Skladatelj Slavko Osterc je bil v zadnjem času, zlasti po zaslugi Slovenskih glasbenih dnevov v organizaciji Festivala Ljubljana, deležen precejšnje pozornosti, morda še največ prav letos, a je končni vtis, da je še premalo znan in priznan, razen v akademskih krogih, kar pa ni ravno glasbena in kulturna javnost. Pred koncertom v Stari dvorani SNG Maribor je bil odprt pogovor o Slavku Ostercu z dirigentom Simonom Robinsonom. Vodila ga je dr. Ana Vončina.
Osterčeva opera Iz komične opere v Stari dvorani SNG Maribor, fotografije Marijan Zlobec
Simon Robinson je na odprtem pogovoru pred koncertno izvedbo Iz komične opere spomnil na predstave Osterčeve opere Krog s kredo iz leta 1995. S predstavo, ki je bila zelo uspešna in odmevna, so gostovali tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Osterčeve kompozicije, še posebej opere, so težke za študij. Ko odpreš partituro, moraš nenehno opazovati in natančno analizirati, kaj je Osterc želel povedati, kako je izrazil sebe. Tako mora dirigent vse to dojeti, če hoče na odru pokazati vse tisto, kar je želel povedati sam skladatelj.
Simon Robinson
Pri študiju je še posebej dragoceno, če vidiš skladateljev rokopis. Robinson je omenil, da se iz rokopisa, kako je zapisoval note, vidi, ali jih je čez dan ali zvečer, ko je bil že utrujen. Iz rokopisa bolj natančno razbereš strukturo skladbe ali opere. Osterc se mu zdi obskouren oziroma skrivnosten skladatelj. Potrebuješ veliko časa, da ga razumeš in dojameš njegovo glasbeno mišljenje.
Pogovor s Simonom Robinsonom pred mariborskim koncertom
Simon Robinson je spomnil, da je še veliko Osterčeve glasbe, ki jo bo treba koncertno interpretirati in odrsko izvesti. V Osterčevem delu je veliko informacij, ki jih je treba še odkriti in znati predstaviti.
Simon Robinson je razložil svoje videnje Slavka Osterca
O operi Iz komične opere je poudaril, da je sicer enodejanka, a vendarle ne tako kratka. V operi, ki ji v koncertni izvedbo manjka scenografija in kostumi, bila pa je opazna dinamika odrskega premikanja, gibanja, dialoških postavitev, prihajanja in odhajanja (česar v Svetetovi Antigoni v Ljubljani ni bilo), je dodal svojo vizijo možne scenske uprizoritve. Spomnil je na obdobje nemega komičnega filma še posebej Charlija Chaplina, ki se mu kaže v kontekstu prizorov na odru. Robinson je dejal, da je bil sam Slavko Osterc fasciniran s Chaplinom.
Andreja Zakonjšek Krt kot Julietta de Santenis
Osterc je bil, po Robinsonu, nasprotnik romantike in tradicije (tako v slovenski kot evropski glasbi), in te očara s tem, kaj in kako je pisal. Že operni libreto je treba natančno preštudirati, da se razume, kaj je prava vsebina, kakšna je komika, kaj je želel povedati najprej dramatik, potem libretist in nazadnje še skladatelj, še posebej, če izvedba ni scenska V operi se mu kažejo določeni nonsensi, ki so zunaj libreta ali konteksta, kot povezava z Brazilijo tako, da se v glasbi začuti vonj brazilske kave. V nekaterih pasusih to interpretira kot sambo, ki nima logične povezave med glasbo in besedilo. Pomembno pa je, da se pevci na odru gibljejo, igrajo, čeprav nimajo kostumov, a se vsebina opere razume.
Bruno Konda kot Charvalu
Simon Robinson je opozoril, da je pisec libreta bil sicer Slavko Osterc sam, a je pisal na podlagi Henrija Murgerja, avtorja romana La Bohème, ki je kasneje postal osnova za slavno Puccinijevo opero. Zanjo sta sicer na osnovi Murgerja napisala libreto Giuseppe Giacosa in Luigi Illica. Čeprav se Osterčeva opera dogaja v Parizu, pa imamo pred sabo Hollywood v času črno-belega komičnega filma. Osterc nima pravzaprav nič skupnega s Puccinijevo opero.
