Drago Jančar:”Marijanu Zlobcu, z veseljem, ker je že zdavnaj odkril Galjota”

Na slavnostnem branju letošnjega jubilanta, sedemdesetletnika Draga Jančarja, v Veliki čitalnici NUK, ki je pri Beletrini izdal doslej največji izbor svoje kratke proze in novel z naslovom Mnoga življenja se mi je pisatelj podpisal v knjigo in se spomnil, da sem pred več desetletji napisal kritiko v tedanji vodilni literarni reviji Sodobnost. Tega nisem pozabil, kot ne dejstva, da sem še poprej napisal kritiko zgodnejše Jančarjeve knjige Petrintrideset stopinj, ki pa v reviji spričo Jančarjevega političnega zapora ni izšla. Njen rokopisni osnutek, ne pa zatem popravljeni tipkopis, morda kje še imam.

Drago Jančar v NUK, foto Marijan Zlobec

Jančar je v knjigo zabeležil:” Marijanu Zlobcu, z veselje, ker je že zdavnaj odkril Galjota. Drago Jančar, Lj. 23. 4. 2018

Slučajno sem odkril, da je Sodobnost digitalizirana in tako z lahkoto pridem do vseh 107 kritik, ki sem jih objavljal še kot študent in potem že novinar pri Delu.

Književnost

DRAGO JANČAR, GALJOT

(Drago Jančar, Galjot, Pomurska založba Murska Sobota 1978, opremil Franc Mesaric, 353 str.)

Po nekaj letih literarnega zatišja, ko je Jančarjeva daljša novela Petintrideset stopinj pokazala nove stilne prvine avtorjeve poetike v svoji dodelanosti, izvirnosti in v primerjavi s prozno tradicijo (produkcijo) zadnjih let pri nas tudi nenavadnostjo, presenetljivostjo, je zadnji roman Galjot kajpada vreden vse bralčeve pozornosti že zavoljo specifičnega nastavka, kot ga je avtor obljubljal že prej, sedaj, v tem delu, pa samo še radikaliziral in na novo aktualiziral.
Galjot je roman v sodobni slovenski literaturi, ki more zbuditi širše zanimanje predvsem med ljubitelji netradicionalne romaneskne forme, tiste tedaj, ki ji notranje koherence ne daje več trdna fabulativna zgradba, zgodba z logično razporeditvijo razmerij med upodobljenimi liki, ideološko (idejno) ali socialno razvidno orientacijo, morda celo tendenčnostjo, aktualnostjo in seveda v vseh teh komponentah razberljivo ločnico med sporočilom in njegovimi (ne) metaforičnimi (nad) pomeni. Galjot sodi tedaj med tiste (redke) sodobne slovenske tekste, ki si krčijo pot v literarno zgodovino z inovacijami kompozicijsko-stilne narave, ne da bi pod ta, lahko bi mu rekli zgolj estetski okvir, podložili izrazitejšo in na prvi pogled razvidno idejno orientacijo v smislu sporočila o človekovem položaju v svetu.
Jančarjev Galjot zanikuje slovensko romaneskno tradicijo, prav tako kot zanikuje tradicijo potepuškega romana, čeprav je njegov tekst postavljen  v 17. stoletje in bi iz »fabule«, kolikor jo ponuja branje, celo smeli trditi, da ta tip romana v Galjotu, zgolj kot tipična romaneskna vrsta v svoji koherentnosti, ni povsem izbrisana. Vendar pa je Jančarjev tekst le metafora na potepuški roman, tako kot je metafora tudi na čas svoje »zgodbe« in »junaka« Johana Ota. Oboje: čas in junak, sta le prikrita vizija sodobnosti, človekovega (družbenega) kaosa, tako v smislu razkrivanja in zanikanja družbenih mehanizmov, v katerih se človek, junak, ne more konstituirati kot subjekt, ampak le objekt kakršnih koli manipulacij, kot v smislu širšega, lahko bi mu rekli svetovnega, občečloveškega dvoma nad smislom ali vlogo človekovega bivanja. Jančarjeva tako široko zastavljena metafora potemtakem ne trpi tistih znanih romanesknih komponent, ki s svojimi medsebojnimi razmerji in postavitvami že vnaprej zastavljajo dialog med pisateljem in bralcem na ravni razvitega kažipota, ki bi po principu pripovedne linije po logiki toka zgodbe pripeljal do »konca«, marveč se hote zateka s svojimi drugače postavljenimi zahtevami in cilji na pomoč v »zgodovino«, čas neaktualne odzivnosti in preverljivosti, neveristične dokumentarnosti, zgodovinskosti le do tiste mere, ko »zgodovina« prevzame vlogo kulise (scene) kakšnega ne povsem adekvatnega dogajanja in ko se bolj ali manj razvidno dokazuje le v svojih etnoloških posebnostih.

