Poleg obravnave delovanja dirigenta Vaclava Talicha v Ljubljani je bil prav tako velike pozornosti na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov deležen prikaz delovanja dirigenta Fritza Reinerja v Ljubljani. Prvega dirigenta je predstavil dr. Jernej Weiss, drugega pa dr. Primož Kuret.
Mladi Fritz Reiner
Zaradi odhoda Vaclava Talicha na študij v Leipzig in odhoda Hilarija Beniška v pokoj, je ostalo odprto mesto dirigenta tako v filharmoniji kot v gledališču. Novega dirigenta je pripeljal avgusta 1910 Fran Govekar iz Budimpešte v Ljubljano. To je bil triindvajsetletni Fritz Reiner, ki se je rodil 19. decembra 1888 v Budimpešti, kjer je tudi študiral. Kot se je kmalu pokazalo, je imel Govekar pri tem izboru izjemno srečno roko. Reiner je imel, kljub svoji mladosti za seboj temeljito glasbeno izobrazbo v Budimpešti, kjer je študiral in deloval kot korepetitor, dirigent in učitelj na Kraljevi državni glasbeni akademiji. Triindvajsetletni Reiner je v Ljubljani dobil prve potrebne izkušnje za svoje delo tako na simfoničnem kot na opernem področju. Njegova velika dirigentska kariera ga je privedla med največje mojstre taktirke v 20. stoletju. Njegovi posnetki z ameriškimi orkestri so še vedno zgled njegovega dirigentskega mojstrstva. Ob ponovnem odprtju dunajske Državne opere leta 1955 je dirigiral Wagnerjevo opero Mojstri pevci nürnberški.
Dr. Primož Kuret in Reinerjev vnuk v Ljubljani Vladimir Asejev, fotografije Marijan Zlobec
V Ljubljani je dirigiral deset predstav v operi (Dalibor, Čarostrelec, La Boheme in operete Knežna, Grof luksemburški, Dolarska princesa, Jesenski manevri, Mamzelle Nitouche) največji dosežek je bil Tannhäuser, ki ga je tudi režiral. O njem je izpod njegovega peresa izšel tudi članek v časopisu Slovenski Narod. Nastopal pa je tudi z orkestrom Slovenske filharmonije. V Ljubljani je dirigiral 57 krat v operi in na koncertu. Njegovi nastopi so kmalu zbudili zanimanje in pohvale. Po eni sezoni v Ljubljani se je vrnil v Budimpešto in tam med leti 1911 in 1914 nastopal kot dirigent. Sledil je angažma v Dresdenu (1914-21), nato je v ZDA vodil orkestre v Cincinatiju (1922-31), Pittsburghu (1938-48), od leta 1949 je dirigiral v Metropolitanski operi v New Yorku, nato pa je od leta 1953 vodil simfonični orkester v Chicagu in z njim posnel številne plošče.
Plakat za Wagnerjevo opero
V Ljubljani pa se je prvič poročil z Elzo Jelačin oktobra 1911. Ločil se je julija 1916 in se nato drugič poročil z Berto Gerster-Gardini v Berlinu novembra 1921 in v Rimu maja 1922. Njegova tretja žena je bila Carlotta Irwin, s katero se je poročil 26. aprila 1930. Toda vrnimo se v Ljubljano, kjer so izhajale kritike v vseh treh tedanjih ljubljanskih dnevnih časopisih in deloma tudi v revijah Dom in svet ter Ljubljanski zvon. Kritiki so hitro spoznale Reinerjev izredni dirigentski talent, saj ga vsi navdušeno omenjajo kot najbolj zaslužnega za dobre predstave in koncerte. Z Ljubljano je ostal Reiner povezan po rodbinski strani, saj je v zakonu z Elzo Jelačin imel dve hčerki. V Ljubljano je pošiljal tudi svoje plošče. Reiner v Ljubljani pozneje ni več dirigiral.
