V Cankarjevem domu so slovesno odprli razstavo Ivan Meštrović – Telesnost in erotika v kiparstvu, ki bo v Galeriji CD na ogled vse do 20. maja. Obiskovalce so poleg Uršule Cetinski, generalne direktorice Cankarjevega doma, in Nine Pirnat Spahić, vodje razstavnega programa v Cankarjevem domu, nagovorili Sandra Grcić Budimir, direktorica Muzejev Ivana Meštrovića, Barbara Vujanović, soavtorica in kustosinja razstave, dr. Mate Meštrović, sin Ivana Meštrovića, dr. Iva Hraste Sočo, namestnica ministrice za kulturo Republike Hrvaške, in Anton Peršak, minister za kulturo Republike Slovenije.
Ivan Meštrović – Vodnjak življenja, foto Mare Vavpotič
Besede so namenili delu in življenju Ivana Meštrovića ter predvsem upodabljanju človeškega telesa, ki je osrednja tema razstave v Cankarjevem domu.
»Človeško telo je Ivanu Meštroviću glavni vir ustvarjalnega navdiha. Ne glede na slogovno opredelitev in širši tematski okvir je kipar raziskoval misterij telesa. Telesnost in erotika v kiparstvu sta izrazit segment njegovega celotnega opusa,« je povedala Barbara Vujanović, soavtorica razstave, in sklenila, da se Meštrović sklicuje na prvobitno človeško potrebo po ustvarjanju in nadaljevanju življenja, po doseganju večnosti. In prav to odliko mu moramo priznati – ustvarjal je za večnost.
V Zagrebu je razstava predstavljala simbolnih 69 del
Dr. Iva Hraste Sočo je poudarila, da razstava nedvomno prinaša novo in sodobno razlago teme telesa, akta in erotike v opusu Ivana Meštrovića ter predstavlja odlično priložnost, da ga slovensko občinstvo znova odkrije, mlajše generacije pa prvič spoznajo njegovo umetniško ustvarjanje.
Sin Ivana Meštrovića, dr. Mate Meštrović, je o delu svojega očeta, kiparja, podal intimnejšo razlago: »Ivan Meštrović je bil večkrat zaljubljen. Njegova slava je pritegnila pozornost in zanimanje žensk. Bil je zelo sramežljiv in je to kompenziral s svojimi kipi, skozi svojo ustvarjalnost je izražal zanos Erosa.«
Besede dr. Mateta Meštrovića pomenljivo povzamejo povedano: »Dela mojega očeta so zgodbe njegovega življenja.«
Mladi Ivan Meštrović
Orjaški kiparski opus Ivana Meštrovića ostaja pravzaprav brez primere med sodobniki njegovega časa. Še več, s svojimi monumentalnimi, zgodovinskimi in mitičnimi kiparskimi, pa tudi arhitekturnimi deli se je trajno zapisal v kolektivni spomin našega širšega kulturnega okolja 20. stoletja. Zaslovel je kmalu po prvih umetniških korakih med študijem na Dunaju, ko je njegove uspehe podprl sam Auguste Rodin kot nesporni starosta modernega kiparstva z laskavim mnenjem, da je Meštrović med kiparji preprosto »največji fenomen«. Zgodaj prepoznaven in cenjen v širšem evropskem prostoru, je samonikel slovanski genij nizal odmevne razstave v svetovnih umetniških metropolah dvajsetih in tridesetih let, vendar je v pozni življenjski dobi, po drugi svetovni vojni, njegovo delo padlo v senco pozabe. Premislek in vrednotenje je dočakalo šele v osemdesetih letih, v približno istem času, kot so na novo odkrili arhitekturno izjemnost našega Plečnika.
Ruža Klein
Ne le hrvaški, tudi tuji umetnostni zgodovinarji se strinjajo, da je Meštrović na svoji plodni ustvarjalni poti mojstrsko izklesal nekaj najlepših ženskih aktov v kiparstvu 20. stoletja, v katerih je izrazil vso svojo bujno sredozemsko čutnost. Zato pomeni razstava tehten prispevek v raziskovanju te ključne tematike v Meštrovićevem ustvarjanju.
Razstavo spremlja obsežen katalog, v katerem so objavljeni eseji vseh treh avtorjev razstave, ki vsak s svojega vidika obravnavajo tematiko aktov v Meštrovićevem opusu. Avtorji so Dalibor Prančević, Barbara Vujanović in Zorana Jurić Šabić.
