Missonovo kratko razmišljanje o slovenski operi

Na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov je sodeloval slovenski skladatelj Andrej Misson s Kratkim razmišljanjem o slovenski operi. Bilo je precej drugačno kot nekaterih drugih referentov, ki so simpozij izkoristili za svoj osebni “poligon”. Težko verjameš, da so v pogledih na isto snov in zgodovino tako velike razlike, vrednotenja, osebna mnenja…Celo statistika je različna ali drugačna in celo bistveno drugačna. Misson je ugotovil, da je “sodobna operna tvornost v Sloveniji živa”, medtem ko smo iz drugih ust slišali, da “slovenske opere sploh ni”, ker nima nobene prepoznavne melodije, ki bi bila med ljudmi širše znana. No, znane melodije smo naslednji večer slišali že iz prve slovenske scenske glasbe, Figaro  Janeza Krstnika Novaka v Unionski dvorani. Vsi Slovenci, razen doktorjev muzikologije v svoji samotrpečnosti in samosmilečnosti, poznajo priljubljeno melodijo Vsi so prihajali iz Gorenjskega slavčka, “njih pa ni blo”. In si tudi tu ne zaslužijo imen.

Andrej Misson, foto Marijan Zlobec

“Kot skladatelj in zborovodja se pogosto srečujem z opero. Umetnost, ki jo prinašajo opere, ima pomembno mesto v našem kulturnem življenju, ne le z uprizoritvami, pač pa so na programih naših glasbenikov, pevcev, zborov pogosto odlomki, deli znamenitih oper. Sam sem bil nekaj časa tudi vršilec zborovodje v ljubljanski operi. Med drugim sem kot asistent zborovodje sodeloval pri uprizoritvi Kogojevih Črnih mask pod dirigentom Antonom Nanutom.

Kot skladatelj sem zložil oratorijsko kantato o sv. Elizabeti, ki je bila krstno uprizorjena leta 2007 ob 800‐letnici njenega rojstva v Slovenj Gradcu in bila izvedena vsaj desetkrat.  Sodeloval sem tudi s točko v skupinsko ustvarjenem baletu za mladino Tinko Polovinko.

O operi pišejo mnogi, med drugim je predmet razmišljanj mnogih slovenskih izobražencev. Mišljenja o operi so deljena, pogosto nasprotujoča. Naslov monografije dveh naših filozofov, psihoanalitikov, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka, ima naslov Opera‘s Second Death. Nekaj nasprotujočih mnenj je napisal že Marjan Kozina v znamenitem, pogosto citiranem delu Svet operne glasbe. V knjigi The Opera Fanatic: Etnography of an Obsession je avtor Claudio E. Benzecry v uvodu zapisal, da so v drugi polovici 20. stoletja mnogi ugotavljali, da je opera v krizi. Zapisal je tudi misel Pierra Bouleza: „We must blow up all opera houses!“ (1967)

https://www.theguardian.com/music/musicblog/2015/mar/26/boulez‐in‐
his‐own‐words

Njej nasprotna pa je misel nekega poslušalca, „stalnega in zagrizenega obiskovalca gledališč“, zapisana v delu Belkanto avtorja in glasbenika Adija Daneva: „L’ opera non morirà mai! Dopo ogni crisi cade sempre in piedi!” (Opera ne bo nikoli umrla, ker se po vsaki krizi spet pobere!)  Opera je še kako živa, čeprav gori na fosilnih gorivih, tako kot, seveda v manjši meri, koncertna glasba. A tako je tudi prav: dela, ki imajo veliko notranjo in izrazno moč, prepričujejo tudi današnje generacije. In današnje ustvarjanje preprosto mora v tekmo z njimi!

