Hommage à Václav Talich za konec festivala Slovenski glasbeni dnevi

Triintrideseti Slovenski glasbeni dnevi so se končali s koncertom v Unionski dvorani Grand hotela Union v Ljubljani. Koncert je bil posvečen spominu in jubileju prihoda slavnega češkega dirigenta, tedaj sicer šele na začetku svoje dirigentske kariere, Václava Talicha v Ljubljano in ustanovitve Slovenske filharmonije.

Koncert Slovenske filharmonije v Unionski dvorani, vse fotografije Marijan Zlobec

Nastopil je simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Simona Dvoršaka. Na sporedu so bile iste kompozicije kot pred 110 leti, kar je bil poseben izziv in hkrati preizkus, ali so se vsa dela obdržala na koncertnih odrih vse do danes. Preizkus je v celoti uspel, pa ne le za sicer slavne kompozicije Smetane in Dvořaka, ampak tudi za slovenske Janeza Krstnika Novaka, Kamila Maška (sicer češkega rodu), Antona Lajovica in Viktorja Parme.

Razstava o Václavu Talichu v avli Grand hotela Union

Povejmo jih v celoti:

Janez Krstnik Novak: Figaro, scenska glasba k Linhartovi
komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi
Kamilo Mašek: Uvertura k melodrami Judita
Anton Lajovic: Capriccio
Bedřich Smetana: Uvertura k operi Prodana nevesta
Viktor Parma: Intermezzo iz opere Ksenija

Antonín Dvořák: Slovanski plesi št. 1 v C-duru, št. 2 v e-molu, št. 3 v As-duru, št. 4 v F-duru

Spominsko obeležje Václava Talicha v Grand hotelu Union

Češki maestro Václav Talich (1883–1961) je bil eden najpomembnejših dirigentov, ki so kdajkoli delovali na
Slovenskem. Sprva violinist, celo koncertni mojster Berlinskih
filharmonikov, se je preusmeril v dirigentski poklic. Pri svojih
petindvajsetih letih je prišel v Ljubljano in tu so kritiki kmalu spoznali njegovo veličino ter izredni prispevek k dvigu ravni slovenske orkestrske kulture.

Václav Talich na karikaturi, z razstave v avli Grand hotela Union, ki jo je pripravil Peter Kuhar

Prevzel je ljubljansko Društveno godbo in še istega leta se je preimenovala v Slovensko filharmonijo, ki je bila profesionalni orkestrski sestav in pomembna protiutež nemški Filharmonični družbi. S slovenskim filharmoničnim orkestrom je Talich sodeloval tudi pri opernih produkcijah slovenskega Deželnega gledališča (današnje Opere), kjer je bil leta 1911 imenovan za glasbenega vodjo, in pripravil izvrstne glasbeno-scenske predstave.

Václav Talich s Slovensko filharmonijo v Unionski dvorani, foto Wikipedija

Osrednja osebnost slovenske simfonične in operne poustvarjalnosti v letih 1908–1912 in prizadevni promotor slovenskih glasbenih del pa je bil nekaterim v do tedaj vodilnem glasbenem telesu – pevskem zboru Glasbene matice – vse bolj trn v peti. Nadarjeni Talich je zato leta 1912 sprejel položaj prvega dirigenta Mestnega gledališča v Plznu in zapustil Ljubljano, že leta 1919 pa postal šef dirigent Češke filharmonije za več kot dvajset let.

Solisti v Figaru Janeza Krstnika Novaka

Ljubljanski jubilejni in spominski koncert simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije je bil postavljen v Unionsko dvorano, ki je
bila med Talichovim delovanjem pri nas največja v Ljubljani in v kateri so zveneli simfonični koncerti tedaj prve Slovenske filharmonije pod Talichovo taktirko. Prvo filharmonično  obdobje je obudil koncertni program slovenskih in čeških avtorjev.

Mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko

Najstarejša ohranjena (ni pa prva napisana) slovenska scenska glasba Figaro Janeza Krstnika Novaka (1756–1833) je za tisti čas in za domače razmere efektna, drzna, v evropski glasbeni in celo politični prostor strmeča kompozicija. Pri njeni izvedbi so
nastopili pevski solisti z izkušnjami na slovenskih in
mednarodnih opernih in koncertnih odrih: sopranistka Katja Konvalinka, voditeljica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, mezzosopranistka Nuška Drašček Rojko, znani glas v različnih zvrsteh glasbe, solista SNG Opera in balet Ljubljana tenorist Aljaž Farasin ter basist Peter Martinčič in odlična pevca mlajše generacije sopranistka Mojca Bitenc ter baritonist Jaka Mihelač.

Tenorist Aljaž Farasin

Njihova razvrstitev na odru Unionske dvorane je bila prava, rekli bi “stereofonska”, razpršena in hkrati povezovalna v smislu petja prizorov v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Linhart je prevedel francosko delo Beaumarchaisa in se s tem literarno, miselno, politično, lahko bi rekli skoraj revolucionarno aktivno vpletel v družbene spremembe v tedanji Evropi. Poleg tega je aktiviral žensko emancipacijo, kot je ni bilo ne poprej ne precej časa kasneje.

