Ob 100. obletnici ustanovitve ljubljanskega opernega ansambla bo na 33. Slovenskih glasbenih dnevih premierno zazvenelo leta 2014 dokončano operno delo Antigona najvidnejšega sodobnega slovenskega opernega skladatelja Tomaža Sveteta (1956). Premierni glasbeno-polscenski dogodek bo v sredo, 18. aprila, ob 19.30 v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije.
Tomaž Svete, foto Festival Ljubljana/Saša Despot
Leta 2016 je za zaokrožen glasbeno-scenski opus prejel prestižno Kozinovo nagrado, v obrazložitvi katere je komisija med drugim izpostavila njegovo individualnost pri iskanju novih zvočnih možnosti, obogatenih s filozofskimi in humanističnimi pogledi na umetnost in svet. Z Antigono, Svetetovo osmo opero izmed desetih ustvarjenih in obenem tretjo, s katero se je oprl na stare Grke, skuša skladatelj nadgraditi humanistično noto svoje najuspešnejše in mednarodno nagrajene opere Kriton po Platonovem dialogu. Znamenito mitološko zgodbo o junakinji visoke morale, ki se zavestno upre kralju in kljub tveganju prisluhne svoji vesti, je Sofoklej uporabil v tragediji Antigona. Sofoklejevo snov je v svoji istoimenski drami obnovil Dominik Smole, po katerem je Jurij Souček (1929) ustvaril operni libreto za Svetetovo Antigono.
Dominik Smole in Ciril Zlobec leta 1959
Kot je zapisal skladatelj, se osrednje vozlišče dramskega dogajanja kaže v »razpetosti med materializmom in idealizmom, med svetom ozke in omejene malomeščanske realnosti in med iskanjem drugačnega smisla sveta v smislu iskanja lastne identitete. Najbolj me je pritegnila vloga Kreona, ki se mora odločiti med ljubeznijo in dolžnostjo. Kot najbolj tragičen lik te drame na koncu zaduši človeka v sebi in obsodi Antigono na smrt, ker je, sledeč svoji moralni obvezi, vsem na očeh pokopala brata Polinejka, s tem pa prelomila poslušnost kraljevemu ukazu. V širšem pomenu: poslušnost družbenim normam.«
Jurij Souček je napisal libreto
Zanimivost libreta po Smoletovi drami je odsotnost Antigone kot dramskega lika na odru in obenem njena nenehna navzočnost z epskim pripovedovanjem o njej.
»Različnost do Sofoklejevega izvirnika in modernistični pristop v drami se kažeta tudi skozi razvojne spremembe dramskih likov, ki niso statično upodobljeni; nespremenjen pa ostaja osnovni konflikt. Vloga zbora v smislu nosilca moralno-etične funkcije se izgublja, človek se mora odločati sam,« še dodaja Svete. Opera želi podati temeljno in aktualno sporočilo o pomenu moralnoetične zavezanosti, brez katere bodo »obstoječi sistemi in strukture odžagali vejo, na kateri sami sedijo«.
Urška Arlič Gololičič bo Ismena
Svetetova Antigona v treh dejanjih bo prvič zazvenela v polscenski izvedbi z izvrstnima solistoma SNG Opere in baleta Ljubljana: Urško Arlič Gololičič, dejavno tudi na mednarodnih opernih odrih, in Sašo Čanom hrvaškega rodu, ki je kariero opernega solista začel v Operi HNK v Osijeku.
Sašo Čano bo Tejrezij
Med člani ljubljanske Opere bo nastopil tudi pevec mlajše generacije Rok Bavčar, sodelujejo pa še Tomaž Štular, član Zbora Slovenske filharmonije, Hitomi Akijama, v preteklosti že interpretinja Svetetovih sopranskih vlog, ter večkratni gostujoči solist obeh slovenskih opernih hiš baritonist Darko Vidic. Glasbeni korpus v sestavi pevskih solistov, Mešanega pevskega zbora Glasbene matice ter Simfoničnega orkestra RTV Slovenija bo vodil uveljavljeni dirigent Simon Krečič, ki je od leta 2013 v opernem svetu dejaven tudi kot umetniški vodja Opere SNG Maribor. (Iz programske knjižice).
