Obiskati Angkor Wat (Vat), največji religijski spomenik na svetu, nedaleč od kamboškega mesteca Siem Reap, je želja marsikaterega popotnika, ki pride v Azijo od drugod. To je ogromen tempeljski kompleks, za obisk katerega si je treba vzeti čas, nekako dve uri in pol za zmerni obhod in ogled.
Vhod čez pontonski most je zelo dolg, vse fotografije Marijan Zlobec
“Prvotno je bil zgrajen kot hindujski tempelj v času Kmerskega imperija, proti koncu 12. stoletja se je postopno preoblikoval v budistični tempelj. Gradnjo je začel kmerski kralj Suryavarman II. v začetku 12. stoletja v Yaśodharapura (kmersko យសោធរបុរៈ, današnji Angkor), glavnem mestu Kmerskega imperija, kot državni tempelj in morebitni mavzolej.
S prekinitvijo tradicije šivaizma prejšnjega kralja, je bil Angkor Vat posvečen Višnuju. Kot najbolje ohranjen tempelj na tem mestu je edini, ki je od svoje ustanovitve ostal pomemben verski center. Tempelj je vrhunec visokega klasičnega sloga kmerske arhitekture in je postal simbol Kambodže, pojavlja se na nacionalni zastavi in je glavna turistična atrakcija v državi.”
Vredno si je vzeti čas zanj, kar pa ni tako lahko, še posebej, če moraš, kar je seveda nujno, najprej priti v Siem Reap, potem pa si organizirati sam obisk.
Najbolje si je rezervirati hotel takoj ko imaš že letalsko karto ali pa avtobusni prevoz iz Phnom Penha. Na srečo so domačini iznajdljivi in takoj ponujajo organizirani ogled z njihovim osebnim prevozom- tuk tukom in voznikom, ki bo na voljo za prevoz od spomenika ali templja do templja po zaželenem programu, to je mala tura pet templjev ali velika tura sedem templjev.
Tako imaš svojega voznika ves dan, nekako od osmih zjutraj do pozno popoldne, ko si sicer že utrujen. Mala tura vožnje stane 20, velika pa 30 dolarjev.
Najprej pa te mora tuk tuk priti iskat v hotel in te potem zapeljati do obsežnega kompleksa prodajalne vstopnic, ki ima to hudo napako, da je zunaj mesta Siem Reap in je hkrati oddaljen d vseh spomenikov. Enodnevni obisk templjev stane 37 dolarjev, dvodnevni nekaj čez 60 in tridnevni nad 80.
Pri blagajni te fotografirajo in dobiš vstopnico s svojo natisnjeno fotografijo, tako da je identiteta obiskovalcev nekako nadzirana oziroma kontrola bolj individualna.
Moj voznik mi je predlagal, da obiščeva najprej vse manjše templje in Angkor Wat na koncu, s čimer se seveda nisem strinjal, ampak sva takoj odpeljala precej daleč stran pred zelo velik parkirni prostor, obdan s številnimi stojnicami, parkiranimi tuk tuki, avtomobili, avtobusi…Ljudi je veliko, a je kompleks ogromen, dolg kilometer in več.
Najbolj fascinanten je po svoji legi precej skrit relief, vklesan v kamnito steno južne sekcije zahodne galerije celotnega kompleksa, ki pripoveduje zadnji del pripovedi iz indijskega sanskrtskega epa Mahabharate. To je smrtni boj ali Bitka pri Kurukšetri z usoda princev Pandave in Kaurave. Na koncu je zmagala družina Pandovcev.
Za razliko od epa Ramajana, kot razlagajo, je v današnji Kambodži Mahabharata skoraj neznana in na razvoj kmerske kulture, tako kot prvi ep, ni vplivala. S propadom angkorskega imperije je Mahabharata potonila v pozabo, ohranil pa se je ogromen, več deset metrov dolg in nekaj metrov visok relief, na katerem mrgoli na stotine vojščakov.