Henri Murger – La Bohème
Že govorjenje o Slavku Ostercu se mu zdi kot katarza. Ob tem je omenil, da je tik pred Iz komične opere dirigiral premiero Bellinijeve Mesečnice, za Ostercem pa bo dirigiral balet Giselle. Opazil pa je, da se slovenska mentaliteta, odnos do glasbe bistveno ne spreminja.
Dušan Topolovec kot Raoul Gérard
Čeprav je naslov Iz komične opere, bi lahko bil tudi Iz Komične opere, saj se pariško dogajanje okoli leta 1860 navezuje na pariško Komično opero, kjer je trgovec Charvalu pozabil beležnico, v katero si zapisuje vsak svoj opravek, našel pa jo je Raoul Gérard in prevzame”naloge” iz njemu neznane snovi ali vsebine. Ta pa je ljubezenska ali čisto prava za spremembo in poživitev.
Irena Petkova kot Roza in Dušan Topolovec kot Raoul Gérard
Zgodba pripoveduje o nekdanjem kapitanu Dubreuilu, ki živi s svojo ovdovelo in lepo nečakinjo Juliette v Parizu. Dubreuil hrepeni po domači Braziliji, medtem ko mu je v Parizu dolgčas, a si živce miri z revolverskimi streli, kar smo lepo videli na mariborskem odru. Za nečakinjo je našel ženina, trgovca Charvaluja, ki naj bi jo zvečer prišel snubit. Ker je ta zelo pozabljiv, si vsak opravek zapisuje v beležnico. Kot rečeno, jo nekega dne pozabi v Komični operi, najde pa jo omenjeni Gérard. Tu se pravzaprav začne preobrat in stopnjuje Osterčeva dramatika. Gérard se odloči, da bo namesto Charvaluja izpolnil za tisti dan vseh osem opravil.
Irena Petkova kot Roza
Vseh sicer ne uspe, a vendarle pride do Juliette in jo zaprosi za roko, s tem pa Dubreuila razreši skrbi za nečakinjo in bo tako lahko odpotoval v Brazilijo. Pojavi se Charvalu, a prepozno, kot nakaže Osterc, je Juliette že oddana slučajnemu drugemu, kar pa ni nič narobe. Vsem ostaja nekakšno komično začudenje in sprijaznjenje z nastalo dnevno pariško usodnostjo, ki na odru zazveni kot kakšno impresionistično francosko portretno tihožitje.
Dušan Topolovec in Andreja Zakonjšek Krt
Osterc je miselno segel v Pariz, a glasbeno v svoj čas in prostor med Prago, kjer je študiral, in Pariz, o katerem je dobival informacije že med praškim študijem. Praga je bila tedaj središče evropske glasbene avantgarde, boj odprta kot Dunaj, prirejala je prve Svetovne glasbene dneve, o katerih je kot njihov udeleženec poročal v slovenskem tisku Anton Lajovic. Osterc se je temu gibanju (ISCM) aktivno pridružil, ga spremljal, se udeleževal, vodil stike s svetovnimi skladatelji…
Dirigent Simon Robinson
Scenska uprizoritev Iz komične opere, nemara povezana s še kakšno Osterčevo minutno opero, bi močneje in ustrezneje predstavila skladateljev miselni svet; njegovo iz slovenske cecilijanske tradicije zbežano in osvobojeno naravo. Osterc se je v svojem glasbenem jeziku oddaljil celo od tedaj močnega glasbenega ekspresionizma in se pridružil že stilno novejši operni produkciji, ki je že vključevala jazz, južnoameriške ritme, kratke prizore, tako rekoč skeče, kar pa je bilo bolj aktualno v Berlinu in Parizu. Osterc je tedaj vodilne glasbene revije, tako kot Marij Kogoj, zanesljivo poznal. Kogoj je v enem izmed svojih številnih člankov o njih pisal, a je ostalo to v slovenski muzikologiji povsem neopaženo; celo dr. Borut Loparnik, ki se je s Kogojevo publicistiko in kritiko izrecno ukvarjal, tega ni opazil. Kogoj je pisal kar o petih mednarodnih glasbenih revijah, ki v Ljubljani niso bile dosegljive. Dobil jih je na Dunaju, verjetno na poti v Prago, kamor so ljubljanski kulturniki leta 1921 odšli na skupinski izlet…
Dušan Topolovec in Luka Ortar
Osterc se je izognil nekemu poglobljenemu psihologizmu, ni bil tako obseden z identiteto, tako kot Kogoj s svojim iskanjem matere…, ampak je vse jemal bolj “francosko” sproščeno, nezavezujoče, relativizirano in odprto, skorajda zunaj zakonov in morale vsaj v tradicionalnih predstavah. S tem pa se je osvobodil norm in pokazal na drugačno človeško naravo, lahko bi rekli bolj današnjo, aktualno, spreminjajočo se. V Osterčevih likih, kolikor je sicer opera kratka, ni veliko osebnostnih identitet, kaj šele kakšne filozofije; vse nastaja iz neke osvobojene refleksije, priložnostnih momentov in reakcij na dano ali ponujeno situacijo. Najdena beležnica, v mariborski predstavi pomenljivo rdeča, je kot hipno nastali orientir, zapeljivi, mikavni, izzivalni, kot past in preizkušnja, v kateri se pokaže, da človekove notranje trdnosti ni. Tudi če bi prišlo do zakona, bi bil to bolj “tehnične” narave, pri čemer pa se tudi dodana “ljubezen” ne zdi kot nekaj usodnega, ampak na hitro najdeni moment ali popestritev in rešitev iz dolgčasa, ne pa kakšna spolna avantura.
