in da bodo z ogroževanjem univerze lahko najbolj navijali ceno slovenskih narodnih žrtev. Ker so vedeli, da je slovenski akademik narodno zaveden in da nikoli ne bo vstopil v fašistično organizacijo, so postavili cinično zahtevo, ki ji ni para v kulturni zgodovini…” Potem Kocbek tu spregovori o tistem, kar sem poprej že citiral o vstopu nekaterih posameznikov v akademsko fašistično organizacijo.
Kocbek govori o tem, kako se je velika večina slovenskih akademikov hitro znašla, zavrgla nemoralni kompromis… Kocbek piše:“Najbolj pa nas je krepila in hrabrila sledeča misel: če je obstoj slovenske univerze odvisen od nemoralnega vstopa v okupatorsko organizacijo, ki jo pozna svet kot najbolj hinavsko obliko potujčevanja, organizacijo, ki jo Italijani postavljajo pred nas kot kamen preizkušnje, potem je bolje, da take univerze ni, kajti univerza kot najvišji slovenski znanstveni zavod mora rasti iz čistih korenin človeške morale… (ZD 10/1, str. 76)
Kocbek piše, da so tako mislili in se odločili skoro vsi slovenski akademiki, tudi večina katoliških. Spoznali so, da je “borba proti okupatorju važnejša od študija.” Ogrin to sprevrača kot Kocbekov zagovor in opravičevanje v kontekstu vojne in revolucije, zamolči pa tisto, kar edino piše, to je boj proti okupatorju.
Kocbek potem opisuje, kaj se je na ljubljanski univerzi začelo dogajati.
“Zakulisnim klerofašističnim režiserjem se je posrečilo z grožnjami in prevarami zbrati peščico mladih ljudi, jih ponuditi fašistom kot spravni dar in kot prve dokaze pripravljenosti sodelovanja med okupatorji in belo gardo. Tako je v kratkem prišlo do ustanovitve slovenske fašistične organizacije, vanjo so vstopili izraziti nosilci reakcionarne miselnosti in izraziti kruhoborci. Toda vsej slovenski javnosti je bilo jasno, da je v tej organizaciji mnogo bolj viden drzen političen nastop slovenskih klerofašistov kakor pa kompromis bojazljivega slovenskega meščanstva.”
Kocbek potem opisuje kaj se je dogajalo in odpre vprašanje človekove resničnosti in moralne moči. Na to navezuje kritične misli o krščanstvu, ki je “začelo služiti kot krinka za socialni egoizem, politične špekulacije in osebno laž. Vsa ta nemorala je kot skupni pojav krščanskega izdajstva nad evangelijem dobila ime klerikalizem…”
Kocbek je klerikalizem označil na eni strani kot nasilje nad človekom, na drugi pa izdajstvo nad krščanstvom. V omenjenih žrtvah justifikacije je Kocbek prepoznal “izdajalca nad narodom”, ki pa so ju klerikalci proglasili na preračunan način za verska mučenika, ker sta bila slučajno člana katoliških organizacij.”
Kocbek tu omenja letak, ki ga je bela garda izdala 23. marca 1942, in na katerem sta dve pismi, ki, po Kocbeku, “dokazujeta ravno nasprotno od tega, kar bi radi.”
Tu smo sedaj pri omenjenem pismu rektorja ljubljanske univerze dr. Milka Kosa, ki ga v svojem komentarju citira Ogrin.
“Dragi gospod Župec!
Z ozirom na dopis, ki ste mi ga poslali Vi in Vaši tovariši, si dovoljujem sporočiti to, kar sem Vam že parkrat ustno povedal, da ne bi smatral za primerno in na mestu, če bi Vi in Vaši tovariši odklonili imenovanje v odbor Ljubljanske vseučiliške organizacije.