Klesači so morali biti veliki mojstri, saj je stena že stala in kiparski poseg ni dovoljeval nikakršnih napak, poleg seveda celotne kompozicije, najprej verjetno narisane in potem prenešene na steno.
Vseh reliefov je nekaj tisoč kvadratnih metrov.
“Angkor Wat združuje dva osnovna načrta kmerske tempeljske arhitekture: tempelj-gora in kasnejši galerijski tempelj. Zasnovan je tako, da predstavlja goro Meru, dom dev v hindujski mitologiji: znotraj obrambnega jarka in zunanjo steno dolgo 3,6 kilometra, so tri pravokotne galerije, vsaka dvignjena nad naslednjo. V središču templja stoji quincunx stolpov (quincunx je geometrijski vzorec sestavljen iz petih točk, razporejenih v predložku, kjer štirje tvorijo kvadrat ali pravokotnik, peti je na sredini). Za razliko od večine angkorianskih templjev, je Angkor Vat usmerjen proti zahodu; učenjaki so razdeljeni glede pomena tega.”
“Tempelj je občudovanja vreden glede na veličino in harmonijo arhitekture, obsežnih bas-reliefov in številnih božanstev deva, ki krasijo stene. Sodobno ime Angkor Vat pomeni “Tempeljsko mesto” ali “Mesto templjev” v kmerskem; Angkor pomeni “mesto” ali “glavno mesto”, je vernakularna oblika besede nokor (នគរ), ki izhaja iz sanskrtske besede nagara (नगर). Vat je kmerska beseda za “tempeljsko zemljišče” (sanskrt: (वाट vata – “ograda”).”
“Po legendi je gradnjo Angkor Vata odredil Indra kot palačo za svojega sina Precha Ket Mealea. Kitajski popotnik Daguan Zhou iz 13. stoletja je verjel, da so bili nekateri templji zgrajeni v eni noči z božjimi arhitekti.
Prvotna zasnova in gradnja templja je potekala v prvi polovici 12. stoletja, v času vladavine Suryavarmana II. (vladal 1113 – okoli 1150.). Posvečen Višnuja je bil zgrajen kot državni kraljevi in tempelj prestolnice. Njegovo izvirno ime ni znano, vendar pa je znan kot “Varah Vishnu-lok” po glavnem božanstvu.
Kmalu po kraljevi smrti so se dela končala, zato so nekatere dekoracije bas-reliefov nedokončane. Leta 1177, približno 27 let po smrti Suryavarmana II., so Angkor oplenili Čampi (Champa, vijetnamsko Chăm Pa, Chiêm Thành), tradicionalni sovražniki Kmerov. Novi kralj Jajavarmana VII. je imperij obnovil in ustanovil novo glavno mesto in državni tempelj (Angkor Thom in Bayon) nekaj kilometrov proti severu.”
“Proti koncu 12. stoletja se je Angkor Vat postopoma preoblikoval iz hindujskega središča čaščenja v budizem, ki se nadaljuje vse do današnjih dni. Angkor Vat je nenavaden med angkorskimi templji v tem, da čeprav je bil nekoliko zanemarjen po 16. stoletju ni bil nikoli povsem opuščen, njegovo ohranjanje pa je deloma posledica dejstva, da je obrambni jarek nudil nekaj zaščite pred posegom džungle.
Eden od prvih zahodnih obiskovalcev templja je bil António da Madalena, portugalski menih, ki ga je obiskal leta 1586 in dejal, da “je tako izredna gradnja, ki je ni mogoče opisati s peresom predvsem zato, ker ni kot nobena druga zgradba na svetu. Ima stolpe in dekoracijo in vso prefinjenost, ki si jo lahko človeški genij zamisli.”
“V 17. stoletju Angkor Vat ni bil popolnoma zapuščen in je deloval kot budistični tempelj. Štirinajst napisov datiranih iz 17. stoletja so odkrili v območju, ki pričajo, da so japonski budistični romarji ustanavljali majhna naselja ob kamboških domačinih.
