Če hočeš dandanašnji napolniti Gallusovo dvorano Cankarjevega doma, moraš dati v program ali zelo atraktivno kompozicijo, kot je bil na uvodnem koncertu Mozartov Requiem, ali pa solista, ki ga vsi poznajo. Tokrat je bil v ospredju sam solist, niti ne koncert, ki ga je izvajal. Vsi so namreč govorili, da gredo na Milenkovića, ne pa, da bodo poslušali njegovo interpretacijo violinskega koncerta ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova. Je solist več kot skladatelj ? Včasih je.
Popolno obvladanje violine, vse fotografije Marijan Zlobec
S Stefanom Milenkovićem ima slovenska glasbena kultura srečo, tako kot seveda tuja oziroma okolja, kjer nastopa. Je eden najlepših primerov glasbene in duhovne rasti, razvoja in osebne identitete, filozofsko rečeno skladnosti bitja in bivanja. To bi seveda moral biti ideal človeštva in hkrati vsakega posameznika. To bi morali bolj učiti v šoli kot vsakršne botanične, kemijske, matematične, fizikalne…podrobnosti. Te hitro pozabiš, večine pa sploh ne rabiš nikoli več.
Sijajna prstna tehnika
Pri Milenkoviću takoj začutiš, vidiš in slišiš, da je na odru to kar je, z vsem svojim znanjem, pripravljenostjo, muzikalnostjo…z eno besedo bi rekli nagostjo. Manj vidimo ali se spomnimo, da je kot violinist začel zelo mlad, kot otrok, in je seveda že tedaj rad in veliko nastopal, menda je imel do svojega šestnajstega leta že tisoč koncertov. Toliko jih ni imel niti sloviti kitajski pianist Lang Lang.
Potopljen v interpretacijo
Nenehno nastopanje solista osvobodi sleherne treme, pravzaprav ga spodbuja k posebnim občutkom razdajanja na odru, kar solisti dobro poznajo. To se takoj občuti pri vseh, ki resnično znajo ali so za koncert pripravljeni. Pri Milenkoviću ni zadrege. Ima odličen glasbeni spomin, kar se je sinoči videlo z interpretacijo ne ravno popularnega ali celo priljubljenega in znanega koncerta Glazunova, ki ga je izvedel na pamet. Kako dober inštrument ima, se je zaslišalo že po nekaj sekundah njegove interpretacije. Veliko študija in prizadevanj je pokazal tudi Simfonični orkesteraRTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom šefa dirigenta En Shaoa. Ob tej priložnosti so v preddverju Cankarjevega doma že imeli na voljo zgoščenke s posnetkom dveh koncertov, med njimi Glazunova.
Dialog z dirigentom na koncertu
Koncert Glazunova ni med najboljšimi v ruski glasbi. Zakaj ga je Milenković izbral, je vprašanje že doseženega in izvajanega repertoarja, iskanja novega, manj znanega, ne pa čisto sodobnega, kar pa bi bilo dobro, če bi sprejel kakšen izziv in s tem osebno odločitev ali opredelitev za sodobnost kot novo glasbeno vrednoto. To ga še čaka, ne nazadnje imamo v sodobni slovenski glasbi nekaj violinskih koncertov, ki so že bili izvedeni v tujini. Vsaka napisana glasba mora imeti svoje najboljše interprete. Če se jih ti bojijo ali jih ignorirajo, ostajajo večni “pasatisti”. Reševanje s kakšnim Astorjem Piazzollo je seveda bolj modna muha kot resnični stik s sodobno ustvarjalnostjo.
Koncentracija in samoposlušanje
Dobro, rekli boste, da v preteklih stoletjih ni bilo toliko glasbene zgodovine kot je je danes. To je sicer res, a vedno so večinoma izvajali svoje sodobnike; Bacha v Bachovem času, Mozarta v njegovem, Beethovna prav tako v njegovem… Kaj pa danes? Glazunov ni v bistvu nikakršen argument; ne zgodovine, ne klasike, ne ali še najmanj sodobnosti.
Nagovor občinstva
Stefan Milenković se je zelo trudil, da bi iz vseh štirih stavkov Koncerta za violino in orkester v a-molu, op. 82 izvabil čim več zvočne globine (barvno senčenje, temina, gostota) in duhovne vsebine (iskanje transcendence). Dirigent En Shao je stavke strogo ločil in dal solistu ter orkestru možnost rahlega oddiha ob sicer dolgi kompoziciji, ki pa je kljub temu izpadla premalo kontrastno, dramatično razgibano, strukturno precej monotono ali ponavljajoče se, tako da so oznake Moderato, Andante sostenuto, Piu animato in Allegro morda šele na koncu ponudile nekaj več violinističnega solističnega soka, sicer pa se je Milenković poglabljal v snov kolikor je mogel in znal (dolga kadenca), orkester pa ga je spremljal zelo intenzivno, kar je nasploh veljalo za njegovo igro ves večer.