Pomembna so razmišljanja o širšem družbenem okviru opere, predvsem ekonomija opere. Uprizoritev opere ima zahtevno finančno konstrukcijo. Produkcijski stroški premierne uprizoritve so visoki. In uprizoritev opere ima veliko večji finančni odliv kot priliv. Seveda, produkcije so lahko za male ali večje odre. Če želimo, da bo opera fascinantna za publiko, ne pozabimo, da je bila že od nekdaj paša za čute, ušesa in oči ter duha, nekdaj aristokraciji, meščanom in danes vsem. Razumljivo je, da operne predstave ne ustvarite za enkratno, premierno uprizoritev, pač pa za ponovitve, morda celo v več sezonah. Za skladatelja to pomeni, da mora poskrbeti za „slušno fascinacijo“. Zdi se mi pomembno tudi to, da moramo za drage vstopnice poslušalcem in gledalcem nekaj tudi vrniti. S predstave lahko „odnesejo“ domov spomine na slušna in vidna doživetja. To je še bolj pomembno zato, ker opera tekmuje s širšo skupino dramskih del z glasbo, muzikalom, filmom, televizijo in vedno bolj internetom. Slovenska računalniška skupina Arxel tribe je na osnovi Wagnerjevega Nibelunškega prstana ustvarila računalniško igro Ring (1999).

https://en.wikipedia.org/wiki/Ring_(video_game)

Zakaj bi šli od doma, če lahko umetnost pride k vam?

V spremni besedi k svojemu delu Svet operne glasbe, je Marjan Kozina leta 1963 zapisal: „/…/ zato puščam ob strani tudi vso skandinavsko, poljsko, bolgarsko in še kako drugo operno tvornost, ki si še ni  priborila svetovnega slovesa. Iz istega razloga se ne lotevam niti slovenske ali jugoslovanske opere, saj na našem jugu (kljub Gotovčevemu »Eru z onega sveta«, ki pogleduje v svet) še nimamo dela, ki bi si zares zmagovito in nesporno utrlo pot v tuje operne hiše. Prepričan sem, da se bo to prej ali slej zgodilo, saj verujem v veliko kreativno sposobnost naših mladih narodov.“
Od te ugotovitve je minilo že 55 let, a žal trditev še vedno velja. Je pa Henrik Neubauer napisal dragoceno in izčrpno monografijo o slovenskih operah.  Tako imamo sistematičen pregled slovenske operne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki teče od Belina Jakoba Frančiška Zupana (1734‐1810) iz leta 1780 naprej.

https://milko‐bizjak.page.tl/Zupanova‐opera‐Belin.htm

In ta ni majhna in nepomembna, še posebej ne za našo nacionalno istovetnost in samozavest.

Sodobna informatika nam omogoča tudi statistične preglede opernih uprizoritev po svetu. Eden takšnih je objavljen na strani http://operabase.com. (Slovenski prevod strani je pripravil Festival Ljubljana.) Statistični pregledi nam omogočajo pregledno, okvirno sklepanje o izvedbah. Opera je v pri nas v ožjem in širšem dobro navzoča, vendar večinoma poslušamo tuja dela, v izvirniku ali slovenskih prevodih.

Če povzamem Slovence:

Foerster 257/26
Šavli 423/13
Kogoj 442/12
Golob 838/5
Lazar 839/5
Lebič 1274/1

Še najvišje uvrščena Hrvata:

Gotovac 121/68
Zajc 139/56

(Iz slikovnega gradiva je bilo med referatom razvidno, da je Slovenija po številu opernih predstav na milijon prebivalcev na šestem mestu: za Avstrijo, Švico, Nemčijo, Češko in Estonijo. Hrvaška je na šestnajstem mestu. Po samem številu predstav 114 v sezoni 2015/2016 pa je Slovenija na petindvajsetem mestu. Največ opernih predstav je bilo v tej sezoni v Nemčiji, in sicer 6795, druge so ZDA s 1657, tretja pa Rusija s 1490 predstavami. Sledijo Italija s 1393, Avstrija s 1163 in Francija s 1020 predstavami. Že prvih šest držav presega 13 tisoč opernih predstav v eni sezoni.)

V slovenski železni repertoar bi tako nedvomno uvrstili Foersterjevega Gorenjskega slavčka, Kogojeve Črne maske in morda Kozinov Ekvinokcij, ki pa v zadnjem statističnem obdobju ni prisoten. Slovenski skladatelji imamo aktivni umetniški družbeni okvir in s tem dovolj spodbude za razmišljanje in ustvarjanje oper. Sodobna operna tvornost v Sloveniji je živa.

