Muzikološki simpozij je v raziskavah in referatih številnih tujih muzikologov in glasbenih zgodovinarjev odprl teme o povezanosti slovenskih gledališč s tujimi, o čemer vsekakor sami nismo dovolj raziskovali, vedeli in sporočili javnosti. Zato je bilo pravo odkritje, koliko tesnih vezi je bilo med glasbenimi gledališči iz Ljubljane in Maribora ter Olomucem.
Mestno gledališče v Olomucu, foto Wikipedija
Lenka Křupková in Jiří Kopecký z Univerze Palacky v Olomucu sta nastopila na simpoziju v paru, povezano ali vsak s pol referata. Njegov celovit naslov je bil Olomuško provincialno gledališče ter njegove naveze z Mariborom in Ljubljano. Olomuško operno gledališče kot model za oblikovanje narodnega gledališča v avstrijski monarhiji.
Lenka Křupková, vse fotografije Marijan Zlobec
Olomuško provincialno gledališče je sestavljalo gosto razpredeno mrežo gledališč, med katerimi so v obdobju več kot stotih let potovali umetniki habsburške monarhije. Čeprav se je gledališki ansambel z direktorjem oziroma podjetnikom na čelu v zadevnem kamnitem mestnem gledališču zamenjal skoraj vsakih šest let – v kriznih časih še pogosteje – navadno ni šlo za temeljno spremembo, kar gre pripisati edinstveni organizaciji avstrijskega gledališča v srednjeevropskem prostoru.
Direktorji v zgodovini olomuških gledališč, polkrepko označeni so prišli iz Ljubljane ali Maribora
Na provincialnih odrih je bilo mogoče videti podobno zasedbo ansambla in podoben repertoar. Pri tem je bilo vse odvisno od pogojev, ki jih je postavilo mesto in z njimi uspelo privabiti sposobnega direktorja. Iz danih razmer se je nato razvilo premoženje gledališkega sklada in se je oblikovala dejanska zasedba ansambla.
Moravsko gledališče v Olomucu
Na primeru olomuškega opernega dogajanja sta oba referenta želela prikazati naveze med Olomucem, Mariborom in Ljubljano. V biografijah številnih olomuških direktorjev se Ljubljana in tudi Maribor pojavljata kot kraja začasnega gledališkega angažmaja: Olomuc je postal še ena prehodna postaja na poti do pomembnejših direktorskih položajev v Nemčiji.
Jiří Kopecký
Tako je bilo tudi v primeru direktorja Juliusa Fritscheja, ki je leta 1878 prišel iz Ljubljane v Olomuc in nato neposredno v hamburško in berlinsko gledališče. Tudi Gustav Mahler se je, še preden je nastopil angažma v Olomucu, v Ljubljani uveljavil kot operni dirigent. Oba referenta sta predstavila pogled na olomuško mestno gledališče na dveh razvojnih stopnjah; najprej sta proučila položaj, ko se je olomuško gledališče znašlo pod vplivom čeških gledališč oziroma društev ter so bila v operni repertoar vključena tudi češka dela, zunaj gledališča pa je bilo prisotno močno velikonemško domoljubje.
Mladi Gustav Mahler, foto Wikipedija
Olomuc se v tem pogledu lahko uporabi kot model za oblikovanje češkega narodnega gledališča prek avstrijskega provincialnega gledališča. Toda od 80. let 19. stoletja so se radikalizirali nacionalni spori med češko manjšino in nemško večino v mestu. V mestnem gledališču ni bilo več prostora za češko produkcijo, Čehi pa so ustanovili alternativno češko gledališče, ki sicer ni bilo popolnoma poklicno, vendar so iz njega odzvanjale češke opere.
Dve knjigi o operi v Olomucu
Gledališče se je znašlo v položaju, ki je bilo nasprotje temu v 50. in 60. letih 19. stoletja. Kot odziv na konkurenco čedalje uspešnejših čeških produkcij in na okrepljen vpliv olomuških Čehov se je zgodila sprememba mestnega gledališča, ki je do takrat imelo univerzalen operni repertoar na nemškem narodnem odru, na katerem naj bi po novem bila predstavljena pretežno nemška dela.
Olomuc z opero
Biljana Milanović z Muzikološkega inštituta SANU v Beogradu je govorila o Operni produkciji v beograjskem Narodnem gledališču na začetku 20. stoletja med političnim rivalstvom in spornimi kulturnimi strategijami.
Ena največjih težav srbske kulture na začetku 20. stoletja so bili poskusi ustanavljanja ločenega opernega odseka v Narodnem gledališču v Beogradu. Polemike o tem, ali naj gledališče goji le govorjeno igro ali tako igro kot opero, so prispevale k nastanku kompleksnega »vprašanja opere«, na katero so vplivali estetski, politični, družbeni in gospodarski dejavniki. Zaradi »vprašanja opere« je bil razvoj glasbenega ansambla in opernih predstav v tistem času večkrat prekinjen, rešitev pa je prišla šele pozneje, s prenovo beograjskega Narodnega gledališča po prvi svetovni vojni (dramski in operni odsek leta 1920).
Biljana Milanović
V prispevku je raziskala zakulisje opernih produkcij v Narodnem gledališču na začetku 20. stoletja in tako opredelila različne, a povezane dejavnike, ki so vplivali na zapoznelo reorganizacijo ustanove. Poudarila je raznolikosti težav, vključno z analizo zgodovinskih razmer pa tudi pomanjkanja človeških in materialnih virov ter najemanja solistov iz Prage, Zagreba in Ljubljane v kratkih obdobjih operne dejavnosti.
Večino pozornosti je namenila pogostim spremembam v vodstvu, katerega predstavniki, ki so bili dejavni na političnem in kulturnem področju, niso bili dosledni pri ideološkem in umetniškem oblikovanju programa ter organizacijskih strategijah gledališča. Zagovarjala je tezo, da so na operno produkcijo odločilno vplivale težave, ki so izvirale iz političnega in kulturnega rivalstva med vodilnimi intelektualci te ustanove ter šibkega položaja glasbenih predstavnikov v razporeditvi moči v Narodnem gledališču.
Jiří Kopecký in Biljana Milanović
Ivano Cavallini z Univerze v Palermu je svojemu referatu dal naslov Italijanska »narodna opera« z vidika južnih Slovanov: Franjo Kuhač in Josip Mandić.
Narodno prebujenje po revolucijah leta 1848 in z njim povezan pojav oper, ki so se iz Rusije in Češke razširile v druge dežele srednje Evrope, sta bila glavna dejavnika pri prizadevanjih za glasbeno neodvisnost tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Josip Mandić
Zaradi pomladi južnoslovanskih narodov lahko v kritikah italijanske opere in wagnerjanske Musikdrame, ki sta jih napisala ugledni muzikolog Franjo Kuhač (1834–1911) in mladi skladatelj Josip Mandić (1883–1959), razberemo dva vzporedna vidika, ki jih italijanski in nemški raziskovalci še niso obravnavali.
Ivano Cavallini
Kuhačeva negativna ocena zadnjih Verdijevih del in po drugi strani njegov slavospev Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana sta posledica njegovega ideološkega prepričanja, da je treba osnovo za narodno opero iskati predvsem v ljudski glasbi. Mandić, hrvaški pravnik in glasbenik, je do prve svetovne vojne deloval v okviru slovenskega in panslovanskega prebujenja v Trstu. Njegovo opero Petar Svačić so najprej uprizorili v Trstu (1902) in šele nato v Ljubljani (1904). Sodeloval je s tržaškim časopisom Jadran. Leta 1903 je objavil podroben članek o vplivu Wagnerja na Puccinijevo Tosco in Franchettijevo Germanio.
Ante Tresić Pavičić
Mladi skladatelj je z zanimanjem sledil duhu časa, ki je dokončno privedel h koncu obdobja številčne opere. Podobno kot Kuhač pa se je ogreval za idejo, da bi prenovljena narodna opera lahko imela glavno besedo pri uveljavljanju južnoslovanske kulture, ki ne bi bila več prepletena z italijansko in nemško civilizacijo.
Kuhačeva zbirka ljudskih pesmi
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec