Celjska Mohorjeva družba je v svoji knjigarni v Ljubljani danes na Svetovni dan knjige, ki se bo končal z Nočjo knjige, pripravila literarno matinejo s predstavitvijo jubilejne razstave, ki je sicer bila pripravljena za Celje in tamkajšnji jubilej, sedaj pa bo na ogled še v Ljubljani. Ob tej priložnosti so se zbrali zadnji direktorji in uredniki, ki so nizali svoje spomine na prva srečanja s knjigami, še posebej Mohorjevim,opisali kako so vodili založbo in kako vidijo njeno bodočnost. Razstava ima sicer naslov Čim enotnejši, tem močnejši! 90 let od prihoda Mohorjeve družbe v Celje. No, razstava v resnici prikazuje vso njeno zgodovino.
Razstava o zgodovini Mohorjeve družbe, vse fotografije Marijan Zlobec
Mohorjeva družba je najstarejša slovenska založba, delovala je v Celovcu, na Prevaljah, Celju, v Ljubljani, ustanovili so še Goriško Mohorjevo družbo… Danes delujejo tri sestrske založbe v Celovcu, Celju oziroma Ljubljani ter v Gorici.
Dr. Tanja Ozvatič, sedanja direktorica Celjske Mohorjeve družbe
Razstava na panojih in s fotografijami vse to pokaže. Morda je iz kataloga najbolj presenetljiv sprva pozitiven odnos nove partizanske oblasti (Boris Kidrič, Boris Ziherl) do Mohorjeve družbe, potem pa hiter preobrat in napad z omejevanjem njenega delovanja oziroma onemogočanjem. To pokaže zapisnik seje Komisije za agitacijo in propagando pri CK ZKS 25. 11. 1952.
Drugi tak podatek je o njenem največjem številu članov, ki je ob nastanku nove države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev preseglo 90 tisoč udov (90.512)
Jože Faganel
Nekdanji direktor Jože Faganel je to utemeljil s časom prve svetovne vojne, ko knjig ni bilo, potem nastankom nove države, malo založbami in dejstvom, da je tedaj izhajalo bistveno manj knjig kot jih je kasneje ali sedaj in so bile najbolj dosegljive pri Mohorjevi družbi.
Andrej Arko
Nekdanji glavni urednik Andrej Arko je bolj spregovoril o panorami sodelavcev Celjske Mohorjeve družbe skozi njen čas in zgodovino. Prav presenetljivo je, kdo vse je bil njen sodelavec, je zanjo kaj delal, pri njej izdajal knjige, zanjo prevajal…, tako da se nihče ni opredelil za eno samo osebo, kar je morda dobro, morda pa sedaj ne vemo, kdo je najbolj zaslužen zanjo, razen čisto na začetku Anton Martin Slomšek.
Matija Remše
Nekdanji urednik Matija Remše je imel prav tako dolgoletne izkušnje, a v novejšem ali zadnjem času. Pomenljivo je bilo spominjanje na celjske prostore, ki so imeli svojo zapleteno zgodovino, s selitvami, odkupi, obnovami… na eni fotografiji se vidi, da so imeli proslave tudi pod nemško okupacijo.
Nasploh pa razstava pokaže cvetober slovenskih kulturnikov na kar precej fotografijah. Na eni je na vidnem mestu pisatelj Narte Velikonja, ki je žalostno končal v povojnih obračunih in bil ustreljen ter neznano kje pokopan, česar pa razstava seveda ne pove.
Nekoliko hudomušno je zvenelo, ko so pripovedovali o tem, kako so Mohorjeve knjige večinoma dobivali doma na podstrešjih in da so jih brali kot otroci v bolnišnicah.
Čeprav je bila Mohorjeva družba v večini svojih knjižnih programov literarna, pa je začela z znanstveno knjigo.
Morda je bila opazna misel Jožeta Faganela, da bi morale danes vsaj sorodne založbe bolje sodelovati in se podpirati.
Andrej Arko in prevajalec Jože Stabej
Nejasna pa je bila misel o bodočnosti Mohorjeve družbe in knjig nasploh. Zmagal je optimizem, kar je bilo od nekdanjih urednikov tudi pričakovati.
Še bolj pa od sedanje direktorice dr. Tanje Ozvatič, ki vodi kolektiv 22 ljudi, slišali pa smo, da jih je bilo nekoč tudi petdeset ali celo 55.
Marijan Zlobec