Začela se je Slowindova pomlad 2018. Čeprav je bilo sporočeno, da so dobili oziroma niso dobili sredstev niti za en koncert, sta napovedana še dva z gostujočim Godalnim kvartetom Kairos iz Berlina in Slowindom 28. in 29. maja. Očitno je državna kulturna politika padla tako nizko, da morajo glasbeniki iz svojega žepa plačati, če sploh želijo nastopati.
Divertimento Ensemble v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Na Ministrstvu za kulturo o dodeljevanju javnih sredstev odločajo razne komisije, v katerih sedijo in odločajo ljudje, ki jih nihče ne pozna, kaj šele vidi na kakšni kulturni prireditvi. Prepad med slovensko kulturno ter umetniško dejavnostjo in kulturno politiko ter dodeljevanjem sredstev je naravnost grozljiv, in to na vseh področjih ali v vseh resorjih. Kulturna politika je pod ministrom Antonom Peršakom dosegla svojo najnižjo točko v zadnjem obdobju, kot da smo še vedno sredi najhujše krize in je nujna vsesplošna restrikcija.
Violinist Lorenzo Gorli
Problem je še v maščevalnosti birokracije, če kaj javno rečeš, kaj šele protestiraš. Če pa kandidiraš za sredstva, vedno najdejo kakšno “napako”, da na koncu dobiš premalo točk. Kulturna politika je še slabša kot slovensko zdravstvo. Oni protestirajo in dobijo podarjene milijone.
Dirigent Sandro Gorli
Na prvem koncertu je nastopil odlični milanski Divertimento Ensemble. V delu programa se mu je pridružil dirigent Sandro Gorli kot izkušen povezovalec in interpret redko izvajanega programa. Vrhunec je vsekakor dosegel z zadnjo skladbo, monodramo Osem pesmi za blaznega kralja iz leta 1969 Petra Maxwella Daviesa (1934 – 2016), slavnega angleškega skladatelja.
Violinist Lorenzo Gorli, pianistka Maria Grazia Bellocchio in violončelistka Martina Rudić
Jedro prvega dela programa so sestavljale kratke kompozicije v različnih inštrumentalnih kombinacijah oziroma solih madžarskega skladatelja Györgyja Kurtaga (1926) in zatem cikel Pozabljeni napevi za glas in klavir Clauda Debussyja (1862 – 1918).
Sopranistka Barbara Massaro
Kurtág je napisal cikel Igre (Játékok), ki jih je sam igral celih štirideset let. Solo glasbeni, pianistični laboratorij se je zdel na odru Slovenske filharmonije kot intimno poglabljanje k zvočni substanci, poslednji resnici osamosvojenega zvoka. Čeprav je kompozicijska struktura fragmentarna, pa je kot take ne občutimo. Uvod z odlično pianistko Mario Grazio Bellocchio je pokazal, da je v Ljubljano prišel evropsko razgledani ansambel, ki bo ponudil nekaj, kar še nismo slišali in videli.
Pianistka Maria Grazia Bellocchio in Barbara Massaro
Kurtág se je potem nadaljeval z odlomki iz cikla Signs, Games and Messages za violončelo in klavir, Tremi skladbami op. 14e za violino in klavir, spet s Signs, Games and Messages, tokrat za violončelo, spet Igrami za klavir in tretjič Signs, Games and Messages, tokrat za violino solo. Logičen sklep Kurtágove prisotnosti je bil trio Varga Bálint Ligaturája.
Kurtág je glasbeni mislec, ki je potreboval desetletja, da je končno prišel, na stara leta, do opere. V bistvu je glasbeni eksistencialist, ki se sprašuje po smislu in biti glasbe in še prej zvoka, posameznega tona in zvena, kot da bi sestavljal slovar nekega še neznanega jezika. Od tod toliko “osamosvojenih tonov”, kot da bi jih nalagal in razvrščal “po abecedi”. A ima to dobro lastnost, da je kratek in ne nezanimiv.