Dr. Jernej Weiss in Vladimir Asejev
Prva predstava, ki jo je dirigiral je bila Smetanova opera Dalibor (2. X. 1910). Kritik C. je v Slovenskem Narodu napisal, da je bila »predstava Daliborja kot požirek sveže studenčnice po absintu italijanskih oper prejšnjih sezon. Bilo je že na času, da se je gledališče vrnilo k delom slovanskega izvira, ki so nam v vsakem oziru bližja, kot katerasibodi druga. Posvežiti operni repertoar s takimi deli, bode tem laže, ker si je gledališče, če vse ne moti, pridobilo vrlo porabljive moči. Dalibor je bil kot opera uvodnica očividno skrbno pripravljen in tako je letošnja operna sezona pričela s polnim, blagozvočnim akordom […] Veliko pozornost je zbudil zbor z dobro ritmiko in skrbnostjo v prednašanju. To kaže, da si je znal priboriti novi kapelnik g. prof. Reiner nanavadno poslušnost v kratkem času. Celo pianissimo je prišel v zboru do veljave, s čimur se ne more ponašati dosedaj pri nas noben gledališki kapelnik izvzemši Hubada. Pod temperamentnim vodstvom prof. Reinerja je tudi orkester vršil častno svojo težavno nalogo. Gledališče je bilo popolnoma zasedeno in občinstvo je živahno pozdravljalo vse sodelujoče moči. Zlasti je pokazalo veliko veselje nad tem, da se je orkester znatno pomnožil in se je oglasila že dolgo pogrešana harpa. Uspeh predstave je bil nepričakovano velik.«
Niall O’ Loughlin in Vladimir Asejev
Tudi v časopisu Slovenec je kritik A. S. pohvalil novega kapelnika: »Predvsem smo z novim kapelnikom prof. Reinerjem pridobili. Znal je večeru dati in tudi vzdržati umetniško obeležje kljub umevni nervoznosti in tremi, ki jo je bilo opaziti, ne da bi motila. Orkester Slovenske filharmonije, v katerem se je zopet pojavil harfist, upajmo, da za celo sezijo, je živahno sledil kapelniku, dasi je parkrat ušel s filharmoničnih tal in ga je dirigent vlekel nazaj liki nepokornega dečka […] Moški zbor je bil dober, ženski bolj reven in bo treba g. ravnatelju skrbeti, da se okrepi. Splošen vtis je bil včeraj ugoden, predstava povprečno dobra. Razpoloženje nekoliko nervozno med igro, mirno – klepetavo v premorih.« Ljubljanski nemški časopis (kritik podpisan –n- ) Laibacher Zeitung je predstavo Daliborja pohvalil, zlasti pevce in ostalo: »zbor je bil v svoji vlogi gotov, orkester je voljno sledil dirigentu gospodu profesorju Reinerju, ki je energično in temperamentno vihtel taktirko in kljub temu s skrbnim študijem opere dokazal, da je pri volji in sposoben ohraniti opero na dosedanji ravni, morda celo nekoliko višji. Gledališče je bilo zelo dobro obiskano, odobravanje bogato in polno zasluženo.« Obširno se je razpisal o Daliborju kritik revije Dom in svet, ki je podrobno ocenil pevce in menil, da bi taka »veledela ne smela nikakor izginiti iz repertoarja niti začasno z repertoarja gledališča, katero hoče resno gojiti pravo umetnost […] s tem se ne pospešuje samo smisel za pravo umetnost, ampak se tudi izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imamo vsi Slovani do umetnikov, kakršen je bil Smetana« in zaključil, da je bil »celotni vtis te opere dober, kar je v prvi vrsti gotovo zasluga gospoda kapelnika Reinerja.«
Dr. Primož Kuret med nastopom
