Slavnostni dogodek odkritja spominskega obeležja slavnemu češkemu in lahko rečemo še slovenskemu dirigentu Václavu Talichu na steni nad stopniščem, ki vodi do balkona Unionske dvorane (lokacija morda ni najbolj posrečena, saj plošče s silhuetnim Talichovim portretom (kipar Metod Frlic, oblikovalec Robert Žvokelj) obiskovalci v parterju in avli ne vidijo) je združil slovenske ljubitelje glasbe in proučevalce naše glasbene zgodovine, še posebej začetkov delovanja Slovenske filharmonije, s češkimi gosti. Med njimi sta bila župan Berouna Ivan Kus, kjer je Talich nazadnje živel in je pokopan, ter dirigentov vnuk, ing. Michal Dejmal, sin Talichove hčere Vite. Mestno občino Ljubljana je predstavljal podžupan Aleš Čerin, Grand hotel Union pa direktor Matej Rigelnik. Češko državo je zastopala veleposlanica v Sloveniji, njena ekselenca Věrá Zemanova.
Spominsko obeležje dirigentu Vaclavu Talichu, vse fotografije Marijan Zlobec
Uvodni nagovor je imel voditelj mednarodnega muzikološkega simpozija in hkrati programski vodja koncertnega dela najpomembnejšega festivala slovenske sodobne resne glasbe, tokrat že 33. Slovenskih glasbenih dnevov, univerzitetni profesor, dr. Jernej Weiss, ki se je v svojih glasbenozgodovinskih raziskavah in več knjigah najpodrobneje ukvarjal ravno s češko glasbo in nadvse bogato zgodovino češko-slovenskih glasbenik ter širših kulturnih stikov.
Prof. dr. Jernej Weiss
Spoštovane in spoštovani,
konec prvega desetletja slovenske simfonične poustvarjalnosti prejšnjega stoletja, je bil gledano iz današnje perspektive sanjski. Za dirigentskim pultom sta se izmenjavala dva dirigenta začetnika: petindvajsetletni Čeh Václav Talich in njegov pol desetletja mlajši madžarski kolega Fritz Reiner. Oba kasneje svetovno uveljavljeni dirigentski zvezdi: prvi specialist za slovansko, zlasti češko romantiko in drugi široko uveljavljena wagnerjanska zvezda.
Unionska dvorana pred koncertom
Nadvse bogata češko-slovenska vzajemnost je sicer na glasbenem področju že pred tem obrodila številne žlahtne sadove (spomnimo se samo Foersterja, Nedvěda, Procházke, Hoffmeistra in številnih drugih izjemnih čeških glasbenikov, ki so delovali na Slovenskem), a med poustvarjalci nikdar poprej in nikoli kasneje tako izdatno kot prav s Talichom. Slednji je namreč v zgolj treh sezonah svojega delovanja v Ljubljani postal nekakšna personifikacija tedaj novoustanovljene Slovenske filharmonije.
Župan Berouna Ivan Kus
Vsekakor se zdi potrebno poudariti, da stanje slovenske simfonične poustvarjalnosti pred Talichovim prihodom v Ljubljano poleti 1908, še zdaleč ni bilo zadovoljivo. Domala popolna prevlada starodavne Filharmonične družbe pa tudi zbora ljubljanske Glasbene matice, je slovensko simfonično poustvarjalnost ter z njo povezano ustvarjalnost več desetletij odrivala na margino tedanje slovenske glasbene kulture. Prav vse bolj pereča problematika do tedaj večinoma amaterske slovenske simfonične reprodukcije, pa je v začetku 20. stoletja spodbudila realizacijo večdesetletnih načrtov po ustanovitvi prvega slovenskega profesionalnega orkestra, orkestra Slovenske filharmonije, katerega 110. obletnice ustanovitve se spominjamo v tem letu.
Kot soustanovitelj in dirigent orkestra je bil Talich gotovo najbolj zaslužen za poustvarjalno in umetniško rast filharmonikov. Med drugim je ljubljanskemu občinstvu kot prvi predstavil številna nova dela slovenskih skladateljev kot tudi uveljavljena dela čeških in drugih slovanskih mojstrov: Smetane, Dvořáka, Čajkovskega in drugih.
Talichov vnuk ing. Michal Dejmal
Tedaj 37-članski orkester Slovenske filharmonije, katerega več kot polovica orekstrašev je bila Talichovih rojakov, pa ni uspel prepričati zgolj laičnega občinstva temveč tudi vselej nadvse zahtevne koncertne kritike. Slednja poroča o »nepričakovanem uspehu filharmonikov in sploh novi eri v slovenskem glasbenem življenju«. Tako slovensko kot nemško časopisje je hvalilo Talichov entuzijazem, umetniško občutje, brezhibno preciznost v interpretaciji, goreč temperament, kot tudi zanj značilno železno disciplino v orkestru. V eni izmed kritik pa med drugim zasledimo tudi zapis o »visokorastlem, elegantnem dirigentu«, ki je dve leti po svojem prihodu v Ljubljano, v njej našel tudi svojo življenjsko sopotnico, odlično pianistko Vido Prelesnik.
Obeležje s Talichovim portretom
Sicer pa je moral Talich poleg koncertov resne glasbe v tedaj največji ljubljanski koncertni dvorani – dvorani hotela Union –, dirigirati tudi na t. i. promenadnih koncertih v Tivoliju in na nekaterih drugih ljubljanskih prizoriščih ter koncertih popularne glasbe, ki jih je Glasbena matica »ob pogrnjenih mizah« organizirala v Unionski dvorani in Narodnem domu. Da tovrstni zabavni koncertni večeri niso mogli zadovoljiti visokih umetniških pričakovanj nadarjenega Talicha, kaže njegova odločitev, da po koncu druge sezone, v kateri je mogoče pod njegovim vodstvom našteti za današnje razmere neverjetnih 267 nastopov, zapusti Ljubljano in odide na študijsko izpopolnjevanje v Leipzig.