Pištola kot element groteske
Osterc je tu drugačen od Albana Berga ali Arnolda Schönberga, ki sta želela biti smrtno resna…Osterc je s svojimi sedmimi prizori dramaturško efekten, prav tako v orkestraciji, z veliko zasedbo orkestra in s poudarkom na tolkalih ter barvnih odtenkih pihal, manj trobil. Osterc je, tako kot je bilo tedaj nekako v modi, uporabljal poleg petja še govorjeno besedo. Koliko je poznal matematično strukturo Bergove opere, je vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril le Osterc sam.
Aplavz in rože za nastopajoče
Koncertna izvedba Iz komične opere je bila zelo solidna, tako po zaslugi dobre zasedbe pevcev kot naštudiranosti orkestra in razumevanju operne snovi dirigenta Simona Robinsona. Močna je bila sopranistka Andreja Zakonjšek Krt kot Julietta de Santenis s svojo celovito odrsko pojavnostjo, ki bi se s scensko izvedbo opere le še stopnjevala. Njej enakovreden je bil tenorist Dušan Topolovec kot Raoul Gérard s svojo zbeganostjo, a pripravljenostjo na hipno ponujeno spremembo, da ne rečem avanturo. Tenorist Bruno Konda je kot Charvalu nekako zunaj dogajanja in razumevanja, kaj se pravzaprav dogaja ali se je celo že zgodilo povsem mimo njega. Mezzosopranistka Irena Petkova kot Roza je očitno stranska figura, ki skuša Raoula Gérarda “rešiti” in ga izvleči iz v njeni slutnji in intuiciji uvidene “godlje”. Basbaritonist Luka Ortar je bil kapitan Dubreuil s svojimi načrti dovolj odločen, da jih uresniči.
Aplavz za trobilce
V drugem delu koncerta smo poslušali Simfonični orkester SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Simona Robinsona v izvedbi Osterčevih Štirih simfoničnih skladb ali del – Quatre pièces symphoniques (Marche, Caprice, Musique funèbre, Toccata). Orkester je bil z mariborskimi izvajalci tu manj skoncentriran, snov je bila manj naštudirana in izvajalsko manj prepričljiva, tako da se je Osterc nehote pokazal v slabši luči, bolj šolsko oglat in manj inventiven ter diferenciran, kot se kažejo naslovi skladb in je zapisano v sami partituri. Osterc je imel različne kombinacije solo inštrumentov v orkestru, ki pa se s svojo funkcijo niso mogli tako izkazati, kot bi si želeli Osterc in mi v dvorani. Precej je bil kriv sam dirigent, ki je očitno imel vtis, da je po operi dovoljeno interpretativno počivanje. Če je Osterc s tem delom želel napisati skladbo, ki “naj v svetovni glasbeni literaturi nekaj pomeni” , mu to glede na mariborsko interpretacijo ni uspelo. Skladbo je Osterc označil celo za simfonijo, s katero je “čutil odgovornost pred vsem svetom”.
Kot smo doživeli v Mariboru, pa je odgovornost zelo subjektivna in “raztegljiv” pojem.
Marijan Zlobec