33. Slovenski glasbeni dnevi so se začeli z baletnim slavjem, nadaljevali pa prav tako s slavjem, tokrat izraženim že v naslovu Veselo glasbeno slavje po nemškem naslovu glasbene zbirke Isaaca Poscha, ki je omenjeno zbirko izdal natanko pred štiristo leti. Koncert v Hribarjevi dvorani Ljubljanskega gradu (teh dvoran je sedaj že toliko, da bo potreben smerokaz, sicer se izgubiš) je bil prijetna glasbeno-plesna (ali koreografska) osvežitev sicer sodobnega, modernega, novega in hkrati še zgodovinskega dogajanja, ki bo povezovalo celoten festivalski program v Ljubljani in Mariboru.
Blaž Šef, Lidija Podlesnik Tomašikova in Milan Tomašik, vse fotografije Marijan Zlobec
Poslušali in gledali smo nastop glasbenega ansambla musica cubicularis in plesnega Cortesia. Njihova vsebinska ali programska povezava ali prepletenost se je izkazala za zelo uspešno, lahko bi rekel atraktivno, všečno, že na prvi pogled in prisluh stilno ujeto v vseh komponentah nekdanjega obredja ob plemiških obedih na gradovih, v graščinah in sobanah, ne nazadnje tudi pri nas, s čimer se avtomatično odpira v preteklosti težko “sproženo” vprašanje: kakšna je bila resnična duhovna, kulturna, zgodovinska, glasbena podoba Ljubljane po protestantizmu oziroma v času rekatolizacije. Kakšna je bila podoba knezoškofa Tomaža Hrena, ljubljanskega frančiškanskega samostana, rezidenčnega Gornjega grada…?
Milan Tomašik in Lieven Baert
Raziskovalnega dela je še obilo, k temu pa po svoje ali veliko, vsaj za glasbeno področje prispeva Muzikološki inštitut ZRC SAZU na čelu z dr. Metodo Kokole.
Milan Tomašik, Lidija Podlesnik Tomašikova in Lieven Baert
Iz izčrpnega koncertnega programa in njegove predstavitve razberem, da je bil zgodnjebaročni skladatelj Isaac Posch (ok. 1591 – 1622/1623) pomenljiva glasbena osebnost za slovenski, avstrijski in nemški glasbeni prostor. Nasploh je barokizacija Ljubljane in Slovenije dala trajno in najbolj markantno podobo našega prostora, k čemur so kajpada bistveno prispevali tujci, ki pa tedaj to vsekakor niso bili, saj so delovali “na svojem ozemlju”. Ta, lahko bi rekli slovenski “nacionalni zadržek”, ki traja vse do danes, je nesmiseln; Slovencev tedaj kot naroda v pravem pomenu nacije sploh še ni bilo. Niti na vidiku. Je bil pa evropski ambient, plemiški in cerkveni pogum, v katerem bi vsaj glede na vsebino prikazanega na sinočnjem koncertu smeli sklepati, dovolj sproščen, pogumen, svoboden, morda v posameznih (postkoncertnih dogajanjih) celo razbrzdan. Elegantnost, ujemanje v plesnih elementih je namreč napeljevalo na srečanje s “happy endom”.
Koreograf in plesalec Lieven Baert
Koreograf Lieven Baert je to dobro preštudiral in predstavil, sledili so mu vso nastopajoči v različnih kombinacijah, pri čemer je Lidija Podlesnik Tomašikova pokazala svojo dominantnost in skorajda bi lahko rekel baročno seksapilnost, v diskretno izzivalnih trenutkih, ne brez nekakšne sodobnejše “petke” ali vsaj približka temu. Kostumografija – avtor ni podpisan – je bila odraz takratnega časa; od pokrivala do “šolnov”. Veliko diskretnih, umirjenih barv in kroja, ki nikakor ni želel biti vpadljiv, kaj šele pisan ali živ. Plemiški ovratnik je želel poudariti stan, a pri plesu očitno ni motil, morda je še bolj poudarjal plemenitost drže, eleganco, premožnost in s tem dobro ponudbo za žensko, ki bo na koncu izbrala (tu kot smo videli izmed treh moških). No, ne vem, če je Posch, ki je te kompozicije napisal, mislil ali razmišljal na ta način. Hkrati ne vem, zakaj me razmišljanje vodi k nekakšni svobodomiselnosti onega časa. Mogoče zaradi slikarja Caravaggia in njegove pustolovskosti.
Blaž Šef je povezoval koncert in bil plesalec
Isaac Posch in sodobniki je bil sicer uradni naslov koncerta. Morda je bil ansambel musica cubicularis, v katerem so igrali Domen Marinčič, Christoph Prendl, Pia Pircher, Christoph Urbanetz in Cristiano Contadin, vsi na različice viol da gamba, postavljen preveč pravokotno ali na vogal Hribarjeve dvorane, tako da ni bil razviden za vse v dvorani enako, ampak je bil bolj v funkciji spremljevalca plesalcev “na odru”.
musica cubicularis
Njihov glasbeni program je vsekakor dajal primarno vlogo našemu Poschu (Balletta III, Tantz XV in Proportio, Couranta III, Tanz XII, Proportio in Gagliarda XII, vse iz zbirke Veselo glasbeno slavje, natisnjene pred 400 leti, pa še Paduana in Gagliarda ter Paduana in Gagliarda VI iz malo kasnejše zbirke Veseli glasbeni banket (1621). Pokazal je njegovo kompozicijsko znanje in spretnost dojemanja potreb in funkcionalnosti trenutka, koliko je bilo zadoščeno naročilom in pričakovanjam glasbe pri obedu, pa je skrivnost. Poscheva Tafelmusik iz obeh zbirk; prva je izšla v Regensburgu, druga v Nürnbergu, daje slutiti protestantski vpliv določenega nemškega okolja, ki pa se je morda ohranil še v postreformacijski Ljubljani ?
Med “sodobniki” se je plesno najbolj izkazal Cesare Negri (ok. 1536 – po 1604) z Alta Mendoza in Fedelta d’Amore iz zbirke Le gratie d’amore iz leta 1602, kjer je ples nastopajočih prišel do polne stilne veljave in prikaza, tako kot je bil po svoji funkciji nekoč. V tej glasbi je več “mediterana”. Negri je s svojim plesnim priročnikom v Milanu pokazal “teoretsko podobo” tedanje plesne prakse. Koliko je bila zbirka znana vsem drugim skladateljem sinočnjega večera lahko samo slutimo, a so bile informacije tudi tedaj presenetljivo hitre.
Bolj germanskega značaja je bila glasba Johannesa Thesselliusa (ok. 1590 – 1643) iz njegove zbirke Neue liebliche Paduanen, Intraden und Galliarden) iz leta 1609, Johanna Hermanna Scheina (1586 – 1630) iz zbirke Banchetto musicale iz leta 1617 in Paula Peuerla (1570 – po 1625) iz zbirke Weltspiegel iz leta 1613.
Vsebina sinočnjega koncerta je ponovljiva še marsikje na Slovenskem, v Ljubljani še na drugih lokacijah, morda v Cekinovem gradu ali Narodni galeriji ob baročnih slikah… Na slovenskih gradovih, kjer so že urejeni koncertni ambienti.
Topel aplavz občinstva je pokazal zadovoljstvo in hvaležnost do vseh nastopajočih.
Marijan Zlobec