V tistem času so tempelj obiskovali japonski obiskovalci kot znameniti Jetavana vrt Bude, ki se je prvotno nahajal v kraljestvu Magadha v Indiji. Najbolj znan napis pripoveduje o Ukondafu Kazufusaji, ki je praznoval kmersko novo leto v Angkor Vatu leta 1632.”
“Tempelj je močan simbol Kambodže in je vir velikega nacionalnega ponosa, ki je vključen v diplomatske odnose med Kambodžo in Francijo, ZDA in njeno sosedo Tajsko. Upodobitev Angkor Vata je bil del kamboške nacionalne zastave od uvedbe prve različice leta 1863.”
Številne upodobitve dev so stilna in vsebinska značilnost Angkor Wata
“Iz večje zgodovinske in celo medkulturne perspektive pa tempelj Angkor Vat ni postal simbol nacionalnega ponosa sui generis, ampak je bil vpisan v večji politično-kulturni proces francoske kolonialne dediščine, v kateri je bil prvotni tempelj predstavljen na francoskih kolonialnih in univerzalnih razstavah v Parizu in Marseillu med letoma 1889 in 1937.
Angkor Vatova estetika je bila tudi na ogled v mavčnem muzeju Louisa Delaporteja, imenovanem Musée Indo-chinois, ki je obstajal v pariški palači Trocadero iz okoli leta 1880 do sredine leta 1920.”
“Čudovita umetniška zapuščina Angkor Vata in drugih kamboških spomenikov v regiji Angkor, je vodila Francijo da sprejme Kambodžo kot protektorat 11. avgusta 1863 in napadla Siam ter prevzela nadzor nad ruševinami. To je hitro privedlo do povrnitve ozemlja v severozahodnem vogalu države Kambodži, ki je bila pod siamskim (Tajskim) nadzorom od leta 1351 (Manich Jumsai 2001) ali pa po nekaterih podatkih od 1431.”
“Kambodža se je osamosvojila od Francije 9. november 1953 in ima od takrat pod nadzorom Angkor Vat. Primerno je reči, da je od kolonialnega obdobja naprej do kandidature lokacije, kot je Unescov seznam svetovne dediščine leta 1992, bil tempelj Angkor Vat ključnega pomena pri oblikovanju modernega in postopoma globaliziranega koncepta grajene kulturne dediščine.”
Angkor Wat spada v svetovno kulturno dediščino. Podatki so zgovorni. Tempelj Angkor Vat vsebuje približno 6.000.000 – 10.000.000 blokov peščenjaka s povprečno težo 1,5 tone vsak. V bistvu je celotno mesto Angkor porabilo veliko večje količine kamna kot vse egiptovske piramide skupaj.
Celotno mesto Angkor je bilo zgrajeno s peščenjakom pridobljenim 40 km (ali več) stran. Ta peščenjak so pripeljali iz gore Kulen, kamnoloma približno 40 km severovzhodno. Pot naj bi obsegala 35 kilometrov vzdolž kanala proti jezeru Tonle Sap, še 35 km prečkanja jezera in na koncu 15 kilometrov navzgor proti toku vzdolž reke Siem Reap, kar skupno znese pot 90 kilometrov. Japonski raziskovalci pa so s pomočjo satelitskih posnetkov leta 2012 odkrili krajšo pot od gore Kulen po posebnem kanalu, dolgem 35 km.
“Delovna sila v kamnolomu, prevoz, klesanje in namestitev tolikšne količine peščenjaka je zahtevala na tisoče ljudi vključno s številnimi visoko usposobljenimi obrtniki. Zahtevana znanja klesanja teh skulptur so razvili več sto let prej, kot je razvidno iz nekaterih predmetov, ki so bili datirani v sedmo stoletje, preden so Kmeri prišli na oblast.” (Odlomki iz Wikipedije)
Marijan Zlobec