Darko Vidic bo Hajmon
Polscenska in hkrati krstna izvedba opere Antigona Tomaža Sveteta
Libreto Jurij Souček po drami Antigona Dominika Smoleta
Tomaž Štular, basbariton Kreon
Saša Čano, bas Tejrezij (Teiresias)
Urška Arlič Gololičič, sopran Ismena
Darko Vidic, bariton Hajmon (Haemon
Rok Bavčar, bariton Stražnik
Hitomi Akijama, sopran paž, glasnik
Mešani pevski zbor Glasbene matice, Simfonični orkester RTV Slovenija, dirigent Simon Krečič.
Dirigent Simon Krečič
Predstavitev programa 33. SGD, foto Festival Ljubljana/Saša Despot
Skladatelj Tomaž Svete je na tiskovni konferenci poudaril, da gre pri Antigoni kultno dramo jugoslovanske dramatike šestdesetih let Dominika Smoleta in da libreto Jurija Součka zvesto sledi tej drami. Ta drama zastopnika ontološkega nadrealizma je v svoji biti še humanistična. To je bil verjetno razlog, da ga je nagovorila. V naslednji drami Krst pri Savici pa je Smole že zašel v pesimizem in nihilizem.
Dve stvari sta se mu zdeli pri zasnovi in tematiki drame zelo pomembni. Najprej imamo lik Antigone. Antigona je nosilka moralno-etične obveze pokopati svojega mrtvega brata Polinejka, ampak ne pokopati brata iz ljubezni; bolj je želela slediti moralno – etičnim normam. Antigona je zastopnica nekega višjega, nadrealnega sveta, s čimer je avtomatično prišla v konflikt z družbo, ki si želi konformizma in mirnega življenja še naprej, medtem ko se Antigona bori proti družbenim normam in družba jo na koncu izloči.
Svete vidi v tem nek sindrom ali pojav obrednega, ritualnega žrtvovanja grešnega kozla. Ta grešni kozel je v tej zgodbi Antigona, ki jo mora malomeščanska družba žrtvovati zato, da malomeščanska, konformistično usmerjena družba še naprej živi v miru.
Ob poslušanju vaje za izvedbo opere Antigona se mu je utrnila misel o vprašanju narodne sprave. Poleg tihe kritike režima sredi šestdesetih let Dominika Smoleta zaslutimo v njegovi drami še problem slovenske sprave, nepokopanih trupel. Svetetovo mnenje je, da so ta trupla že precej stara; sedemdeset, osemdeset let in da jih nima več smisla izkopavati.
Nagovor Tomaža Sveteta ob prejemanju Kozinove nagrade, foto Marijan Zlobec
Svete je prepričan, da bi morali spravo Slovenci doseči na duhovnem nivoju, ne pa v smislu politične ali kulturno – politične manipulacije. Bolj se boji trupel na “abstraktnem nivoju”, ki nastajajo danes, in ta trupla oziroma pogoje za njihovo nastajanje bi morali odstraniti.
Svete je še omenil, da je Smoletova Antigona edina taka drama na svetu, kjer Antigone v drami in na odru sploh ni. Vzor vidi poleg Sofokleja še pri dramatikih Jeanu Anouilhu, Bertoltu Brechtu in Walterju Hasencleverju.
O Slovencih pa je prepričan, da smo izjemno nadarjen narod in imamo izjemne ustvarjalce, med njimi skladatelje starejše in mlajše generacije, ki so v svetu že uveljavljeni. Žal pa smo Slovenci sami sebi največji sovražnik.
Marijan Zlobec