Sopranistka Katja Konvalinka

Med pevci ima Katja Konvalinka neverjetno željo in voljo soustvarjanja glasbenih projektov. Veliko radovednosti je vzbudila mlada in nadarjena Mojca Bitenc. Nujen bi bil umik v tujino, prodor tja, kjer je možnost razvoja večja (kot doma). Nuška Drašček Rojko se mi je zdela rahlo počivajoča na lovorikah, kar pomeni korak nazaj. Aljaž Farasin je deloval malo medlo, premalo osebnostno in s karakterjem pravega koncertnega pevca. Podobno Peter Martinčič in Jaka Mihelač. Osamosvojenost na odru zelo akustične dvorane, ki pokaže kvalitete in slabosti vseh nastopajočih, je hud preizkus, ki daje misliti slehernemu glasbeniku na odru in ga hkrati sprašuje: kaj dajem, kaj znam, kakšen sem?

Sopranistka Mojca Bitenc

Finale Zdaj zapojmo, zdaj ukajmo bi lahko bil še bolj energičen, vznesen, optimističen, glasovno močnejši in bolj radosten, tako kot je in se spodobi za “veseli dan”.

Basist Peter Martinčič

Med redko izvajanimi opernimi odlomki sta bila na programu Uvertura k melodrami Judita Kamila Maška (1831–1859) in Intermezzo iz opere Ksenija, enega najbolj priljubljenih slovenskih opernih in operetnih skladateljev Viktorja Parme (1858–1924). Obe deli sta zaživeli v Unionski dvorani kot primer glasbe svojega časa, ki uspe nagovoriti poslušalca še po sto in več letih. Tu nista razvidna le znanje in ambicija, ampak občutek za iskrenost in vsebino izpovedi.

Dirigent Simon Dvoršak

Ob njiju pa je med simfonično literaturo bil že leta 1908 na sporedu Capriccio, zgodnje orkestralno delo Antona Lajovca (1878–1960). V izvedbi Slovenske filharmonije pod vodstvom Simona Dvoršaka je delo zazvenelo s pravo barvno razkošnostjo zvoka, ki se je po strukturi kompozicije zazdel pred časom ali celo moderno.

Baritonist Jaka Mihelač

Premalo se ve in poudarja, da je bila Lajovčeva Gozdna samota leta 1902 izvedena v dunajskem Musikvereinu na skladateljevem diplomskem koncertu, o čemer je obširno poročal z Dunaja v Ljubljano literarni zgodovinar Ivan Prijatelj. V arhivu Musikverein sem pred leti pogledal arhivske knjige ali letopise takratne univerze, ki je ta podatek potrdil.

Stoječi aplavzi na koncu koncerta v Unionski dvorani

Anton Lajovic je v poročanju o skromno obiskanem Talichovem poslovilnem ljubljanskem koncertu leta 1912 zapisal: »Z njim je odšel nedvomno največji reproduktivni talent, kar smo jih doslej
Slovenci imeli med seboj.«

Solisti v Kavarni Grand hotela Union po koncertu

Uvertura k operi Prodana nevesta znamenitega češkega
skladatelja Bedřicha Smetane (1823–1884) je ena izmed najboljših opernih uvertur sploh; ob Mozartovi Figarovi svatbi ali Rossinijevem Seviljskem brivcu. Za Slovensko filharmonijo je bila zlasti glede ritma in skupne natančne igre še prehud zalogaj, za kar pa je največji krivec dirigent sam, saj njegovo vodenje orkestra tu ni bilo dovolj sugestivno ali odločno. Smetana je ves čas imel v mislih zvočno, ritmično in izpovedno briljanco z nadčasovnim dometom ali večnostnim trajanjem.

Sprejem za goste iz Češke na Magistratu; Lenka Kuhar Daňhelová, župan Berouna Ivan Kus in Peter Kuhar, ki živi na Češkem

Slovanski plesi osrednjega češkega glasbenega ustvarjalca Antonína Dvořáka (1841–1904) so bili izvedeni po Talichovem, izboru; danes bi bil morda izbor štirih drugačen, kot smo ga slišali na jubilejnem koncertu. Navdušenje ne sicer polne Unionske dvorane, ki je s stoječimi aplavzi nagradila nastopajoče glasbenike, je privedlo do ponovitve najbolj efektnega Slovanskega plesa na programu. Orkester se je izkazal, odprto pa je vprašanje njegove celostne postavitve na odru, ko pihalcev in trobilcev praktično ni videti.

Unionska dvorana ima najboljšo akustiko

Kot je pokazal koncert v akustično odlični, če že ne kar najboljši ljubljanski koncertni dvorani, se bo Unionska dvorana težko uveljavila v glasbeni javnosti kot nepogrešljiv koncertni ambient. Še vedno dominira Slovenska filharmonija, Cankarjev dom izgublja občinstvo, veliko je še raznih drugih dvoran, splošna glasbena kultura pa upada, ne nazadnje z medijsko nepokritostjo mnogih dogodkov, ki ostajajo brez kritiške refleksije, kronike, registracije, napovedi, umeščenosti v prostor širšega javnega zanimanja.

Mojca Menart, direktorica Založbe kaset in plošč RTV Slovenija in članica sveta Slovenske filharmonije ter direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek

Osrednja radijska poročila na primer raje poročajo o tem, koliko točk je dosegel neki igralec v ameriški NBA košarkarski ligi, koliko skokov in podaj (!) je zabeležil, kot pa da bi vsaj omenil, če že ne kar analiziral, vsebino na primer mednarodnega muzikološkega simpozija, o katerem mediji niso poročali niti pod razno.

Václav Talich se je rad vračal v Slovenijo na počitnice

Postajamo gluha loza.

Marijan Zlobec