Pisatelj Drago Jančar je pred dnevi praznoval sedemdesetletnico. Zdi se mi enako mlad kot pred tridesetimi, celo štiridesetimi leti. In enako skromen ali enak nasploh, če je s tem zajeto njegovo bistvo. Založba Beletrina in Narodna in univerzitetna knjižnica sta mu nocoj, v okviru Svetovnega dneva knjige in Noči knjige v veliki čitalnici pripravila literarni večer in srečanje, pogovor in predstavitev nove knjige Mnoga življenja.
Drago Jančar v avli NUK, vse fotografije Marijan Zlobec
Zbrane je najprej nagovorila ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir. Med drugim je poudarila, da danes ne obeležujemo le svetovnega in slovenskega praznika knjige, ampak dogodek posvečamo tudi življenjskemu jubileju pisatelja Draga Jančarja.
Martina Rozman Salobir
Jančarja je orisala kot pisatelja, misleca in človeka formata, ki ga je mogoče opisati le s presežniki. “Članki, ki pišejo o njem, se praviloma začenjajo z ugotovitvijo, da gre za najpomembnejšega, najbolj prevajanega in najpogosteje nagrajevanega slovenskega avtorja druge polovice dvajsetega ter enaindvajsetega stoletja in preden se posvetijo različnim vsebinskim dimenzijam Jančarjevega ustvarjanja, preidejo na nizanje dolge vrste prestižnih nagrad, prejetih v Sloveniji in v mednarodnem prostoru.”
Šopek za jubilanta
Ravnateljica NUK Martina Rozman Salobir je še poudarila, da so v knjižnici dodatno počaščeni, ker je Drago Jančar prijatelj NUK. “Z dosledno skrbjo, da njegova dela, ki izidejo v tujini, najdejo pot v zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice, izraža spoštovanje našim prizadevanjem, da za sedanje in bodoče generacije zgradimo čim bolj popolno nacionalno zbirko, ki je eden od stebrov slovenske kulturne identitete.”
Iskriv pogled slavnega pisatelja
Ravnateljica se je v duhu katalonske tradicije Dragu Jančarju za njegov obisk oddolžila s šopkom rož ter mu v imenu knjižnice in vseh zbranih kot “dragemu prijatelju in velikemu Slovenci zaželela še veliko ustvarjalnih in izpolnjenih let.”
Objem in poljub v NUK
Po prireditvi sem ravnateljico vprašal, koliko knjižnih naslovov imajo skupaj in v vseh jezikih v NUK. Odgovorila je, da okrog 250. Drago Jančar pa je rekel, da prevodi kar prihajajo. Omenil je zadnji angleški prevod Galjota, ki ga je Financial Times v svoji kritiki označil kot sodobni, ne zgodovinski roman.
Večer je povezoval glavni urednik in direktor Beletrine Mitja Čander. Iz njegovega nagovora jubilantu je bilo morda malce provokativno razbrati, da se je Jančar preizkusil v vseh literarnih zvrsteh, razen v poeziji. Jančar je potem priznal, da poezije res nikoli ni pisal.
Saša Mihelčič
Dvakrat je z branjem kratke proze nastopila dramska igralka Saša Mihelčič. Za svoj občuten nastop, nekako v stilu glavne junakinje Maše v prebrani ali že kar interpretirani Premieri na Mali sceni, se je zdelo, kot da sta z Jančarjem oba glavna lika v njej.
Pesnik Tone Kuntner
Jančar je vedno zgovoren, saj ima kaj povedati, še posebej o svoji ustvarjalnosti. Morda je bil posebej odmeven njegov sklepni del, o usodi ali bodočnosti literature. Menil je, da bo ta obstajala dokler bodo pisatelji in bralci, ti pa bodo vedno.
O svoji gledališki izkušnji in pisanju dram je spomnil na pokojnega Marka Slodnjaka, ki se je že kot študent na Filozofski fakulteti ukvarjal z gledališčem. (Jančar ni govoril o njegovi žalosti usodi, tako kot ne o podobni usodi njegovega brata igralca Toneta Slodnjaka. Anton Slodnjak, slavni literarni zgodovinar, je tako izgubil oba sinova, ki bi lahko živela še danes.)
Drago Jančar in Mitja Čander
Jančar je spomnil na razlike, ki vladajo v gledališču sedaj in so nekoč. Tedaj so še vsi verjeli vanj, danes manj, kar se kaže v raznih priredbah romanov za teater. Po njegovem so bistvo gledališča dialogi, ne priredbe proze po določenih motivih. Prepričan pa je, da je tem za sodobno dramatiko neskončno.
V vrsti za Jančarjev podpis
Ob omembi gledališča in predvsem njegovih spremembah pa je primerjalno omenil še spremembe v slikarstvu oziroma v likovni umetnosti, ki se je oddaljila od klasičnih zvrsti in prešla v instalacije, performanse, multimedijske dogodke…Omenil je, da je bila na slavni kasselski Documenti nagrajena instalacija z železniškim tirom.
Janševa žena in sin
Poudaril je tudi, da umetnost ni surogat ali substitut določenih političnih idej, ampak nekaj več. Hitro se je pokazalo, da socrealizem v literaturi ni bil dovolj in je nastopila želja po bolj kompleksni literaturi. Če se literatura vpreže v politično agitacijo, je z njo hitro konec. V svoji zadnji literaturi odpira posameznikove travmatične teme in z določenimi etičnimi načeli ali stališči, kot jih zagovarja(To noč sem jo videl).
Podpisovanje knjig
Mitja Čander je poleg konca literature omenil še konec Evrope, a se Jančar ni dal zmesti. Spomnil je, da je že Srečko Kosovel pesnil o koncu oziroma krasni smrti Evrope, pa se to ni zgodilo. Jančar je označil to Kosovelovo pisanje kot ironično. (Lepa, o lepa bo smrt Evrope: kakor razkošna kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletij). (Vprašanje pa je, ali je to res. Pesem Ekstaza smrti prav gotovo ni bila ironična, ampak kruto realna po fašističnem požigu Narodnega doma v Trstu)
Poslušalci v veliki čitalnici NUK
Izvedeli smo še, da se je Drago Jančar s svojim zadnjim ali lanskim romanom In ljubezen tudi uvrstil med deset najboljših romanov, ki se potegujejo za kresnika.
Drago Jančar je na koncu povedal, da v zadnjih dneh dobiva veliko čestitk, ki pa so si močno različne; od ugotovitve, da so sedemdeseta leta “najbolj zajebana”, do one, da sedaj vstopa v svoja najlepša leta.
Noč knjige se nadaljuje z menda kar 350 dogodki po vsej Sloveniji pozno v noč.
Marijan Zlobec