33. Slovenski glasbeni dnevi so se za en dan oziroma popoldan in večer preselili v Maribor. Najprej so si številni gostje ogledali razstavo, posvečeno mednarodno znani in priznani sopranistki Valeriji Heybal v Glazerjevi dvorani – avli Univerzitetne knjižnice Maribor. Avtor razstave je Marko Košir. Napovedana je bila še predstavitev monografije Valerija Heybal – pozabljena slovenska primadona Marka Koširja in Petra Bedjaniča, a knjige nismo videli, ker je menda že razprodana.
Sopranistka Petja Ivanova je zapela ob klavirski spremljavi Olge Pečeny, vse fotografije Marijan Zlobec
Valerija Heybal se je rodila v Kamniku 16. januarja 1918 očetu organistu Josipu in materi Ceciliji, rojeni Matičič, lastnici manufakturne trgovine na Glavnem trgu 43. Osnovno šolo je obiskovala v Kamniku, kjer je končala nižjo gimnazijo z maturo. Leta 1934 je družina trgovino v Kamniku prodala in se preselila v Mošnje pri Radovljici. Šest razredov srednje šole Državnega konservatorija je obiskovala v Ljubljani.
Sprehod po središču Maribora
Valerija Heybal se je za glasbo navdušila že v otroških letih, še posebej po ogledu Gorenjskega slavčka. Učila se je glasbeno teorijo, violino in klavir. Leta 1936 se je zaradi glasbene nadarjenosti odločila za študij solopetja pri takrat zelo uglednem pedagogu Franu Župevcu. Po dveh letih študija se je odločila za avdicijo v ljubljanski operi in uspela. Na svoj dvajseti rojstni dan je debitirala kot Djula v Gotovčevi operi Ero z onega sveta. Občinstvo jo je takoj vzljubilo, kritiki pa so bili vsi po vrsti nad njo navdušeni. Po debiju se je vpisala na Državni konservatorij, postala je študentka profesorja Julija Betetta, ki ji je bil mentor še v letih, ko je že bila angažirana v Beogradu. Kasneje je njen mentor postal Ciril Debevec, ki je še posebej vplival na Valerijin igralsko interpretativni razvoj. Z njim se je kasneje poročila.
Strokovna ekskurzija
Repertoar Valerije Heybal je bil slogovno zelo raznolik. Segal je od klasicizma do sodobnih oper, od Mozarta do Janačka in Menottija, od popularnih do malo znanih in redko izvajanih oper. Z enako vnemo kot svetovne je interpretirala dela slovenskih skladateljev. 15. avgusta leta 1938 je postala članica ljubljanske Opere slovenskega narodnega gledališča in tu ostala do 31. decembra leta 1947. Valerija Heybal je imela vse odlike operne prvakinje. Po letu 1945 se je uveljavila na gostovanjih po Jugoslaviji in drugod po Evropi.
Podrobno pripravljena razstava
Prvi ljubljanski vlogi Djule je najprej sledila Marinka v Prodani nevesti Bedricha Smetane, prvo sezono pa je končala z majhno vlogo godbenika v Puccinejevi operi Manon Lescaut. V naslednji sezoni (1938/39) je nastopila kar v trinajstih vlogah. Med njimi je bila ena najlepših kreacij Tatjana v operi Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega. Tatjani je med pomembnimi vlogami sledila Dvořakova Rusalka, njej pa zahtevna naslovna vloga Kleopatre Danila Švare.
Na začetku sezone 1940/41 je osvojila občinstvo kot Janačkova Jenufa, Margareta v Gounodovem Faustu, sezono 1941/42 pa je začela z naslovno vlogo Aide. Kmalu po Aidi je Heybalova zablestela v eni svojih najboljših vlog, Čo-Čo-San v Puccinijevi operi Madame Butterfly. V sezoni 1942/43 je nastopila v vlogah Massanetove Thais in Martokle v operi Mrtve oči Eugena d`Alberta. Nastopila je kot Leonora v Verdijevem Trubadurju, Puccinijeva Sestra Angelika, Mimi v La Bohéme, Donna Anna v Mozartovem Don Giovanniju, Massenetova Manon in Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju.
Sopranistka je bila večja umetnica kot jo poznamo danes
Med vojno je Heybalova v Ljubljanski operi veliko nastopala. V času kulturnega molka je bila zaradi njegovega kršenja (?) bila na sodišču Slovenske narodne časti v Ljubljani 7. julija 1945 obsojena na šest mesecev prisilnega dela. Poslana je bila v kazensko taborišče Kočevje, vendar je bila po petih tednih zapora amnestirana in izpuščena.
O njej je izšla monografija Petra Bedjaniča in Marka Koširja
Valerija Heybal se je vrnila na ljubljanski operni oder in v prvih sezonah po vojni svojim vlogam dodala še Jaroslavno v Bordinovi operi Knez Igor in Lizo v Pikovi dami Petra Iljiča Čajkovskega. Pela je naslovno vlogo Švarove opere Veronika Deseniška.
Pela je mnoge vloge tako za lirski kot dramski sopran
Po sporih v operi se je na začetku leta 1948 odločila zapustiti Ljubljano in odšla v Beograd, Postala je primadona Opere srbskega narodnega gledališča. V Ljubljani je pela še Leonoro v Beethovnovem Fideliu.
Uvodno vodstvo po razstavi
V beograjski operi je Heybalova ostala vse do svoje upokojitve 15. marca 1971. Dve leti med 1952 in 1954 pa je bila angažirana v Bernu. Njene nove pomembne vloge v Beogradu so bile Magdalena v Giordanovi operi André Chénier, Katja Kabanova v operi Leoša Janačka, Fata Morgana v operi Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofijeva, Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda, Sneguročka Nikolaja Rimskega Korsakova, Leonora v Verdijevi operi Moč usode, Senta v Wagnerjevem Letečem Holandcu, Santuzza v Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana in naslovna vloga v operi Koštana Petra Konjovića.
Vrh njene umetniške poti je bila kreacija Magde Sorel v operi Konzul Giancaria Menottija.
V beograjskem obdobju je pela na vseh odrih Jugoslavije in gostovala po Evropi; v Švici, Veliki Britaniji, Belgiji, Avstriji, Izraelu.
Prešernovo nagrado je Valerija Heybal prejela dvakrat; za kreacijo Puccinijeve Tosce in Leonore v Beethovnovem Fideliu.
Marijan Zlobec