Iz življenja Ivana Meštrovića
1883
Ivan Meštrović je rojen 15. avgusta v Vrpolju (Slavonija). Njegovi starši se vrnejo v rodne Otavice, mestece v Dalmatinski zagori, kjer Ivan preživi otroštvo.
1899
Priredi svojo prvo »razstavo« deških risb in pesmi v Bojčićevi gostilni v Otavicah. Zadrski Narodni list objavi prvi zapis o nadarjenem dečku Ivanu Meštroviću Gabriloviću in njegovih kiparskih delih.
1900
Odide v splitsko klesarsko delavnico Pavla Bilinića, kjer ga mojstrova žena Regina Bilinić, roj. Vecchietti, uči risanja, profesor Ante Bezić pa ga sprejme na večerni tečaj za vajence na splitski realki.
1901
Po predhodnih pripravah za sprejemni izpit pri kiparju Ottu Königu se vpiše na dunajsko Akademijo za likovno umetnost (najprej pri kiparju Edmundu Hellmerju, nato pri Hansu Bitterlichu).
1902
Seznani se z Augustom Rodinom na dunajski Akademiji (po Meštrovićevih spominih: Quelques souvenirs sur Rodin, Anale Francoskega inštituta v Zagrebu, 1937).
1903
Prvič sodeluje na razstavi Združenja likovnih umetnikov Avstrije – Secesija ter z združenjem Mánes v Pragi.
1904
Absolvira kiparstvo na Akademiji in nato vpiše študij arhitekture pri profesorju Friedrichu Ohmannu. Spozna svojo bodočo ženo Ružo Klein in kmalu skupaj zaživita. S prijateljem Tomislavom Krizmanom priredi razstavo v ateljeju na Beatrix Gasse 14a. Prvič razstavlja z dunajskim združenjem umetnikov Hagenbund (XVI. razstava).
Ivan Meštrović z ženo Ružo Klein na Dunaju leta 1904
1905
Sodeluje na jubilejni razstavi Društva umetnosti v Zagrebu, na kateri odkupijo delo Materina skrb za avstrijskega cesarja. Prvo kiparjevo javno delo spomenik Luki Botiću odkrijejo na Botićevi poljani v Splitu (današnji Trg republike).
1906
Absolvira dve leti arhitekture pri Friedrichu Ohmannu. Vpišejo ga kot rednega člana Združenja likovnih umetnikov Avstrije – Secesija. Na XXVI. pomladni razstavi Secesije razstavi delo Vodnjak življenja kot osrednji eksponat v I. dvorani paviljona. Sodeluje na Mednarodni umetniški razstavi v Londonu (Paviljon Avstrije – Dalmatinski oddelek). Priredi samostojno razstavo v Splitu.
1907
29. aprila se poroči z Ružo Klein (1883–1942) v cerkvi sv. Janeza Nepomuka na Dunaju. Prvič sodeluje na VII. bienalu v Benetkah.
1908
Z materialno podporo Karla Wittgensteina odide v Pariz, kjer najame atelje v ulici Impasse du Maine na Montparnassu. Razstavlja na Jesenskem salonu v Parizu. Intenzivno ustvarja fragmente za Kosovski ciklus. Sodeluje na Prvi dalmatinski umetniški razstavi v Splitu.
Ivan Meštrović – Dve vdovi, Pariz, 1909
1909
Skupaj z Emanuelom Vidovićem in drugimi splitskimi umetniki ustanovi Društvo Medulić v Splitu. Ponovno razstavlja na Jesenskem salonu z večjim številom del, sodeluje pa tudi kot član žirije. Poleg tega razstavlja na Salonu Nacionalnega združenja likovnih umetnikov, prav tako v Parizu.
1910
Predstavi večino svojih del na XXXV. razstavi Secesije. Razstavi Ciklus kraljeviča Marka, skupaj s slikarjem Mirkom Račkim, v zagrebškem Umetniškem paviljonu. V istem prostoru pozneje razstavlja z Društvom Medulić pod Vojnovićevim geslom Kljubovanje nejunaškemu času. Vodnjak življenja je odkupljen za javni prostor v Zagrebu.
Ivan Meštrović, hrvaški Michelangelo
1911
Živi v Rimu, kjer na Mednarodni razstavi predstavi fragmente Kosovskega cikla, vključno s konjeniškim kipom Kraljevića Marka, ki je bil pozneje uničen. Osvoji prvo nagrado.
Ruža Meštrović leta 1911
1912
Vodnjak življenja, umeščen pred stavbo Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu.
1913
Živi in dela v Rimu in Beogradu. Navdihnjen s splošnim ozračjem in dogajanjem pred prvo svetovno vojno, začne ustvarjati prva kiparska dela s sakralno tematiko.
Ivan Meštrović – Klečeči moški akt, torzo, Rim 1914
1914
Samostojno razstavlja na XI. bienalu v Benetkah. Pripravlja tudi samostojno razstavo v Splitu, ki jo avstrijske oblasti prepovejo. V Rimu sreča Rodina in ga dvakrat portretira. V večnem mestu spozna tudi češko umetnico Růženo Zátkovo (1885–1923), s katero razvije iskren platonski odnos, ki ga pozneje opiše v avtobiografskem romanu Ogenj in opekline.
Růžena Zátkova
1915
Politično je dejaven v Parizu in Londonu kot član Jugoslovanskega odbora. Samostojno razstavlja v Viktorijinem in Albertovem muzeju v Londonu. Je prvi umetnik po Rodinu, ki je imel čast prirediti samostojno razstavo v tem muzeju.
1916
Živi v Parizu in Ženevi. V Ženevi nastane Veliko razpelo, ki je danes v cerkvi svetega Križa v Meštrovićevih Crikvinah – Kaštilcu, Split.
1917
Živi v Cannesu in Parizu. Izdeluje lesene reliefe, ki postanejo del kristološkega cikla, pozneje postavljenega v Crikvinah – Kaštilcu.
1919
Nastani se v Zagrebu. Sodeluje na Razstavi jugoslovanskih umetnikov iz Dalmacije v Splitu. Še naprej razstavlja v Veliki Britaniji. Je eden od organizatorjev in udeležencev Razstave jugoslovanskih umetnikov v Petit Palaisu v Parizu med zasedanjem Mirovne konference. Izbran je za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. Objavljeni sta prvi monografiji o umetniku.
1920
Začne načrtovati grobno kapelo družine Račić (Marija Angelska) v Cavtatu, ki jo dokonča leta 1922. V Dubrovniku spozna drugo ženo Olgo Kesterčanek (1894–1984).
Olga Kesterčanek
1921
Začne urejati hišo in dograjuje atelje v Mletački ulici na zagrebškem Gornjem Gradu. Sistematično odkupuje zemljišča za gradnjo družinske vile na Mejah v Splitu.
Ivan Meštrović – Ženska figura, 1922
1922
Postane profesor na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. V naslednjih letih ogromno prispeva k posodabljanju njenega programa. Pri njem študirajo številni slovenski kiparji, kot so Boris Kalin, Nikolaj Pirnat, Frančišek Smerdu in drugi.
1923
Imenovan za rektorja Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu. Začne živeti v hiši na Mletački ulici in z Olgo Kesterčanek osnuje družino. Skupaj imata štiri otroke: Marto (1924–1949), Tvrtka (1925–1961), Marijo (1927) in Mateta (1930).
Družina Meštrović: Tvrtko, Olga, Mate in Ivan
1924
Potuje v ZDA, kjer s samostojno razstavo v Brooklynskem muzeju v New Yorku začne niz predstavitev po mestih v ZDA.
1925
Spomenik Marku Maruliću (1924), odkrit na Trgu bratov Radić v Splitu. Samostojno razstavlja v Buffalu, Detroitu, Rochestru, Chicagu, St. Louisu, Bostonu in Clevelandu. Loči se od prve žene Ruže Meštrović.
Strossmayerjev spomenik
1926
Spomenik Josipu Juraju Strossmayerju je postavljen v Zagrebu.
Ivan Meštrović – Sanjarjenje, 1927
1928
Spomenik Indijancem je postavljen pri vhodu v Grant Park v Chicagu.
1929
Spomenik Grgurju Ninskemu je postavljen na Peristilu v Splitu.
Ivan Meštrović – Grgur Ninski, Split, 1929
1930
Končana gradbena dela na cerkvi presvetega Odrešenika pri Otavicah (družinska grobnica).
Ivan Meštrović, portret Ruže Klein
1931
Začne gradnjo družinske vile na Mejah v Splitu.
Ivan Meštrović – Ženska v mukah, 1928
1932
Samostojno razstavlja v Umetniškem paviljonu v Zagrebu. Oblikuje kipe in reliefe za cerkev sv. Marka na Gornjem Gradu v Zagrebu.
1933
Samostojno razstavlja v pariškem Jeu de paume des Tuileries in praškem Belvederju kraljice Ane na Hradčanih pod Masarykovim pokroviteljstvom. Odpre Galerijo Meštrović v Ilici 12 v Zagrebu (deluje do 1937).
1934
Postane redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.
1938
Dokonča gradnjo Doma likovnih umetnosti v Zagrebu in idejno rešitev za cerkev sv. Marije v Biskupiji pri Kninu.
1939
Dokonča reprezentativno družinsko palačo na Mejah (1931–39) v Splitu (danes Galerija Meštrović – razstavni prostor s stalno postavitvijo njegovih del, ki deluje v sklopu Muzejev Ivana Meštrovića). Začne obnovo Crkvin – Kaštilca, nekdanje letne rezidence rodbine Capogrosso iz zgodnjega 16. stoletja (1939–41) v Splitu. Odkrijejo spomenik romunskemu kralju Ferdinandu I. v Bukarešti.
1941
Dokončana prenova kompleksa Crikvine-Kaštilac v Splitu s cerkvijo svetega Križa, namenjeno razstavljanju lesenih reliefov s prikazi iz Kristusovega življenja (1916–50). Dočaka italijansko okupacijo Splita, od koder odide v Zagreb, kjer ga ustaški režim internira. Šesto noč bi, brez predhodnega zaslišanja, moral biti usmrčen. Italijanska oblast umakne spomenik Grgurju Ninskemu s Peristila.
1942
Odide v Italijo (Rim) in Švico (Lozana, Ženeva), potem ko je izpuščen iz zapora in hišnega pripora. Razstavlja na XXIII. bienalu v Benetkah.
1945
Objavijo njegovo knjigo Dennoch will ich hoffen … Ein Weihnachtsgespräch, Zürich (Vendarle upam ali Božični pogovori). Nastane nekaj upodobitev na lesu z versko tematiko.
1946
Dokončuje dela z biblijsko in mitološko tematiko v ateljeju Ameriške akademije v Rimu, s katerimi v ekspresivnem likovnem jeziku spregovori o lastni izkušnji vojne, zapora in izgona: Job, Prometej, Perzefona, Atlantida in Rimska Pietá.
1947
Na pobudo Ameriške akademije znanosti in umetnosti razstavlja v Metropolitanskem muzeju v New Yorku (prva tovrstna razstava za živečega umetnika). Nastani se v Syracusu, New York, kjer je imenovan za profesorja na Umetniški šoli pri Univerzi Syracuse.
1951
Imenujejo ga za častnega člana Akademije za likovno umetnost na Dunaju.
1952
Daruje hišo in atelje v Zagrebu (Atelje Meštrović), družinsko vilo v Splitu (Galerija Meštrović), zahodni del Crikvin – Kaštilca v Splitu, družinsko grobnico – cerkev presvetega Odrešenika pri Otavicah in številna svoja dela Republiki Hrvaški. Danes je vse darovano poenoteno v Muzejih Ivana Meštrovića s sedežem v Splitu.
1953
Piše avtobiografski romana Ogenj in opekline, intimno izpoved, v kateri spoznamo podrobnosti njegovega odnosa s tremi ženskami: prvo ženo Ružo Meštrović, Růženo Zátkovo (por. Khvoshchinsky) in Marijo Račić (por. Banac).
1954
Postane državljan ZDA. Spomenik Grgurju Ninskemu je postavljen pred Zlata vrata Dioklecijanove palače v Splitu.
1955
Nastani se v South Bendu v Indiani, ZDA, in postane profesor na podiplomskem študiju katoliške Univerze Notre Dame.
Ivan Meštrovič v ZDA
1956
Odkrijejo spomenik Ruđerju Boškoviću (1937) v parku Inštituta Ruđer Bošković v Zagrebu.
1959
Na kratko obišče domovino prvič po odhodu.
1960
Izbran je za člana Ameriške akademije umetnosti in književnosti.
1961
Njegova knjiga Spomini na politične ljudi in dogodke prvič izide v Buenos Airesu. Prejme odlikovanje za znanost in umetnost Republike Avstrije.
1962
Umre 16. januarja v South Bendu. Pokopan 24. januarja v družinski grobnici – cerkvi presvetega Odrešenika pri Otavicah.
(Po tiskovnem gradivu in drugih virih)
Marijan Zlobec