Po operetah Franca Leharja Knežna ( Das Fürstenkind, 8. X. 1910) in Grof Luksemburški (27. X. 1910) ter Fallove Dolarske princese (10. XI. 1910) je 27. novembra 1910 sledila premiera Wagnerjevega Tannhäuserja. Po treh operetah je končno Reiner lahko spet dirigiral opero. To je tudi njegova najbolj odmevna uprizoritev v Ljubljani. O delu je spisal poseben članek, ki je izšel v Slovenskem narodu, kjer je opero razčlenil in opisal. To je bil v slovenskem tisku prvi analitično poglobljeni članek o Wagnerju in njegovem delu. Kritik –b- v Slovenskem narodu je kritiziral zbor, ki »se to pot ni zavedal svoje naloge, potreboval bi še precej skušenj.« Pač pa je pohvalil scenerijo in se obregnil ob režijo: »Režijo je imel to pot kapelnik Reiner, a pokazalo se je, da kapelništvo in režiserstvo ni združljivo. Sicer se je potrudil na vso moč, da bi nam nudil kaj odličnega, a sledil mu je samo orkester v vsem obsegu.« Tudi Slovenec (A. S.) se je o operi na široko razpisal o Wagnerju in njegovem pomenu in reformah, ki jih je uvedel v opero. »Režija je bila v rokah kapelnika g. Reinerja. Žalostno – ni ga Slovenca, ki bi hotel in mogel izvesti to, kar je sinoči tujec. G. Reiner se je sicer resno potrudil, da bi iz teh skromnih moči kaj poštenega spravil skupaj. Krepko oporo pa je imel le v orkestru, kjer je največ muzikalne inteligence… Zbor ni bil za nič in bi potreboval še vaj, inscenacija pa je bila hvalevredna.« Obširno kritiko je priobčil časopis Laibacher Zeitung in izpostavil delo dirigenta Fritza Reinerja, ki mu je pripisal tudi največ zaslug za uspelo predstavo.
Po opereti Jesenski manevri (15.XII. 1910) Emmericha Kalmana je v začetku januarja leta 1911 sledila Webrova opera Čarostrelec. Kritik v Slovenskem Narodu je posvetil velik del poročila operi sami in njenemu avtorju pa tudi sami izvedbi. Za dirigenta Reinerja je ugotovil, da je »človek z velikim talentom. Prvič nastavljen kot prvi gledališki kapelnik, a v teh treh mesecih pridobil si je prav mnogo rutine in šele sedaj se je mogel pokazati, ves njegov vroči temperament. Orkester je bil izboren. Obisk je bil za opero prepičel.«
Tudi v Laibacher Zeitung beremo o operi in njenem nastanku, pri čemer kritik izpostavi, »da je to prava, večno lepa ljudska opera, ki lahko vedno računa na uspeh, kolikor orkester in pevci storijo svojo dolžnost. Tokrat pri včerajšnji predstavi vsi ti pogoji niso bili v vseh delih prisotni. Orkestru pod vodstvom g. kapelnika Reinerja sodi pač bogat delež priznanja, ki mu je bil tudi takoj po uverturi v obliki separatnega aplavza dan, toda na odru in v suflerski kabini se je zgodilo marsikaj, kar je predstavo slabilo.«
Dr. Jernej Weiss in dr. Primož Kuret
Po več letih je znova prišla na oder Puccinijeva opera La Boheme (14. II. 1911) o kateri beremo, da »učinkuje čarobno s svojim pestro barvnim oblačilom in nas navduši z nežnostjo, ki nima primere v moderni glasbeni literaturi. Puccini je tako rekoč ustanovitelj italijanskega verizma, ki ne pozna ob istem času večjega talenta kot njega. Večje število uspelih del priča, da je poklican k višjim činom. Puccini je mojster malih sredstev, ki jih kakor najbolj vešč slikar, razvršča v pisano, očarujočo skico. Prava naslada je poslušati za težkim Webrom, lahko, melodijozno južno godbo, ki vsebuje kljub temu toliko življenja in zanosa, kakor ga ni najti v vsakem delu. Orkester je prav izvrsten in kaže, da ima odličnega voditelja v g.prof. Reinerju, ki se v resnici vedno potrudi nuditi občinstvu res kaj umetniškega.«
Tudi kritika v Laibacher Zeitung je izpostavila glasbene odlike opere in posameznih pevcev. Za orkester pa pravi, da je moral pod čvrstim vodstvom gospoda kapelnika Reinerja rešiti kočljiv penzum, kar se je zgodilo z razumljivo gotovostjo, v čast orkestru in dirigentu. Gledališče je bilo odlično obiskano.«
Koncerti Fritza Reinerja v Ljubljani
Posebno je odmeval tudi koncert orkestra Slovenske filharmonije 20. marca 1911, ki ga je vodil Fritz Reiner. Simfonični del je obsegal dve skladbi: Mendelssohnov Violinski koncert v e-molu in Beethovnovo 5. simfonijo. O dirigentu beremo: »Slovenska filharmonija je bila to pot pod vodstvom g. Reinerja resnično v svojem pravem elementu. […] Izvajanje samo je bilo kar najprecizneje in točno, zarisalo nam je ženijalno dušo g.prof. Reinerja. Če vidimo tiskano, orkester vodi g. Reiner, smo prepričani, da izvrši svojo nalogo famozno. Pogled na koncertno dvorano je bil uprav ganljiv, navdušeno so stali in z največjo pozornostjo sledili skrbnemu izvajanju prazni – stoli. Mogoče je to na račun Jožetov, mogoče je tudi, da je to vpliv političnih sedanjih razmer, kdo ve? Vsi izgovori, ki se morda navajajo v opravičevanje, so prazni in le dajejo slabo izpričevalo vsem onim, ki niso posetili koncerta, ki pa so v to moralično prisiljeni.« O koncertu je pisal tudi Stanko Premrl: »Kapelnik Reiner je pokazal svoj veliki dirigentski talent, veliko inteligenco in energijo, ter nam je v resnici žal, ker čujemo, da odide iz Ljubljane.« Na koncert se je zelo pozitivno odzval tudi Laibacher Zeitung, ki je zapisal, da je bil »vtis tega čudovitega dela veličasten. Pod zanesljivo taktirko gospoda prof. Reinerja, je to Slovenskim filharmoniji v velikem slogu uspelo, zato je bil tudi uspeh velik, očarljiv. Navdušen aplavz je bil plačilo gospodu kapelniku za njegov trud. Mi smo mu za velik užitek resnično hvaležni«, je še zapisal kritik –l.
Slovensko javnost pa je močno razburkal marca 1911 članek v graškem Tagblattu. Pod naslovom »Slowenischer Kunstschwindel« je namreč prinesel vest, da je s pokroviteljstvom ljubljanskega občinskega sveta ustanovljena »eine ganz minderwertige Wirtshauskapelle« (manjvredna gostilniška godba) z imenom Slovenska filharmonija. To ime si je izbrala zato, da bi živela na stroške slavnega filharmoničnega društva v Ljubljani. Dalje navaja časopis, da je le-ta nastopala kot Philharmonisches Orchester aus Laibach pri koncertih kopališkega orkestra v Opatiji in da je s tem naslovom hotela kriti svojo »manjvrednost« seveda na račun filharmoničnega društva. Nadalje časopis žali Slovensko filharmonijo z »grober Schwindel, Diebstahl« itd. Na te očitke je zelo dostojno odgovorila Slovenska Filharmonija, »da niti noče zamenjave s filharmoničnim društvom, ker le-to sploh nima svojega orkestra in se pri svojih prireditvah poslužuje vojaške godbe pešpolka št. 27.« Obenem je izrabila velik uspeh izvedbe Beethovnove 5. simfonija, ki je pomenila »najboljše zadoščenje za barbarske napade v nemških graških listih.«