Drago Jančar – Galjot, prva izdaja, 1978

Zgodovina v Galjotu je kvazi zgodovina, njen okvir pa le varljiv simbol časovne pristnosti, za katero se bolj ali manj razvidno, tudi z nekaterimi časovnimi anahronizmi, pokaže pisateljeva težnja po sleherništvu. In tak slehernik, od nikoder in za nikogar, vendar povsod prisoten, je Johan Ot, ena najbolj »čudnih« figur v našem leposlovju. Ničesar trdnega ni v njem, nobene volje po samostojnem oblikovanju lastne usode; brez notranje koherence in skladnosti ostaja slej ko prej nebogljena lutka težko določljive karakterne opredelitve, neka prosojna, priseljena figura, brez socialno razvidne določljivosti, rodu, zgodovine. V mesto pride kot tujec, ponoči in sam; tu začne pisatelj opisovati njegovo usodo, skrivnostno in neprilagodljivo družbeni uravnilovki. V mesto pride iskat miru, a mu usoda ni naklonjena. Mehanizem družbenega dogajanja, v katerem se Ot znajde po naključju, ne pa kot pripadnik te ali one skupine, ideologije, ga pokonsumira. Kot tujec je nenehno kriv, sumljiv in obdolžen, vendar se vedno pomakne v nov kraj, v novo dogajanje. To kajpada omogoča kompozicija romana, brez trdnejših fabulativnih povezav, fragmentarna, sestavljena iz obrobnih scen, brez notranjih zvez. Od tod Otovo tujstvo; pisatelj mu nikdar ne omogoča, da bi v tem ali onem kraju pognal svoje korenine v družbene mehanizme, vedno se jih samo dotakne do te mere, da je njegov odziv nanje negativen, problematičen in v zadnji konsekvenci konflikten. Dogajanje, če bi verjeli njegovi zaresnosti, bi omogočalo sleherni za­četek »znova«, z izhodišča, tako pa ga olimpijska pripovedna perspektiva pomika, brez posledic za fabulativni tok, iz scene v novo sceno, iz kraja v kraj, brez njegove in naše (pisateljeve) volje. Premika ga usoda, vrhovni skrivnostni uravnalec in vodnik skozi pustolov­ščine Jančarjevega sveta.

Johannes Ot, doma iz kneževine Neisse na Nemškem, sicer pozno razkrije svoje socialno poreklo in namen svojega popotovanja po Bavarskem, Tirolskem, po Koroškem in Kranjskem: s svojim poštenim rokodelskim delom bolje živeti, vendar njegov program, vse močneje prepleten z metafizičnimi emblemi dobe, nima zgolj eksistenčnih temeljev. Zdi se, da se v Otu skriva tudi ideološka komponenta njegovih potovanj: »nova religija in znanost«, boj proti sektaštvu, okultizmu, zdi se, da celo zanika boga (ateizem v tistem času!). Z izjavo (proti svojim spoznanjem in v zadostitev formalnostim) pred sodiščem-juridičnem in teološkim, si reši življenje, zato mu sledimo še naprej »na poti skozi zgodovinske in metafizične zmešnjave«, do usodne kuge. Jančarjev Galjot pa prinaša še eno vidnejšo in izrazitejšo komponento — samosvoj, opisani sceni kar se da prilagojen, veristični jezik, v pripovednih pasusih lapidaren, v dialogih grob, v refleksivnih delih poln kratkih misli in avtorefleksij .. . zdaj poln znakov svojega časa, 17. stoletja, zdaj sodoben, v funkciji občeveljavnih resnic in spoznanj. (Sodobnost, 1979, št. 2, str. 213, 214)