Lepo Vas pozdravljam! Dr. M. Kos”
Ogrin potem omenja, da se je Jaroslav Kikelj posvetoval s škofom Rožmanom, kako naj ravna…
Ogrin pravi, da je “Kocbekovo pisanje o teh umorih žal prevzelo značilnosti politkomisarske agitacijske demagogike… Četudi Kocbek osnovna dejstva o reševanju ljubljanske univerze pozna, jih govorica ideološkega sovraštva ter dezinformacije, ki jih je dobival od komunistov, popolnoma sprevržejo. Skladno s politiko KPS ni očital sodelovanja z okupatorji uglednim profesorjem, ki so tedaj predavali na univerzi, dovoljeni od okupatorja – denimo Francetu Kidriču, Antonu Ocvirku ali Milku Kosu – temveč dvaindvajsetletnima katoliškima študentoma, ki sta bila potisnjena v to, da sta položaj reševala, in so ju hoteli naslikati kot izdajalca.”
Kaj pa pravi Edvard Kocbek ? Pismo Milka Kosa komentira takole.
“Trik je prozoren. Režiserji bi radi povedali, da je vstop akademikov v fašistično organizacijo želel sam rektor, da so ga kratko in malo povzročile objektivne potrebe, da so se jim fantje pokorili in da so zdaj žrtve narodne discipline, kajti rektor že ve, kaj je prav in kaj ni prav. Toda to je najprej nesramno prelaganje odgovornosti na tuja ramena, potem pa – in to je najhujše – potvarjanje dejstev. Temu pismu nihče pameten ne more pripisovati kaj več od uradnega potrdila tistemu koraku, ki so ga fantje storili na zapoved skrivnih zakulisnih režiserjev. Kateri rektor pa more danes v uradnem odgovoru storiti drugo kakor ravnati v smislu uradnih direktiv ? Kateri rektor more kot rektor storiti nasprotno in fantom svetovati, naj ne gredo v fašistično organizacijo, če hoče ostati rektor ?
Matija Ogrin je vse to v svojem komentarju zamolčal. Še več, ko govori o Kikljevem posvetovanju s škofom Rožmanom, citira iz knjige Griesser Pečar iz leta 2004, ne pa iz Kocbekovega teksta, ki ga napada in zlorablja.
Kocbek piše:“Da so se fantje hoteli zavarovati za vsak slučaj, priča tudi to, da so na videz prišli tudi škofa vprašat za svet. Pravimo na videz, kajti v resnici so se tokrat odločili in so pravzaprav storili obratno: prepričali škofa, kakor je to izjavil v prilogi 20. marca t. l. “
Kocbek potem analizira drugo pismo, naslovljeno na italijanskega voditelja fašistične organizacije inž. Carra. V njem študenti postavljajo tri pogoje za vstop v novo organizacijo: prvič neokrnjenost univerze, drugič slovenski značaj nove organizacije in tretjič proporc pri razdelitvi odborniških mest.
Kocbek potem analizira vse tri točke v praksi in sklene: “To pismo torej na celi črti postavlja na laž italijanske oblastnike in njihove slovenske podrepnike. Noben pogoj ni bil izpolnjen niti ob vstopu niti poslej… Iz vsega torej sledi, da vstop nekaterih slovenskih akademikov v fašistično organizacijo ni bil motiviran niti s kakimi slovenskimi interesi niti z interesi posameznih štajerskih in gorenjskih beguncev, ampak predvsem z interesi slovenskega klerikalizma, kakor se danes razodeva v grobi obliki tako imenovane bele garde.” Kocbek pove, da kdor se enkrat včlani v fašistično organizacijo, ne more več nazaj.
“Kdor vstopi v družbo okupatorjev, se mora prej ali slej obrniti tudi proti svojemu ljudstvu. Kdor postane filofašist, postane nujno tudi fašist. Kdor vstopi v organizacijo, ki jo osnuje okupator, se mora nujno ravnati po njegovih navodilih. Naj se torej nihče ne čudi, če so slovenski člani fašistične organizacije nazadnje segli po sredstvih denunciacije in konfidentstva.”
Ogrin vse to zamolči, da lahko Kocbeka tako rekoč proglasi za idejnega vzornika sodobnemu svetovnemu terorizmu.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec