Le v nekaj dneh ali na dveh koncertih v organizaciji Društva slovenskih skladateljev (Noč slovenskih skladateljev, Koncertni atelje) in v okviru 33. Slovenskih glasbenih dnevov smo slišali kar petnajst krstnih izvedb sklad za klavir solo slovenskih skladateljev, pravzaprav petnajstih skladateljev in skladateljic, saj nihče, razen Igorja Štuheca, ni dočakal dveh izvedb, pri čemer pa je imel omenjeni skladatelj eno noviteto in eno “staro” skladbo, skupaj dve, kar se mu v življenju zlepa ni zgodilo. Drugi koncert je bil nocoj kot avtorski pianistični večer Nine Prešiček v polnem Mini teatru.
Elementarni naboj Nine Prešiček, vse fotografije Marijan Zlobec
Nina Prešiček je svoj večer zasnovala suvereno, tako po programu kot njegovi izvedbi. Sprehodila se je skozi note, po klaviaturi in še marsičem, kar sicer ni del klavirja, a se vseeno lahko sliši kot zvok, bodisi v živo ali s pomočjo posnetkov ali preparacij.
Če sem zapisal avtorski večer, moram takoj dodati močan. In sicer tako, da se je ves večer, brez pavze, zdel kot nekaj samo po sebi umevnega, pričakovanega, celostno koncipiranega, stopnjevanega, tako da je pravo presenečenje prišlo šele na koncu, v skladbi skladatelja Gregorja Pirša, od katerega takega kompozicijskega podviga morda ne bi pričakovali.
Nina Prešiček in Larisa Vrhunc
Nina Prešiček je v program uvrstila tri slovenske novitete, eno precej starejše delo, prav tako pa še po eno klavirsko skladbo Italijana Luigija Nona in Nemca Karlheinza Stockhausna.
Larisa Vrhunc je svoji skladbi dala naslov Za Nino, kar bi bilo bolj za podnaslov. Skladateljica raziskuje razne zvočne in tehnične možnosti sodobnega pianizma, pri čemer pa ne zapusti vtisa neke enovitosti ali enotnosti, izpovednega loka, ki bi kazal na organskost ustvarjalnega postopka, ampak bolj nakaže študijsko povezavo posameznih delov ali delcev.
Luigi Nono je bil na večeru Nine Prešiček prisoten s skladbo …sofferte onde serene… iz sicer redkega interpretacijskega opusa sodobne glasbe slavnega pianista Maurizia Pollinija, Nonojevega prijatelja in izvajalca v času, ko se je zdelo, da bo Pollini močnejši propagator pianistične avantgarde, kot se je potem izkazal skozi desetletja.
Podobno je izbrala Stockhausnovo skladbo Klavirstück IX, ki spada, vsaj po posameznih delih celotnega cikla, prav tako v Pollinijev koncertni repertoar. Torej sta bila oba skladatelja preko Nine Prešiček povezana s Pollinijem. Priznajmo, da ta triada ni slaba, a s to razliko, da Pollini igra “vso glasbo” in je osebno dobro poznal tudi Stockhausna.
Oba “tujca” je postavila v kontekst slovenskega pianizma, ne brez preizkusa naših zmožnosti, čeprav v časovnem zaostanku, a priznajmo, da uspeh skladbe ni odvisen od leta nastanka, čeprav mnogi mislijo, da je leto nastanka bistveno.
Nono se je izkazal kot precej bleda, žalostna kompozicija, brez neke energije, ki bi izzvala pianista v glavi in rokah. Če bi rekel, da je prevladovala neka elegičnost skupaj z modernimi pianističnimi prijemi, ne bi veliko zgrešil.
Stockhausen je slabši v prvem delu kompozicije, s prevelikim ponavljanjem istih fraz, potem pa kot da nekako zapade sentimentu in se skorajda razneži ter zapusti vtis občutljivega skladatelja, ki se emocij ne boji.
Igor Štuhec
V pravcati paradi slovenskih skladateljev v nadaljevanju je naprej zakraljeval Igor Štuhec s svojo Sonato iz leta 1974. Skladatelj je dokazal, da zna pisati za klavir, ga obvlada tako po tehnično-izvajalski plati kot po vsebinski. Drznost, če ne kar pogum, je Štuhec prelevil v izziv poustvarjalne svobode, v moč samega interpreta, tu pa še posebej interpretinjo, ki se “moške” igre ne boji, nasprotno, ji daje temperament, suverenost, aktualnost, odprtost navzven, kot v nekakšen kritični družbeni dialog, ne svinčenih sedemdesetih let, kot nekateri nenehno vsiljujejo nekakšne “politične ugotovitve”, ampak osvobajanje toge slovenske pianistične tradicije, njene zadržane, da ne rečem omejevalne estetike, ki se ji je Štuhec s to sonato ne le izognil, ampak jo v celoti povozil. Hkrati pa je Štuhec prepričljivo dokazal, da je klavir v celoti čutil ali občutil.
Nina Šenk
Presenetljivo pa je to klavirsko čutenje pokazala še Nina Šenk. V kompoziciji Circles morda za kak odtenek zaniha v intenziteti na posameznih delih petstavčne skladbe v enotni ali povezani celoti, vendar pa je njen pianizem zaokrožen, ima določeno glasbeno pripoved, skozi katero nas vodi sporočilna rdeča nit. Čeprav skladateljica sama v razlagi kompozicije govori bolj o njeni tehnični plati in zasnovi, pa je v glasbeni pripovedi bolj sklenjena, hkrati ima moč povezovanja določenega pianističnega lirizma, pa tudi dramatičnosti, kar je znala pianistka ne le dojeti, ampak s svojo interpretacijo uveljaviti.
Za konec večera se je pojavil Gregor Pirš. Nisem pričakoval kaj določenega, a je presenetil, ne le samega sebe, ampak vse nas, verjetno pa še samo pianistko, ki je v skladbi dojela in izpostavila določene vrednote. Skladba Suite-tissue je po skladateljevi razlagi nekakšna meta zamisel in hkrati softverska platforma, a se avtorju pozna izkušnja dela z živo elektroniko, obenem pa je v pianizmu dojel različne dialoške možnosti med čisto klaviaturo in tistim, kar se je dogajalo “poleg nje” (npr. molzenje mikrofona, ki je že skoraj spominjalo na kakšno felacijo). Ali je imela Nina Prešiček srečo z Gregorjem Piršem, da je lahko tako uspešno zaključila svoj avtorski pianistični večer, ali pa je Gregor Pirš stavil na pravega pianista, je stvar debate in hitrega sklepa, da je šlo za obe združeni možnosti.
Dočakali in doživeli smo redek pianistični večer. Seveda bi se sedaj zastavilo vprašanje, ali tak pianizem in komponiranje na ljubljanski Akademiji za glasbo učijo, ali pa je treba oditi v uk in razgled kam ven ?
Gregor Pirš in Nina Prešiček
Marijan Zlobec