Na mednarodnem muzikološkem simpoziju je o slovenskem skladatelju Slavku Ostercu spregovoril le Niall O’Loughlin z univerze v Loughboroughu v Veliki Britaniji. Svojemu referatu je dal naslov Evropski glasbeni kontekst Slavka Osterca. Koncertno pa je Osterca predstavil ansambel SNG Opera in balet Maribor z izvedbo Osterčeve opere Iz komične opere in Štirih simfoničnih skladb v Stari dvorani SNG ter pred koncertom s pogovorom dr. Ane Vončina z dirigentom Simonom Robinsonom, o čemer bom spregovoril posebej.
Niall O’Loughlin v Mariboru, vse fotografije Marijan Zlobec
Niall O’Loughlin je opozoril, da je v prvih tridesetih letih 20. stoletja je prišlo do izrazitega razvoja opere po vsej Evropi. Teme so bile zelo raznolike in so izhajale iz raznoraznih svetov: vse od davne antične Grčije do skrivnostnih pripovedk z različnih koncev Evrope. Priljubljenost romantične opere je počasi upadala
in finančni pritiski po prvi svetovni vojni so pogosto, vendar ne vedno, omejevali razpoložljiva sredstva, kar je pomenilo manj pevcev, manjše orkestre in ansamble ter krajše trajanje, zato so bile enodejanke zelo pogoste.
Darko Brlek in Niall O’Loughlin v Ljubljani
Celo opere s tremi dejanji so včasih trajale manj kot uro. Slovenski skladatelj Slavko Osterc (1895–1941) je bil dobro seznanjen s temi spremembami v Nemčiji, Franciji in Avstriji ter seveda tudi v rodni Sloveniji. Vse svoje opere je napisal med letoma 1921 in 1930, vključno s Krstom pri Savici leta 1921, romantično opero, ki temelji na slovenski legendi. Njegov glavni prispevek k temu žanru sicer sestavlja pet oper, ki jih je napisal med letoma 1927 in 1930, potem ko se je vrnil s študija pri Aloisu Hábi in drugih (kompozicijska tehnika in instrumentacija Karel Boleslav Jirák, glasbene oblike Jaroslav Křička, dirigiranje Otakar Ostrlič, estetika in njena problematika Václav Štěpan) v Pragi.
Niall O’Loughlin in Helmut Loos
Prva je srednje dolga opera z enim dejanjem Iz komične opere, druga je celovečerno delo s tradicionalno, a nenavadno temo Krog s kredo, preostale tri pa so zelo kratke, pogosto parodistične opere (Saloma, Medea in Dandin v vicah). Vse tri vrste so imele predhodnike v evropski operi takratnega časa, in sicer v delih, ki so jih Alexander Zemlinsky, Franz Schreker, Richard Strauss, Claude Debussy, Arnold Schönberg, Bela Bartók in drugi napisali pred prvo svetovno vojno, med vojno Schreker in Korngold, ter v povojnih delih Paula Hindemitha, Ernesta Křeneka, Kurta Weilla, Ernsta Tocha, Albana Berga, Dariusa Milhauda, Leoša Janáčeka, Igorja Stravinskega in drugih.
Ernst Toch, foto Wikipedija
Kažejo, da je Osterc učinkovito obvladoval različne časovne okvire in raznoliko gradivo. Pogosto rabljene so bile teme iz antike kot tudi modernistične in simbolistične teme, ki so velikokrat zašle v svet magije in fantazije. V povojnih letih se je začela pogosto pojavljati parodija. Podobno raznoliki so bili glasbeni idiomi tega obdobja, ki so jih skladatelji ustvarjali z uporabo tradicionalnih romantičnih slogov, neoklasicističnih novosti, atonalnosti in dvanajsttonske glasbe.
Niall O’Loughlin in skladatelj Igor Štuhec
O’Loughlinova raziskava se je ukvarjala z vprašajem, kakšen učinek je imel glasbeni, pa tudi siceršnji razvoj v Evropi, zlasti v Avstriji, Nemčiji in Franciji, na naravo, značaj in tehnike Osterčevih oper ter kaj je preprosto odraz glasbenega duha tistega časa. Avtor je opazil, da je bil Krst pri Savici napisan že leta 1921, opero Kralj Edip med letoma 1922 in 1925, ki pa je izgubljena, leta 1923 enodejanko Osveta, ki temelji na Die Sühne Theodorja Körnerja. V Pragi si je Osterc lahko ogledal veliko tedaj aktualnih in novih oper, ki so vplivale nanj.
Franz Schreker, foto Wikipedija
Avtor je zadnjih pet Osterčevih oper razdelil v tri kategorije: daljšo enodejanko (Iz komične opere, 1928), opero v treh dejanjih (Krog s kredo, 1928 – 1929) in minutne opere (Saloma, Medea in Dandin v vicah, 1930). Pri Iz komične opere je omenil tekst Scènes de la vie bohème Louisa-Henrija Murgerja (1822-1861), ki je v knjižni obliki izšel leta 1851, nastal pa je že med letoma 1847 in 1849. Snov sta uglasbila tako Puccini kot Leoncavallo, oba v operi La Bohème. Avtor je poudaril, da Osterc v svojo opero ni vključil Rudolfa in Mimi, tako kot omenjena skladatelja.