V operi so najbolj izpostavljeni pevci, solisti. Morda so prav oni zaslužni, da so ustvarili svojevrstno tekmovalno vzdušje, ki tudi poslušalce motivira za obisk opere. Velike operne zvezde so eden od magnetov, ki nenehno pritegujejo obiskovalce, da obiskujejo ponavljajoče operne uprizoritve. Slovenci smo imeli in imamo pevce z mednarodnim slovesom. Mirno ugotavljam, da so daleč presegli uspeh skladateljev. Naj navedem nekaj manj poudarjenih pevcev, s katerimi me še posebej povezuje usoda v zadnjem času. Kot organist se tedensko srečujem s spominskim zapisom na rojstni hiši Jožeta Gostiča (1900‐1963), mednarodno uveljavljenega tenorista. Pri nas dobro skrbimo za njegov spomin.

http://www.gosticevi‐dnevi.net/.

S hčerko, mezzosopranistko, sva pred kratkim nastopila na predstavitvi kamniškega zbornika. V njem je bil omenjen tudi ugleden Kamničan, Jurij Plahuta (1919‐2003), tenorist mednarodnega slovesa (Kamniški zbornik). Med mlajšimi pevci, ki se mednarodno uveljavljajo, pa naj omenim Aca Biščevića. V čast in veselje mi je, da z njim sodelujem. Večkrat je Izjemno uspešno, za različne zasedbe, izvedel moj samospev Pomlad v moji sobi, na besedilo mojega gimnazijskega profesorja Jakoba Kralja.

V veselje mi je bilo, da sem lansko leto srečal kolego in rojaka, Tržačana Adija Daneva. Za seboj ima lepo in uspešno mednarodno kariero opernega zborovodje, dirigenta, korepetitorja, pevskega pedagoga in skladatelja. O belcantu in o svoji prehojeni življenjski poti je napisal knjigo. Na koncertu v Novi Gorici je orkester Nova z gosti izvedel dela štirih primorskih skladateljev, med katere nekako sodim tudi jaz, Adija Daneva (1933), Marjana Mozeticha (1948), Corrada Rojaca (1968). Naj predstavim kratek odlomek dela Adija Daneva, Four notes for Europe.

Naše okolje ima dobre pevce, pevske pedagoge. Mnogi skladatelji smo obenem pevci in kot skladatelji smo pozorni in skrbni oblikovalci glasu. Seveda pa mnogi skladatelji tudi ne razumejo dovolj problematike petja.

O opernem komponiranju

Povezanost izkušenj petja, delovanja v operi in skladanja je pomembna. Skladanje opere ima nekaj posebnih skladateljskih izzivov. Ob splošnih, umetniških, naj poudarim še: kompozicija mora biti pripravljena tako,  da je prilagojena izvedbi na odru, ne sme biti prezahtevna za pomnjenje, če želimo več odrske aktivnosti, moramo temu primerno oblikovati težavnost glasbe, glasba mora imeti dovolj umetniškega potenciala, ki ga zaznamo v dovolj velikem zanimanju poslušalcev in večjem številu ponovitev, po možnosti v daljšem obdobju. Če nas glasba odbija, bo z vsako ponovitvijo to samo še slabše. To nima nič skupnega s tem, da mnoge opere sprva niso bile dobro sprejete. Razlogi za to so drugje, navadno izven glasbe. Iz slabih elementov ne moreš narediti dobre celote. Če parafraziram neko staro misel prijatelja Boruta Smrekarja: „Iz strganega robca ne moreš sešiti lepega plašča.“ Zato je morda najboljša pot do oblikovanja opere z naročili oper. Odgovornost naročnikov pa je, da prepoznajo skladateljev umetniški potencial in možnost dobre uprizoritve in recepcije. Pri tem je najbolje, da se skladatelji najprej izkažejo s skladanjem za vokal, zbor, orkester, šele potem pa se preizkusijo v ustvarjanju opere za profesionalne odre.

Glavni kompozicijski problemi, izzivi in operna perspektiva

V čem vidim glavne kompozicijske probleme, izzive:

• nerazumljivost govora,
• preobremenjenost glasu,
• napačna raba glasu,
• nedramska, koncertna oblikovanost (težavnost petja zahteva izvajalsko statičnost),
• glasbena in dramska nedodelanost, nezanimivost, neprivlačnost.

In kje vidim perspektivo sodobne opere:

• v večjezičnosti,
• v polistilizmu,
• v kombinaciji z elektroniko (kombinacija žive izvedbe, posnetka),
• v prostorskosti (5.1, 7.1),
• v novih uprizoritvenih tehnikah, vizualnih sredstvih in še kje.
Morda bomo tudi na operno področje in na področje glasbene kompozicije uvedli pojem kvantnosti, npr. kvantna opera kot opera nedoločljivosti, vzporednih dogajanj, improvizacije, novih razmerij med deli in celoto.

Spodbude ustvarjalcem opere v Sloveniji so

Vsekakor je v Sloveniji več konkretnih spodbud ustvarjalcem opere. Naj navedem dve pomembni. Zelo dejavno je Slovensko komorno glasbeno gledališče,

SKGG  http://www.skgg.eu/,

ki je v zadnjih letih uprizorilo več slovenskih opernih, komornih novitet. Tudi Akademija za glasbo spodbuja svoje študente k opernemu ustvarjanju. Kolega Dušan Bavdek je oblikoval redni, triletni mednarodni, interdisciplinarni projekt, mednarodni teden, v katerem pod mentorstvom uglednih domačih in tujih ustvarjalcev nastajajo interdisciplinarni, miniaturni operni projekti.

https://www.youtube.com/watch?v=P78‐DS9g6_k

Vodilni predavatelj mednarodnega tedna je bil uveljavljeni angleški, operni skladatelj Stephen McNeff. Vsekakor pa obe slovenski operi redno uvrščata v svoj program slovenska operna dela, tako starejša kot novitete.

http://www.opera.si/sl/program/predstave‐v‐sezoni‐
2017‐18/2017‐2018/ http://repertoar.sigledal.org/

V operi ima skladatelj vodilno vlogo

Ne zato, ker sem skladatelj, a vendar je opera glasbeno delo, v katerem ima skladatelj nedvomno vodilno vlogo. Vse stoji in pade z resnično nadarjenim skladateljem, ki ga ne bodo delale razne elitne skupine, pač pa bo s svojim delom požel širše zanimanje ljudi in njihov trajnejši odziv. Zato sem bil presenečen ob zadnjem plakatu SNG Opera in balet, na katerem imajo mesto koreografi, dirigent, institucija, skladatelji Lhotka, Gregorc in Beethoven pa so prezrti.

http://www.opera.si/sl/program/predstava/balet/balet‐100/

Profesionalna opera je danes mnogim trn v peti, mnogim plen, ki bi ga radi ugrabili in zlorabili v umetniškem ali kariernem smislu. Družbeni konsenz med ustvarjalci in poslušalci ter družbo ob strani je načet. Upam, da bo naša skupnost ohranila dovolj dobro podporo obema opernima hišama. Če povzamem: Slovenci moramo še počakati, da se bo rodil skladatelj, ki mu bo s svojo glasbeno govorico in opero uspelo nagovoriti najširši krog občinstva. Dobro bi bilo, če bi uspeli ohraniti družbene pogoje za uprizoritev takšnega dela. Slovenska opera pomeni, da smo v tem kulturnem in umetniškem delu družbe suvereni in da se lahko primerjamo s svetovno elito. Med tem, ko čakamo slovenskega opernega Mozarta, Verdija, Wagnerja, ki bo presegel vse tri, in bo to, kar je, pa naj optimistično končam z imaginarnim kozarčkom v roki, z napitnico v slovenski varianti nesmrtne uspešnice, za katero so pač mnogi gluhi, mnogi pa navdušeni in to že dolgo!” (povzeto brez slikovnega gradiva, a z internetnimi  povezavami)