Začela se je Svetlobna gverila. Pričakoval sem precej več “gverile”, zlasti navzven, v prostor, v Ljubljano, ki pa je ostala povsem zunaj dogajanja, razen na ožjem Trgu francoske revolucije, pa še tam je bilo, kljub množici obiskovalcev, bolj medlo, daleč od kakšne festivalske velikopoteznosti. Še posebej, če pomislimo, da se organizatorji hvalijo že z dvajsetletnico svojega festivala.
Marko Batista – Barve v gibanju, vse fotografije Marijan Zlobec
Poudarek je bil na ljubljanskih ulicah in trgih, kjer bo moč videti številne svetlobne instalacije, objekte in projekcije… Ne vem, koliko so “številne” te ljubljanske ulice, kaj šele trgi. Mesto s svojim festivalom ni zaživelo; gverila se je dogajala povsem drugje v Stari Ljubljani, kot vsak petek zvečer.
Aleksandra Stratimirović in Athanassious Danilof – Barvni krogi
Stvari so že dolgo jasne; ljudi, še posebej mlade, kultura vedno manj zanima, vedno bolj pa trenutni užitek v smislu starega reka užij ali uživaj dan.
Projekt SŠ za oblikovanje in fotografijo z naslovom Drugi mi
Vsebinsko vodilo festivala, posvečeno tematiziranju barv v kontekstu sodobne umetnosti, se je pokazalo na nekaj mestih, najbolj uspešno pa v povezavi z različnimi elektronskimi dopolnili, skratka dinamiko, ki je omogočila spreminjanje vizualnih učinkov.
Drugi mi: Pika Basaj, Luka Blejec, Anže Jaklin, Klara Kracina, Alja Mlekuž, Hana Polak, Tia Skok in Hana Zadnikar
Nekateri ambientalni projekti, zlasti v manjšem delu Križank, pa so bolj učinkovali prostorno in s svojo simboliko nagovarjali ne posredno okoliško dejavnost (šola, zeljno in solatno Trnovo)
Kurt Laurenz Theiner – Čarobni barvni prostor
Največ prostora je zavzela projekcija Marka Batiste na stavbo ZRC SAZU kot interaktivni svetlobno – glasbeni projekt, ki naj bi ustvaril zvočno in vizualno okolje. No, zvočnosti ni bilo kaj dosti, pravzaprav nisem slišal nič bolj konkretnega, kaj šele v smislu kakih 100 in več decibelov.
Maro Avrabou in Dimitri Xenakis – GSO: čudovito zeleno obilje
Pred dobrimi dvajsetimi leti so v okviru Salzburških slavnostnih iger kot protest proti vojni v Bosni in še posebej streljanju srbskih ostrostrelcev nedolžnih ljudi po ulicah Sarajeva pripravili tako močno svetlobno gverilo, da je bil razsvetljen ves hrib, na katerem je danes Muzej moderne umetnosti, glasbeni stolp (pravzaprav sta bila dva, visoka kakih dvanajst metrov) pa je imel toliko zvočnikov, da se je od decibelov treslo pol mesta. No, res pa je, da so to dovolili le en večer. Avtorica projekta je bila Francesca von Habsburg, žena Karla von Habsburga, sedanjega voditelja plemiške rodbine Habsburg – Lorraine in sina Otta von Habsburga. Francesca sicer izhaja iz plemiške rodbine Thyssen – Bornemisza. Med vojno na Hrvaškem (1991 – 1995) je bila pogosto tam in pomagala. Leta 2003 je ustanovila in vodi znamenito Thyssen-Bornemisza Art Contemporary na Dunaju. Ne vem, če so jo v Slovenijo že kdaj povabili.
Matej Bizovičar – Ribogunci v Soteski
Ljubljana ni ne upa ničesar podobnega. Niti približno.
Ribogunci
Yoko Seyama -Saiyjh #2
Prvi vtis je bolj barvno “tehnološki”, a se je festival šele začel in napoveduje še vrsto dogodkov vse do Poletne muzejske noči 16. junija.
Marko Batista – Barve v gibanju
Marijan Zlobec