Barbara Massaro
Debussy s Pozabljenimi napevi (Ariettes oubliées) je bil prepričljiv spričo izvrstne interpretacije odlične mlade sopranistke Barbare Massaro. Ima vse odlike koncertne pevke; izenačen topel glas v vseh legah, čist, mehak, lirski, odlikuje jo odlična pevska tehnika, naštudiran program in smisel za podajanje snovi oziroma vsebine.
Debussy je cikel napisal med letoma 1885 in 1887 na poezijo Paula Verlaina, a za določeno pevko, Mary Garden, ki je kasneje pela Mélisando v njegovi operi Pelléas in Mélisanda. V pesniku in skladatelju je nastala simbioza besedilne in zvočne rahločutnosti in impresionistične pristnosti. V ospredju je barva zvoka in psihoanaliza, krajinarski akvarel in splin ali spleen, kar je morda razumljivo samo v francoščini, pa še to le v določenem času (baudelairevski Spleen de Paris). Debussy je imel pred sabo poezijo, lirsko prozo in simbolistično dramatiko Clarlesa Baudelaira, Paula Verlaina, Mauricea Maeterlincka, Stéphena Mallarméja, Arthura Rimbauda…).
Divertimento Ensemble
Sodobno italijansko glasbeno ustvarjalnost je predstavljala kompozicija Na konici (In punta) iz leta 2013 Zena Baldija (1988). Čeprav je skladba nastala po pesmi Edoarda Sanguinetija Akrobat (Acrobata), je imel skladatelj vizijo, kaj se dogaja, če je kdo na konici prstov na nogah, kakšne so konice prstov na rokah in kaj konice vilic, s katerimi vsak dan jemo. V bistvu gre za iskanje ravnotežja, za določeno “ekvilibriranost”, tu seveda znotraj kompozicije in oblikovanja zvoka ter zvočne percepcije.
Pianistka Maria Grazia Bellocchio
Skladatelj spreminja tehniko izvedbe in uporablja širši ansambel, z več možnostmi zvočnega slikanja “konic”. Sam govori o širokem nizu simbolnih, fonetičnih in perceptivnih sugestijah, ki jih ponujajo besede in njihov zvok. Tu bi se dalo pomisliti, da bi Baldi lahko napisal še skladbo, ki bi uporabila besedilo Sanguinetijeve pesmi.
Maurizio Leoni kot nori kralj
Osem pesmi za blaznega kralja Petra Maxwella Daviesa je navdahnila senilna norost britanskega kralja Jurija III. in carillon, glasbilo, ki ga ima še danes v lasti Sir Stephen Runciman in naj bi ga kralj uporabljal, da bi naučil peti ptice v parku, kar se v delu kompozicije vsebinsko prepozna. Libretist je bil Randolph Stow.
Davis je v bistvu napisal polurno monodramo ali monoopero za enega pevca in ansambel, ki je zaposloval ves Divertimento Ensemble; poleg že omenjenih še flavtista Lorenza Missaglia, klarinetista Maurizia Longonija in tolkalca Elia Marchesinija.
Interpret norega kralja je bil baritonist Maurizio Leoni. Za to vlogo moraš res biti že poprej precej “nor”, sicer identitete z norostjo ne najdeš. Če rečem, da je bil Leoni s svojo interpretacijo zelo prepričljivo nor, se je to med drugim pokazalo z navdušenimi ovacijami na koncu njegovega (in ansamblovega) nastopa. Kralj v svoji norosti pač dela kar hoče; uči ptice, se pogovarja z inštrumenti in dirigentom, se sprehaja po odru, sedi na poltroni, ima kostum in krono, se slači, sezuva in obuva nogavice, se valja po odru…
Norost je pravzaprav simpatična, ker ima svojo identiteto, da ne rečem iskrenost, čeprav bi se zdelo, da je iskrenost stvar zavestne izbire, norost pa ne.
Doživeli smo ravno to: onkraj zavesti.
Marijan Zlobec