Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi – Slovenci 2

Založba ZRC SAZU je na spomladanski predstavitvi novih knjig poskrbela za pestro panoramo znanstvenih panog ali področij raziskovanja. Med novimi knjigami je nadaljevanje izdaje izvirne avstrijske zgodovinske monografije v več knjigah Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi z originalno oblikovalsko podobo (Jernej J. Kropej) in v prevodu Alenke Novak. Knjigo sta uredili Monika Kropej Telban in Ingrid Slavec Gradišnik. Komentar je prispeval Janez Bogataj, izdajatelj pa je Inštitut za slovensko narodopisje.

Ingrid Slavec Gradišnik, foto Marijan Zlobec

Druga knjiga sledi prvemu delu Avstro-ogrske monarhije v besedi in podobi: Slovenci I. Štajerska, Porabje in Prekmurje, Koroška (izšla je leta 2016). Slovenci II. obsega predstavitev Kranjske in Primorja. Obe knjigi tako zaokrožata podobo o Slovencih iz monumentalne knjižne zbirke Avstro-ogrska monarhija v besedi in podobi, kot jo je zasnoval nadvojvoda Rudolf in je izhajala med letoma 1884 in 1902 na Dunaju. Slovence kajpada zanima, kaj je bilo v knjigah napisanega o nas, saj je to del naše zgodovine, tako kot še mnoga druga dela, ki pa še niso prevedena v slovenščino in bi bil to širši založniški, raziskovalni in znanstveno-kulturni projekt. Slovenci danes moramo vedeti, kako so nas videli nekoč, sicer bi bil vsakršni pogled na našo preteklost zamegljen, zamejen, parcialen in zunaj dejanskega položaja naših ozemelj in ljudi.

Heinrich von Angeli – Kronski princ Rudolf, oje na platnu 1885

Prevedena poglavja v drugi knjigi podajajo pregledno podobo življenja, kulture in gospodarstva Slovencev ob koncu 19. stoletja. Prevladujejo različni etnološki opisi regij in prebivalstva, postavljeni v politični in kulturno-zgodovinski kontekst Avstro-Ogrske kot naše države.

Pisci besedil so različnih provenienc, poklicev in zanuimanj, besedila pa so pomemben vir o slovenski kulturi in gospodarstvu, ki je bil doslej večinoma spregledan.

Urednica Ingrid Slavec Gradišnik je na predstavitvi najprej poudarila, da smo z drugo knjigo zaokrožili izdajo prevodov etnoloških besedil o Slovencih v monumentalni zbirki, ki je pod okriljem prestolonaslednika Rudolfa izhajala v nemški in madžarski redakciji.

Delo je v celoti zasnovano enciklopedično, avstro-ogrske kronovine pa so predstavljene na domoznanski način. Kot je ta izraz opredelila urednica, je bila “v drugi polovici 19. stoletja perspektiva, ki si je na poljuden način prizadevala za celovite predstavitve krajev in dežel – od naravnih danosti, prazgodovine, zgodovinskega razvoja, razvoja kulturne ustvarjalnosti (npr. glasbe, književnosti, arhitekture itn.), gospodarstva in obrti, opisov kulture v smislu načina življenja in kulturnih značilnosti ali posebnosti.”

To je bila skupna platforma za vse posamezne knjige v zbirki, ki je vendarle imela enoten namen predstavitve vseh dežel in ljudstev (narodov) v monarhiji, tako da bi dobili enotni pogled nad vsemi njenimi deli. S tem pa bi hkrati prispevali k “ljubezni do očetnjave, k medsebojnemu poznavanju, razumevanju in enakovrednemu vrednotenju vseh njenih sestavnih delov.”

Johann Knecht – Valentin Vodnik

Knjige so izhajale v času, ko so se v monarhiji krepila partikularna nacionalna čustva. Kot meni urednica, je prestolonaslednik Rudolf s svojim ambicioznim projektom želel ohraniti celovitost in enotnost monarhije, in to na razumljiv in popularen način, s poljudnim slogom pisanja, posebej pa v bogati ilustrativni opremi, kar seveda velja tudi za obe knjigi o Slovencih. Tako so prvič objavljene ilustracije o nas, kot jih še nismo videli.

Slovenci so v drugi knjigi obravnavani v okviru petih kronovin, ki so sicer dobile (v zbirki 24 knjig) prostor v štirih knjigah: o Štajerski, Koroški in Kranjski, Primorju in v četrtem zvezku o Madžarski. V izdaji ZRC SAZU so v prvi knjigi strnili prevode o Štajerski, Porabju, Prekmurju in Koroški ter jim dodali sodobne etnološke komentarje. V sedanji drugi knjigi pa so besedila o Kranjski in Primorju (to je nekdanjem Goriškem, Gradiški in Istri), jim dodali prestolonaslednikov uvod in komentar etnologa Janeza Bogataja.

Fran Miklošič na fotografiji Rose Jenik

Urednica Ingrid Slavec Gradišnik je posebej omenila, da je pisce za slovenske dežele izmed poznavalcev slovenske ljudske kulture priporočil takratni dvorni svetovalec Fran Miklošič, po njegovi smrti pa ga je v uredništvu nasledil Vatroslav Jagić. Avtorji poglavij niso bili etnologi v današnjem pomenu besede, saj slovenske etnologije kot posebne znanosti takrat še ni bilo. je pa ob tem pomembno, da je nadvojvoda Rudolf določil osrednje mesto prav etnografski snovi. Sem sodijo posebnosti ljudstev, ki se kažejo v fizičnih značilnostih prebivalstva, njegovih gospodarskih dejavnosti, oblačilih, prehrani, šegah in navadah, pripovednem, pesemskem in verovanjskem izročilu.

Vatroslav Jagić leta 1877

S tematskega in regionalnega vidika se pokažejo obravnavane teme kot ilustracija Slovencev, kaj so tedaj zbirali, zapisovali, raziskovali, kakšni so bili… Gre za dva vidika; kaj in kako je bilo zapisano ter pogled na to, kako se je razvijalo nastajajoče narodopisje kot znanost, kakor si jo je že leta 1895 za Slovence zamislil Matija Murko. Preseneča veliko število ilustracij, ki jih je za knjigo prispeval Jurij Šubic. Kje so originali, saj so objavljene le črno-bele reprodukcije, ker barvnih fotografij tedaj še ni bilo?

Janez Bogataj je med drugim zapisal, da celotna zbirka Avstro-Ogrska monarhija v besedi in podobi izraža občutljivost za pisanost razmer življenja ljudi v različnih pokrajinah, ki bi ji morali bolj prisluhniti tudi sodobni politiki in načrtovalci življenja v naši državi.

Jurij Šubic – Ljudske noše s Kranjske, slika dodana na notranjih platnicah

https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/09/22/avstro-ogrska-monarhija-in-slovenci/

Marijan Zlobec