Stanko Premrl je ob Reinerjevem odhodu zapisal, da »ima velik dirigentski talent, veliko inteligenco in energijo. Ljubljana seveda ni mogla zadovoljiti njegovih ambicij, niti mu nuditi možnosti, da bi svoje talente v polni meri razvil. Tradicija simfoničnih koncertov je bila skromna in »koncertov s pretežno simfoničnim sporedom naše občinstvo ne poseča prav rado…. A kljub temu se Glasbena Matica ne sme premakniti s stališča, da je treba gojiti poleg pevske, tu seveda predvsem domače izvirne, ki je za sedaj – a lahko trdim – naša edina in vsekakor poglavitna domena, tudi simfonično svetovno klasično in moderno glasbo. Čim bolj in čim skrbneje bomo gojili simfonično glasbo –četudi za nekaj časa ne še z bogatimi gmotnimi uspehi – tem sigurneje se nam je nadejati, da bo jela absolutna simfonična glasba polagoma tudi iz domačih tal poganjati bolj in bolj «
Za Reinerja je bila ljubljanska sezona le kratka epizoda, pa čeprav je Ljubljano ohranil v spominu, saj se je tu prvič poročil. Sem se je vrnil tudi leta 1955 po velikem uspehu, ki ga je doživel ob ponovni otvoritvi dunajske opere s predstavo Mojstri pevci nürnberški. Spomin nanj ohranjajo številni izjemni posnetki. Na koncu pa je le treba povedati, da je tedanja slovenska glasbena kritika dojela in razumela tako Talichove kot Reinerjeve umetniške potenciale in jih temu primerno vrednotila. Nobeden od njiju se ni mogel pritoževati nad odzivnostjo v ljubljanskih časopisih tako kot se ni mogel pritoževati mladi Mahler pred tridesetimi leti nad sprejemom, ki ga je bil v Ljubljani deležen.
Naj dodamo kratek odlomek iz Reinerjeve uradne biografije iz Wikipedije, ki dirigentovo bivanje v Ljubljani gladko zamolči.
“Reiner was born in Budapest, Austria-Hungary into a secular Jewish family that resided in the Pest area of the city. After preliminary studies in law at his father’s urging, Reiner pursued the study of piano, piano pedagogy, and composition at the Franz Liszt Academy. During his last two years there, his piano teacher was the young Béla Bartók. After early engagements at opera houses in Budapest and Dresden (June 1914 – November 1921), where he worked closely with Richard Strauss, he moved to the United States of America in 1922 to take the post of Principal Conductor of the Cincinnati Symphony Orchestra.”
Nekaj informacij pa objavlja Fritz Reiner Biography – Leopold Stokowski
“Fritz Reiner had his initial experiences as a répétiteur at the German Comic Opera at Budapest in 1908. Then, following trial rehearsals and interviews, in 1910, Reiner was appointed a conductor at the Laibach Opera House in Slovenia. The German name of “Laibach” later assumed the Slovenian name of “Ljubljana” and is now capital of Slovenia. At that time it was still part of the Austro-Hungarian Empire. Reiner was listed as “Frederik Reiner”, and his co-conductor was Václav Talich (1883-1961), later the famed conductor of the Czech Philharmonic Orchestra. During the October 1910 to March 1911 season, Reiner was to conduct 57 performances.
While in Laibach, Fritz Reiner married Elca Jelacin, the first of his three wives. Also during his one season in Laibach, in a concert in early 1911, the manager of the Budapest Népopera saw Reiner conduct. The Budapest Népopera at that time was a private opera and ballet company and separate from the Royal Hungarian Opera. The Budapest Népopera offered innovative repertoire at lower ticket prices. Fritz Reiner was offered a contract for Budapest beginning Autumn, 1911. So, Fritz Reiner left Laibach after one season.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec