Ivan Meštrović in Jože Plečnik

V času Meštrovićeve razstave v Cankarjevem domu se odpira vrsta tem o povezanosti slavnega hrvaškega kiparja s slovenskimi umetniki. Tako bodo v Prvem preddverju CD v četrtek, 15. marca, ob 13. uri odprli razstavo Meštrović – Plečnik Kipar in arhitekt – velika umetnika svojega časa in velika prijatelja. Razstavo in predstavitev pripravlja arhitekt, arhitekturni publicist, avtor številnih knjig in razstav Andrej Hrausky.

Meštrovićevo posvetilo Plečniku

Ivan Meštrović (1883–1962) je bil najpomembnejši hrvaški kipar, Jožeta Plečnika (1872–1957) pa imamo za najpomembnejšega slovenskega arhitekta. Živela sta v istem obdobju, oba sta izhajala iz skromnih razmer nekdanje monarhije, študirala na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju in bila člana umetniškega združenja Secesija. Zelo hitro sta dokazala svoj dar ter bila cenjena v domovini in tujini. Osebno sta se poznala, se medsebojno cenila, sodelovala in prijateljevala, ugotavlja Hrausky

O njunem prijateljskem odnosu priča predvsem njuna korespondenca. V Arhivu v Plečnikovi hiši je ohranjenih 76 enot, ki zajemajo tako pisma kot razglednice, ki jih je Meštrović pisal Plečniku. V osebnem arhivu kiparjevega sina Mateta Meštrovića pa je ohranjenih 14 Plečnikovih pisem, je prav tako ugotovil Hrausky.

Ivan Meštrović

“Njuno dopisovanje se je začelo leta 1906, potem ko je Meštrović na XXXVI. razstavi Secesije doživel dokončno uveljavitev s svojim Vrelcem življenja. Verjetno sta se bežno poznala še od prej, vendar je Meštrović prišel na dunajsko akademijo po tem, ko je enajst let starejši Plečnik študij že končal, ponovno pa sta se srečala kot člana umetniškega društva Secesija. Sprva je bilo dopisovanje vljudno in v nemškem jeziku, kmalu pa je Meštrović Plečniku pisal v hrvaščini, ta pa mu je odgovarjal v slovenščini. Začela sta se tudi tikati in naslavljati z »dragi prijatelj«. Plečnik je pozorno sledil Meštrovićevim uspehom in ga spodbujal. Skušala sta tudi sodelovati. Na začetku leta 1910 sta sklenila, da se udeležita natečaja za cesarjev spomenik v Kijevu, vendar zaradi ženine bolezni Meštrović osnutka ni pripravil.

Jože Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli

Meštrović se je zanimal tudi za arhitekturo. Občudoval je Plečnikovega profesorja Otta Wagnerja in obiskoval njegov atelje. Po končanem kiparstvu je na dunajski akademiji študiral tudi arhitekturo pri profesorju Friedrichu Ohmannu. Na Plečnika se je obračal po nasvete predvsem v zvezi z arhitekturo. Želel je, da bi Plečnik postavil njegovo samostojno razstavo v Secesiji leta 1910, kar pa, vsaj uradno, ni bilo mogoče, saj jo je Plečnik že zapustil. Kljub temu mu je pri postavitvi razstave nesebično pomagal. Nekaj kipov je postavil na pločnik pred galerijo, kar je bila takrat novost, in tako na razstavo zvabil veliko število obiskovalcev. Za nasvet se je Meštrović na Plečnika obrnil tudi glede postavitve kipov Izvor življenja in Kosovski hram.

Meštrović je Plečnika povabil tudi na razstavo društva Medulić leta 1910 v Zagreb. Tako je na dogodku, na katerem so kot predstavniki Slovenije razstavljali še Rihard Jakopič, Ivan Grohar in Matija Jama, Plečnik predstavil nekaj skic in fotografij svojih dunajskih projektov. Meštrović je Plečnika povabil tudi, da bi skupaj načrtovala paviljon Srbije na mednarodni umetniški razstavi v Rimu. Vendar mu je Plečnik v obširnem pismu razložil težave, ki bi lahko nastale pri tej nalogi, in ga od tega odvrnil.

Kosta Strajnić – Ivan Meštrović, Beograd, 1919

Zaradi vse močnejšega nemškega nacionalizma v avstro-ogrski monarhiji pred prvo svetovno vojno so Slovani dojemali sodobno umetnost na Dunaju kot nemško. Nasproti njej so želeli uveljaviti lastno kulturo. Meštrović je že pred prvo svetovno vojno videl prihodnost Hrvatov in Slovencev v novi državi na Balkanu. Te težnje so znali srbski politiki hitro obrniti v svoj prid, Meštrović pa je skušal k temu pritegniti tudi Plečnika. Ko so leta 1913 v Beogradu ustanovili Odbor za organizacijo umetniškega delovanja Srbije in Jugoslovanstva, sta bila Meštrović in Plečnik imenovana v častno predsedstvo. In ko so Plečnika zavrnili kot Wagnerjevega naslednika na dunajski akademiji, so v Beogradu, na Meštrovićevo pobudo, povabili Plečnika, da bi tam ustanovil in vodil novo akademijo. Potem ko je Kosta Strajnić leta 1919 izdal Meštrovićevo monografijo in naslednje leto še Plečnikovo, sta oba postala najslavnejša umetnika v novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kosta Strajnić – Življenje in delo

Po prvi vojni je Meštrović poučeval kiparstvo na novoustanovljeni akademiji v Zagrebu in še vse do leta 1925 vabil Plečnika v Zagreb ter mu ponujal oddelek za arhitekturo. A umetnika sta šla že vsak svojo pot – Meštrović je postal mednarodno priznan kipar, Plečnik pa je deloval med Prago in Ljubljano, kjer je poučeval na oddelku za arhitekturo. Prijateljema tako nikoli ni uspelo sodelovati v konkretnih projektih. Proti koncu njunega življenja pa je naključje hotelo, da je pater Eduard Žilić, ki je bil po drugi svetovni vojni odgovoren za zidavo Plečnikove cerkve v Beogradu, brez njegove vednosti pri Meštroviću naročil kip sv. Antona Padovanskega za glavni oltar.

Pogled na prezbiterij s kipom sv. Antona Padovanskega

Meštrović je takrat živel v Združenih državah in je z veseljem ustregel naročilom iz domovine, ki jo je nerad zapustil. Plečnik je imel pripravljeno svojo rešitev oltarja, vendar so leta 1955 kljub temu kip postavili na oltar. Tako se je soočenje obeh umetnikov na oltarju v Beogradu zgodilo bolj po naključju in je, predvsem Plečniku, pustilo grenak priokus.” (Hrausky)

Meštrovićev kip sv. Antona Padovanskega v sožitju s Plečnikovo arhitekturo v Beogradu

Katoliška cerkev sv. Ante kot jo poimenujejo domačini je znana po svojem zvoniku, ki že od 60-ih let stoji nagnjen za 45 cm, gledano na temelje stavbe. Cerkev so zgradili po načrtih slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika in je bila zgrajena v čast 700. obletnice smrti Antona Padovanskega, z njo pa upravljajo frančiškani.

Cerkev so gradili med letoma 1929 in 1932. Skupaj s temelji cerkve so bili izdelani tudi temelji za zvonik. Teren se je spreminjal in zvonik postajal še težji, tako da se je sčasoma nagnil za 45 centimetrov glede na raven temeljev.

Marijan Zlobec