Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU organizira med 19. in 21. marcem mednarodni simpozij z naslovom Odtujitve predmetov kulturne dediščine med 1914 in 1989/1991 − regija Alpe-Adria v primerjalni perspektivi / Dispossessions of Cultural Objects between 1914 and 1989/1991: The Alpe Adria Region in Comparative Perspectives.
Dr. Barbara Murovec, foto Marijan Zlobec
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU se v okviru evropskega projekta Transfer predmetov kulturne dediščine v regiji Alpe-Adria v 20. stoletju z akronimom TRANSCULTAA (edini s slovenskim partnerjem v raziskovalnem omrežju HERA, namenjenem raziskavam na področju humanistike) ukvarja s preučevanjem premikanja oziroma transferjev umetnin v konfliktnih obdobjih, kot so oboroženi spopadi, in izrednih okoliščinah, recimo vzpon NSDAP v Nemčiji v 30. letih 30. stoletja.
Poleg Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU kot organizatorja sodelujejo še druge ugledne tovrstne ustanove iz Italije, Hrvaške in Nemčije, (ki sicer ne sodi v regijo Alpe-Adria, a je bila v 20. stoletju vpletena v večino pomembnih dogajanj v zvezi z menjavo lastnikov umetnin).
Christian Fuhrmeister, Johannes Giebel in Stephan Klingen – Kunsthistoriker im Krieg
Organizatorji so t. im. vodilni raziskovalci projekta TranCultAA ob dr. Barbari Murovec iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, še iz Nemčije dr. Christian Fuhrmeister (Centralni inštitut za umetnostno zgodovino iz Münchna), ki je obenem vodja projekta, iz Italije dr. Donata Levi (Univerza v Vidmu), iz Hrvaške pa dr. Ljerka Dulibić (Strossmayerjeva galerije starih mojstrov Hrvaške akademije znanosti in umetnosti) iz Zagreba.
Dr. Donata Levi se zavzema za prepoved izvoza italijanskih umetnin celo mlajših od 70 let
Ob tej priložnosti bo v Atriju ZRC na ogled tudi razstava z naslovom Where Have All the Artworks gone? Translocations and Dispossessions of Cultural Objects in Slovenia during the Second World War ali po slovensko Kam so vse umetnine šle? / Transferji in odtujitve predmetov kulturne dediščine v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ki bo na izbranih slovenskih primerih pokazala zavite poti umetniških del v času druge svetovne vojne.
Dr. Ljerka Dulibić
»Cilj projekta je odgovoriti na ključna vprašanja, povezana z relokacijami, odvzemom in krajo kulturnih predmetov v 20. stoletju: kdo jih je snoval in kdo je pri njih sodeloval? Kdaj, zakaj in v kakšnih okoliščinah so potekali? Kakšna pojasnila so bila ob tem podana? Kakšni podatki in zgodbe so se ohranile v javnem spominu in zakaj?« med drugim piše v predstavitveni zgibanki mednarodne konference.
Med nastopajočimi referenti so omenjeni in napovedani še Iain B. Whyte, Michael Wedekind, Patrizia Dragoni, Antonija Mlikota, Cathleen Giustino, Marcela Rusinko, Kristina Uhlíková, Jan Uhlík, Gabriele Anderl, Eva Toffali, Katharina Sophia Hüls, Dejan Ristić, Karin Leitner-Ruhe (A Missing Collection? Graz – Rogaška Slatina and Dobrna – Ljubljana), Iva Pasini Tržec, Renata Komić Marnin Tina Košak (For the Nation’s Welfare: Dealing with Cultural Objects in Interwar Slovenia), Doroteja Kotnik (The Ptuj Regional Museum under German Occupation), Anja Iskra (Safeguarding Cultural Assets in Maribor during the Second World War), Katja Zirnsack, Felicitas Thurn-Valsassina, Anneliese Schallmeiner, Daria Brasca, Albena Zlatanova, Barbara Vodopivec (The Restitution of Cultural Objects from Austria to Yugoslavia after the Second World War: Rediscovered Archival Material), Elena Franchi (Why should it be all on us Istrians to pay for a war that was lost by everyone? The Activities of the Italian Delegation for the Restitution of Cultural Assets to Yugoslavia after the Second World War)… (Po tiskovnem gradivu)
Gianbattista Tiepolo – Marija s pasom in svetniki, okoli 1730
No, za slovensko umetnostno zgodovino je veliko zelo pomembnih tem, ki jih simpozij ne bo obravnaval. Najbolj bode v oči problematika iz Slovenskega Primorja ali Slovenske Istre v času fašizma v Italijo odnešenih in nikoli vrnjenih umetnin. Ta so bila restavrirana in pokazana v tržaški galeriji Revoltella pod naslovom Histria – restavrirana dela od Paola Veneziana do Tiepola. Slovenija si zaman že več kot dve desetletji prizadeva za njihovo vrnitev na mesta ali v prostore, od koder so bila odpeljana v notranjost Italije. Italija pa odgovarja, da na slovenski strani ni zadostne volje po hranitvi te kulturne dediščine, kar tudi dokazuje odnos Ljubljane do Italijanov v Sloveniji.
Benedetto Carpaccio – Marija z Jezusom med sv. Lucijo in sv. Jurijem, 1541, olje na platnu
Druga taka tema je zbirka Federalnega zbirnega centra, natančen popis in usoda vseh del na seznamu, tretja tema je politična kraja umetnin po osvoboditvi in prehod ukradenih umetnin v “dedno maso” mlajših rodov, potem je tema pokradenega inventarja iz zasebnih gradov, graščin, vil, meščanskih stanovanj, porazdeljevanje umetnin po političnih ustanovah in njihovih prostorih, kraje umetnin političnih veljakov, skrivanje še do danes ne najdenih umetnin (npr. Černigojev oljni portret Srečka Kosovela)…
Marijan Zlobec
En odgovor na “Odtujitve predmetov kulturne dediščine med 1914 in 1989/1991”
Največ škode slovenski kulturi in njeni dediščini so naredili boljševistični komunisti s Kardeljem, Kidričem ter pokvarjenim hinavcem Vidmarejem na čelu, ko so po vojni v boljševistični maniri plenili premoženje slovenske elite. Nekaj nakradenega so spravili v svoje domove, mnogo odlične umetnosti pa prepustili ksindlu, da jo je uničeval. Tako so propadle mnoge graščine, gradovi, elitne meščanske palače. Uničena so bila posestva, uničena bogata oprema, uničene so bile umetnine.
To je bil poleg pobojev največji zločin nad slovenskim narodom, saj so mu bolševiki na ta način želeli spodrezati korenine – kulturo in narediti novi prerojeni boljševistični narod.
Zločin je bil tako krut in temeljit, da se še danes po več kot sedemdesetih letih vidijo nezaceljene rane. Kamorkoli se človek napoti po lepi Sloveniji, vidi divjanje ponorelih boljševikov. Povsod naleti na propadajoče palače, dvorce in gradove, povsod naleti na ruševine in v njih vidi kolhoze, ki sta jih ustanavljala kriminalca Kidrič in Kardelj. Vse to nasilje pa je žegnal tako imenovani kulturnik Vidmar, ki si je lepo ščitil svojo meščansko rit s tem, da je kriminalcem boljševikom kimal in odobraval njihovo nasilje. S poneumljanjem naroda je blestel kot najbolj rdeča zvezda na opustošenem kulturnem nebu Slovenije.