33. Slovenski glasbeni dnevi se bodo v torek, 17, aprila, z večerom pod skupnim naslovom Iz komične opere Slavka Osterca preselili v Maribor, v tamkajšnje SNG Opera in balet Maribor, v Staro dvorano, kjer bo ob 19.30 koncert mariborskih glasbenikov v počastitev Osterčevega jubileja.
Slavko Osterc, foto Wikipedija
Devetega novembra 2018 bo minilo natanko 90 let, odkar je bila v ljubljanski Operi premierno uprizorjena enodejanka Iz komične opere, do tedaj najnaprednejše delo slovenske operne produkcije. Slavko Osterc (1895–1941) jo je napisal kmalu po vrnitvi z dveletnega študija v Pragi, ki je, zlasti pod vplivom Karla Boleslava Jiráka in Aloisa Hábe, močno preobrazil njegov izrazni jezik v avantgardnega skladatelja.
Alois Haba
Leto kasneje je bila na oder postavljena opera Marija Kogoja Črne maske, ki danes uživa ugled enega najboljših slovenskih umetniških del. Ekspresionistično usmerjeni Kogoj se je zgledoval po avtorjih druge dunajske šole, medtem ko je pri Osterčevem glasbeno-scenskem delu Iz komične opere znatno opazen vpliv Igorja Stravinskega in njegovih neoklasicističnih tendenc. Osterc je po predlogi francoskega pesnika in pisatelja Louisa-Henrija Murgerja sam ustvaril libreto za glasbeni skeč, kot je sam poimenoval to delo.
Karel Boleslav Jirák
Obdobje bogatega Osterčevega glasbenoscenskega ustvarjanja, ki je na Slovenskem ponudilo nove kompozicijske prijeme sodobne opere, zajema še leta 1929 napisano opero v petih dejanjih Krog s kredo (do 1988 je veljala za pogrešano, leta 1995 je doživela premiero), sledile so tri enodejanke – Saloma (1929), Medea (1931) in Dandin v vicah (1931). V svojem zgodnjem obdobju pa je Osterc skomponiral še Krst pri Savici (1921), Osveto (1923) ter pogrešano opero Kralj Edip (1922–25).
Simon Robinson
Med njegovimi odrskimi deli so tudi tri stvaritve za plesno gledališče – Iz satanovega dnevnika (1924), Maska rdeče smrti (1930) in najobsežnejši ter poslednji balet Iluzije (1937–40), ki ga je skladatelj pripravil v klavirskem izvlečku, orkestralne partiture pa mu ni uspelo dokončati.
Luka Ortar
Kot medigre k Iluzijam je Osterc predvidel Quatre pièces symphoniques (Štiri simfonična dela), ki so sicer zasnovana tudi kot samostojna ciklična skladba v štirih stavkih. Simfonično delo suitnega značaja, nastalo leta 1939 in izvedeno leto pozneje, ter minutna opera bosta tokrat predstavljena v izvedbi Opere SNG Maribor, ki je skupaj z ljubljansko operno hišo osrednja institucija operne produkcije na Slovenskem.
Andreja Zakonjšek Krt
V solističnih vlogah se bodo predstavili: basbaritonist Luka Ortar, ki je 2016. končal magistrski študij petja na Akademiji za glasbo v Zagrebu in v zadnjih letih žanje uspehe na mednarodnih tekmovanjih; med solisti mariborske operne hiše pa prepričljiva interpretka sopranskih opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih vokalno-instrumentalnih del in samospeva Andreja Zakonjšek Krt, mezzosopranistka bolgarskega rodu Irena Petkova, gostja številnih opernih hiš po Evropi, in tenorist Dušan Topolovec, ki je med drugim že večkrat nastopil v praizvedbah slovenskih opernih del.
Irena Petkova
Taktirka bo v rokah dolgoletnega stalnega dirigenta SNG Maribor Simona Robinsona, sicer tudi gostujočega dirigenta številnih evropskih simfoničnih orkestrov. (Po predstavitvi v programski knjižici).
Dušan Topolovec
Aktualizacija Slavka Osterca je pomembna, nekako sledi zelo odmevni in uspešni uprizoritvi Kogojevih Črnih mask s premiero v Mariboru in kasneje v Ljubljani ter z gostovanjem v Zagrebu. Med Osterčevimi operami je prav Mariborska opera že pred desetletji uprizorila celovečerno opero Krog s kredo, ki temelji na Salomonovi odločitvi oziroma rešitvi, znani kot Salomonova sodba.
Franc Kavčič – Salomonova sodba, Narodna galerija
H kralju Salomonu, ki je slovel po svoji modrosti, sta nekega dne prišli dve ženi, da bi razsodil, čigav je otrok. Ena od njiju je trdila, da je drugi ženski sin umrl, ker je ponoči ležala na njem, sredi noči pa je vstala in zamenjala svojega otroka z njenim. Saj se spomnimo: kralj je zahteval, da mu prinesejo meč … Naj ga presekajo, tako ne bo ne tvoj ne moj.
Ko so prinesli pred kralja meč, je kralj rekel:”Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju, kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe.
Igor Stravinski
Ljubljanska oper je še pred mariborsko predstavo Krog s kredo izvedla minutno opero Saloma.
Osterc je bil izjemno razgledan slovenski glasbenik, prav tako kot Lucijan Marija Škerjanc. Drugačnih pogledov, nazorov in čutenj, seveda kasneje še pedagoških načel. Od tod znana “delitev” učencev na ene in druge, moje in njegove… Ali si bil Osterčev ali Škerjančev, le svoj ne.
Darius Milhaud
Scenska uprizoritev njegovih minutnih oper bi bila lahko primerna prav za Slovenske glasbene dneve. Prav tako bi se bilo potrebno bolj sistematično lotiti iskanja pogrešane opere Kralj Edip, saj je verjetno kje založena. Minutne opere so bile tedaj francoski izum in fenomen, Slovenci pa smo bili tako rekoč najbolj hkratni in aktualni v vsej Evropi. In to po treh linijah: francoski (Darius Milhaud), avstrijski (Alban Berg, Arnold Schönberg) in ruski (uprizoritev Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva in zatem Lady Macbeth in Mcenskega okrožja Dmitrija Šostakoviča), in to ravno tedaj (februarja 1936), ko je v Moskvi ob tamkajšnji izvedbe izbruhnil velik škandal, ki ga je po ogledu predstave v Bolšoj teatru zakuhal sam Stalin z naročenim napadom na skladatelja v Pravdi.
Dmitrij Šostakovič
Sergej Prokofjev
Marijan Zlobec