Češka veleposlanica v Sloveniji, njena ekselenca Věrá Zemanova in dirigentov vnuk, ing. Michal Dejmal
Da je bil Talich resnični spiritus agens orkestra Slovenske filharmonije se je jasno pokazalo v sezoni njegove odsotnosti, ko so imeli filharmoniki med več kot 200 nastopi zgolj še en samostojni koncert. Talich se je poleti 1911 vrnil v Ljubljano, da bi oddirigiral svojo zadnjo, a najbolj produktivno sezono. Ponovno je bil imenovan na mesto dirigenta Slovenske filharmonije, hkrati pa je zasedel tudi odgovorno mesto prvega kapelnika slovenskega Deželnega gledališča. V obeh glasbenih ustanovah je poustvaril nekaj najzahtevnejših del, s tem pomembno obogatil repertoar ter dvignil nivo koncertnih in opernih predstav v Ljubljani.
Talichovi slovenski sorodniki ob vnuku
V prestolnico mu je uspelo privabiti vrsto izjemnih poustvarjalcev: predvsem praških in dunajskih pevcev ter instrumentalistov in tako sprofesionalizirati orkester ter operni ansambel. Ljubljana pa mu je v zameno ponudila možnosti za glasbeni razvoj, ki jih je mladi in nadvse ambiciozni Talich s pridom izkoristil. Žal je deloval v okolju v katerem so se često razplamtevali politični in narodnostni spori ter tako ni mogel prispevati tako izdatno kot bi to verjetno lahko storil v glasbeno spodbudnejšem miljeju. Tedanja, občasno precej mačehovska ljubljanska kulturna srenja tako ni bila zmožna doumeti Talichove umetniške veličine in pravilno ovrednotiti njegovega reproduktivnega potenciala. Z njegovim odhodom je glasbena Ljubljana v poustvarjalnem smislu izgubila nenadomestljiv člen. To je bil nekakšen konec sicer kratkotrajnega predvojnega delovanja Slovenske filharmonije.
Anton Lajovic, eden vodilnih slovenskih skladateljev, je leta 1912 ob Talichovem odhodu v PlzenJ v Novih akordih zapisal »z njim je odšel brezdvomno največji reproduktivni talent, kar smo jih Slovenci kdaj imeli«. Kljub temu se je v Ljubljano kasneje rad vračal: med drugim je s praškimi filharmoniki gostoval v letih 1926 in 1931, zadnjič pa profesionalno leta 1933, ko je na povabilo Glasbene matice ob petindvajsetletnici svojega umetniškega delovanja dirigiral članom združenja ljubljanskih orkestrov. To je bil velik dogodek za Ljubljano. Stara rivalstva so bila pozabljena in velika dvorana hotela Union je bila spet polna navdušenega poslušalstva. Skladatelj Emil Adamič je ob tem Talicha označil za »glasbenega Dostojevskega, ki kot vizionar razkriva vse mojstrstvo skladb, ki so izvajane.« Sicer pa se je Ljubljane Talich kasneje spominjal kot »lepega majhnega mesta«, kjer se je veliko naučil tako o vodenju opere kot simfoničnega orkestra ter dokončno izpopolnil svojo dirigentsko tehniko. Tudi zato jo večkrat imenuje za svoj drugi dom.
Darko Brlek in dr. Jernej Weiss
Prav je torej, da ga zavoljo velikih zaslug za slovensko glasbeno kulturo počastimo s spominsko ploščo pred dvorano, kjer je najpogosteje koncertiral. Maestro Talich si tovrstno priznanje nedvomno zasluži.
Iz nagovorov gostov je bilo slišati nemalo pohval in celo osebne topline, povezane z bližino dveh narodov, pa tudi povezanosti mest in ljudi, saj je Talichova žena, pianistka Vida Prelesnik odšla z možem na Češko in sta oba tam umrla ter sta pokopana v Berounu. Vnuk hišo sedaj obnavlja v muzej, s slovenskimi sorodniki pa vzdržuje stike, saj se je sam naučil in govori slovensko.
Muzikolog dr. Tomaž Faganel in publicist Peter Kuhar
Župan Berouna Ivan Kus je v nagovoru še posebej omenil arhitekta Jožeta Plečnika, ki je oblikoval Prago in Praški grad, kot je dejal je Ljubljano že večkrat obiskal, tokrat pa še posebej obnovljeno Plečnikovo hišo. Kus se je zahvalil slovenskemu publicistu Petru Kuharju (znan je bil kot dolgoletni televizijski kulturni novinar in urednik) in njegovi ženi Lenki Kuhar Daňhelová za njuna prizadevanja, da je do realizacije projekta prišlo, tako kot za priložnostno razstavo (o Talichu in Češkem krasu) v avli Grand hotela Union.
Podžupan Aleš Čerin in dr. Jernej Weiss
Podžupan Aleš Čerin pa je med drugim spomnil, da so ravno te dni v Ljubljani odkrili obeležje posvečeno prvemu predsedniku nove češke države, književniku Vaclavu Havlu, ki je Ljubljano kot novi predsednik obiskal med prvimi mesti sploh.
Marijan Zlobec