Niall O’Loughlin in skladateljica Tina Mauko v Ljubljani
Niall O’Loughlin je opozoril že na prvo analizo opere ob izvedbi v Ljubljanski operi leta 1928, ki jo je napravil Stanko Vurnik. Čeprav sta bili Puccinijeva in Leoncavallova opera napisani kot štiridejanki, je Osterc vse zaobjel v enem dejanju. To je bila tedaj pogosta oblika (Bartok, Korngold, Schönberg, Busoni, Hindemith, celo Puccinijev Triptih) kot upor proti dolgim romantičnim operam pred tem, še posebej Wagnerjevim. Spomnil je, da so bile Puccinijeve enodejanke uprizorjene v Ljubljani že leta 1923, (ko je bil skladatelj še živ). Omenil je še opere Albana Berga (Wozzeck) in Leoša Janačka (Katja Kabanova, Zadeva Makropulos, Lisička Zvitorepka), vse iz dvajsetih let.
Niall O’Loughlin in Wolfgang Marx v Mariboru
Opozoril pa je, da je karakter Osterčeve opere precej drugačen od vseh, ki jih je sicer omenil v referatu. Prepričan pa je, da so na Osterca bolj vplivale opere Ernsta Křeneka, Kurta Weilla, Dariusa Milhauda in Ernsta Tocha, vse kot kritične in satirične drame. Spomnil je, da je bila Křenekova opera Jonny spielt auf (pri nas kot Jonny svira), uprizorjena že leta 1928. Med operami Kurta Weilla je omenil Vzpon in padec mesta Mahagonny iz leta 1927 in Opero za tri groše iz leta 1928. Iz istega leta pa je še Schönbergova opera v enem dejanju Von Heute auf Morgen, ki bi prav tako lahko vplivala na Osterca. Za minutne opere pa je menil, da so na Osterca vplivale nekoliko kasneje, se pravi ne na opero Iz komične opere.
Slavko Osterc, foto Wikipedija
O’Loughlin je posebej analiziral celovečerno opere Krog s kredo Slavka Osterca. Vpliv dramatika Klabunda je očiten. Njegova drama je izšla v Berlinu leta 1925. Drama je postala popularna v Srednji Evropi, po njej pa sta kmalu nastali dve operi; Slavka Osterca in kasneje, leta 1931, Alexandra Zemlinskega. Dramo je Osterc po vsej verjetnosti videl že v Pragi. V slovenščino jo je prevedel Oton Župančič, v libreto pa preoblikoval Milan Skrbinšek.
Emil Orlik – Dramatik Klabund ali s pravim imenom Alfred Henschke, portretna litografija iz leta 1915
Referent je Krog s kredo postavil v tedaj aktualni operni okvir Clauda Debussyja (Pelléas et Mélisande), Bele Bartoka (Grad vojvode Sinjebradca), Korngolda (Die tote Stadt, 1910, Der Ring von Polykrates, 1914, Violanta, 1916), Paula Ducasa (Ariane et Barbe-Bleue), Franza Schrekerja (Der ferne Klang, 1910) in celo Schönbergove Pierrot Lunaire, 1925. Osterc je prav tako poznal ustvarjanje in samo izvedbo Kogojevih Črnih mask leta 1929. Bližino kitajske glasbe v Osterčevi operi Krog s kredo pa je opazil pri Busoniju in Pucciniju (Turandot). Avtor je menil, da je Osterc videl to zadnjo Puccinijevo opero v Pragi.
Ferruccio Busoni, foto Wikipedija
V Ljubljani že dolga leta redni gost Niall O’Loughlin je analiziral vse tri Osterčeve minutne opere in jih prav tako postavil v evropski kontekst. Prva je nastala Saloma kot minutna operna parodija in zanjo vidi navdih že pri slavni Straussovi Salomi. Druga je bila Medea po grški Evripidovi tragediji, tretja pa operna groteska Dandin v vicah, ki po svoji dramski snovi izhaja iz Molierove dramatike (Georges Dandin ou le Mari confondu). Avtor je odprl vprašanje, ali je na Osterca vplivala Schönbergova opera Von Heute auf Morgen iz 1928 in ali jo je Osterc poznal in videl.
Avtor je podrobneje analiziral evropski okvir minutnih oper, kot Hindemithovo Hin und Zurück ali Milhaudove L’Enlèvement d’Europe, L’abandon d’Ariane in La Délivrance de Thésée. Med drugim je omenil še opero Ernsta Tocha Die Prinzessin auf der Erbse iz leta 1927, ki bi utegnila vplivati na Slavka Osterca.
Marijan Zlobec