Drago Jančar s svojo knjigo Mnoga življenja

V nadaljevanju je bila objavljena še moja kritika Jančarjeve knjige O bledem hudodelcu, ki pa se je Drago Jančar ni spomnil.

Drago Jančar je na predstavitvi knjige v NUK omenil, da je sedanja londonska literarna kritika, ob izidu angleškega prevoda Galjota, poudarila, da njegov roman pravzaprav govori o našem času. Točno.

Veseli me, da je Drago Jančar tako zelo uspel, napisal toliko uspešnih in odmevnih romanov, novel, kratke proze, dram, esejistike, polemik, scenarijev, intelektualnih potopisov…in da je že preveden v toliko jezikov ter da prevodi nenehno prihajajo, kot je povedal po dogodku v NUK.

Jančar je dokaz ustvarjalnega upanja in zaupanja, moči in vztrajnosti, želje, pa tudi stremuštva, kot sem slišal iz ust enega izmed njegovih štajerskih rojakov in morda celo prijateljev, ki ga prav tako poznajo že desetletja. Stremuštvo ni nič slabega, če ga spremlja ustvarjalnost s svojimi preverljivimi rezultati.

Bobby Fischer v Portorožu leta 1958, foto Wikipedija

Spomnimo se, da je Bobby Fischer že kot petnajstletni šahovski velemojster na mednarodnem šahovskem turnirju v Portorožu leta 1958 prostodušno dejal:“Prvi bom!” In je bil. Po svoje pa je svetovni prvak ostal, saj so mu naslov odvzeli brez boja, ker je zavrnil pogoje FIDE.

Samo Drago Jančar ve, koliko znanja in ustvarjalne moči je potrebno za vsak roman posebej. Koliko natančnih vizij za dramo, koliko moči za polemiko mednarodne razsežnosti (s Petrom Handkejem), koliko koncentracije, “rdečega svinčnika”, popravkov, dopolnjevanj, novih verzij, piljenja, besedne in sintaktične občutljivosti, dialoške invencije in identifikacije, skratka vsakršne “pravšnjosti”.

Pesmi ni napisal nobene. Je pesem premalo za njegovo epsko naravo? Prekratka? Jo je prehitro konec ?

Kaj pričakujem od Draga Jančarja v nadaljevanju njegove pisateljske poti? Sodobno romaneskno snov in poglobitev stila, izraznih prvin, zlasti vsakršne metaforike in simbolike, večplastnost in spremenljivost pripovednih ravni, opisov, karakterizacij oseb, diferenciacijo časov in prostorov, vizij, spretno prehajanje in sprehajanje med fiziko in metafiziko, brez naslanjanja na kakršno koli zgodovino, ki je je v njegovi literaturi že dovolj.

Ne vem, zakaj imam pri Jančarju občutek, kot da je vse še pred njim? Morda zato, ker je še toliko aktualnih romanesknih tem ali ker bo Boris Pahor kmalu star 105 let in je najbolj ustvarjalen postal po svojem devetdesetem letu? Takrat sva imela pogovor ob Vilenici v Lipici. Potem me je peljal s svojim avtom v Sežano. Logično, da devetdesetletnik še vozi.

Drago Jančar; še 35 let pisateljske ustvarjalnosti!

Čakam, da bo končno ponovil Bobbyjeve besede.

Marijan Zlobec