Zadovoljen po koncertu
Oba njegova dodatka (Bach in Fritz Kreisler) sta potem dokazala, da se naš solist mentalno giblje v preteklosti, čeprav živi in se udejstvuje v sodobnosti. Te mu še manjka. Potrebna je odločitev po poprejšnjem spoznanju (o vrednotah našega časa). Ne dopustimo, da bodo te vrednote odkrili šele interpreti čez petdeset let. Dirigent Kent Nagano je v zadnjem intervjuju (pred salzburškim festivalom) lepo povedal, da se iz sedanje perspektive pokaže dvajseto stoletje kot glasbeno izjemno bogato. Tudi njegova druga polovica.
Trobente in pozavne
Ta želja po odkrivanju sodobnosti ali vsaj polpreteklosti se je pokazala v uvodni skladbi na koncertu, znani Mouvements concertants – Koncertantni stavki Uroša Kreka (1922 – 2008). Krek je bil klasicistično usmerjen in že za življenja mednarodno odmeven in uspešen skladatelj, tako da so ga naši orkestri pogosto izvajali, tudi na gostovanjih v tujini. Zlasti odličen je bil v obvladovanju ali komponiranju za godala. To se je pokazalo v sinočnji kompoziciji, ki je v celoti napisana samo zanje. Pravzaprav gre za časovni ustvarjalni lok med prvo zasnovo kompozicije leta 1955 in njeno predelavo leta 1967, se pravi da je dokončno nastala pred pol stoletja. Učinkuje sveže, v kontekstu neoklasicističnega odmeva v onem stilnem segmentu povojnega časa, a noče biti “stroga”, ampak bolj sproščena, morda z rahlim ali bolj emotivnim navdihom. Krek ima rad krepke ali jasne oznake, kot so Risoluto, Giocoso, Adagio – Allegro agitato – Largo, kot da bi si najprej napisal strukturno skico, potem pa vanjo polagal note. Z distance pa se Krekova kompozicija vendarle zazdi malo predolga glede na vsebino povedanega.
Hornisti
Simfonija št. 1 v e-molu op. 1 Nikolaja Rimskega-Korsakova je prav tako redko izvajana kot koncert Glazunova. Zakaj so slovenski glasbeniki naredili tako uslugo ruski glasbeni zgodovini, kot je ne Rusi sami, je stvar repertoarja, ki ga v svojem posnetem arhivu imajo ali nimajo. Marsikaj ni tako preprosto ali samo po sebi razumljivo, če se spomnimo samo problemov glede avtorskih pravic in plačevanja tantiem. Radijski programi so najbolj pod mednarodno kontrolo. Res pa je, da morajo tudi sodobni skladatelji od česa živeti, torej od svojega ustvarjanja.
En Shao med dirigiranjem
Simfonija št. 1 je imela dolgo in pestro zgodovino, tako da je med onimi začetki s prvim stavkom in pozneje nadaljevanjem ter na koncu še revidirano verzijo minilo kar nekaj let (nastajanje med 1861 in 1865, prva izvedba leta 1865, revizija in nova izvedba 1884). Kakšna je bila razlika, ne vemo, dejstvo pa je, da op. 1 v resnici ni to. Rimski-Korsakov je zrelejši, a ohranja več vplivov, kot Schumanna in Beethovna. Ni pa se prebil v svoj prepoznavni kompozicijski simfonični svet, po čemer bi bil širše znan. Posebnost je orkestralna suita Šeherezada (1888). Ob sinočnji sicer zelo prizadevno izvedbi, iz katere je izstopala zvočna urejenost posameznih sekcij, kar dokazuje skladateljevo velikopoteznost in ambicijo, se pokaže problematika simfoničnega skladanja kot ena najzahtevnejših sploh, kar je tako rekoč istočasno dokazoval Peter Iljič Čajkovski (zaporednje nastanka njegovih šestih simfonij: 1866, 1872, 1875, 1877-1878, 1888, 1893.
Dirigent En Shao
Dirigent En Shao se je za koncert dobro pripravil, enako orkester, ki je ves večer igral intenzivno, z gostim zvokom, posebej je bil opazen solo koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla, ki ima, kot vemo že dolgo, vse lastnosti koncertnega solista.
Koncertni mojster Benjamin Ziervogel
Marijan Zlobec