Cankarjev dom v Ljubljani pripravlja v sodelovanju z Muzejem Ivana Meštrovića v Splitu razstavo Telesnost in erotika – Razstava Ivana Meštrovića (1883 -1962). Odprtje razstave bo v torek, 13. februarja, ob 20. uri v Veliki sprejemni dvorani.
Meštrovićeva skulptura na vabilu za razstavo
Najznamenitejši hrvaški kipar Ivan Meštrović – »največji kiparski fenomen«, kot mu je že med študijem polaskal starosta modernega kiparstva Auguste Rodin –, je svoja dela trajno vpisal v kolektivni spomin treh nekdanjih skupnih držav (Avstro-ogrske monarhije, Kraljevine SHS in SFR Jugoslavije), ustvarjalna pot pa ga je vodila tudi v številne evropske države in ZDA.
Petintrideset let po prvi razstavi manjše plastike v Cankarjevem domu pripravljajo nov pogled na njegove mojstrovine v izvrstni postavitvi arhitekta Filipa Beusana in z diskretnim menjavanjem osvetlitve. Premierna predstavitev razstave leta 2016 v zagrebški Gliptoteki je požela velik uspeh, saj so v Meštrovićevem opusu doslej le redko obravnavali pomen golega telesa. Tokrat so razvoj te večplastne tematike v kipih in risbah, nastalih v daljšem obdobju (1903–1946), raziskali kustosi Dalibor Prančević, Barbara Vujanović in Zorana Jurić Šabić.
Ivan Meštrović kot študent na Dunaju
V okviru obsežnega projekta Izziv moderne: Zagreb-Dunaj okoli 1900, ki so ga po izjemno uspešni postavitvi v zagrebških Klovićevih dvorih prenesli še v ugledno galerijo Belvedere, se Ivan Meštrović z velikim izborom del vrača na Dunaj, kjer je v mladosti doživel prve uspehe. Od tam bodo tik pred odprtjem v Ljubljano pripeljali štiri pomembne kipe, med njimi tudi sloviti Vodnjak življenja.
Na ogled bo okoli petdeset del, skulptur in risb iz zasebnih in javnih hrvaških zbirk.
Ivan Meštrović – Vodnjak življenja na dunajski razstavi
Ivana Meštrovića so na Dunaju spoznali vsi slovenski modernisti. Bil je član Dunajske secesije, tako kot Jože Plečnik, Maks Fabiani ali Vlaho Bukovac. Meštrović je z nekaterimi našimi slikarji imel stike, pismene npr. z Rihardom Jakopičem. Verjetno pa je najbolj cenil Ivana Groharja, ki ga je njegova zgodnja smrt zelo prizadela in je Jakopiču takoj predlagal, da bi pripravili Groharjevo razstavo na Hrvaškem, česar pa Jakopič ni sprejel. Meštrović in Grohar sta skupaj razstavljala v okviru avstrijske predstavitve v Rimu leta 1911, ko je bila Svetovna razstava (Esposizione Universale). Avstrijci so zgradili svoj paviljon, Italijani pa Galerijio moderne umetnosti . Meštrović je tam prejel prvo nagrado za kiparstvo. Galerija je odkupila nekaj del obeh umetnikov in je tako ena Groharjeva slika v stalni zbirki na ogled še sedaj, Meštrović je bil v Rimu, Groharju pa se je, kljub pridobljeni štipendiji, zdravje poslabšalo in je z velikim upanjem in sanjami o rimski zgodovini in umetnosti 19. aprila 1911 umrl.
Avstrijski paviljon v Rimu, kjer sta leta 1911 razstavljala Ivan Grohar in Ivan Meštrović
Meštrović je večkrat razstavljal na Dunaju in v palači Secesije, prvič že leta 1903, na 17. razstavi, ko so še skupaj sodelovali, bili v organizacijskem in umetniškem vodstvu ali razstavljali vsi veliki modernisti ali pa zelo znano starejši avstrijski slikarji, kot Gustav Klimt, Koloman Moser, Josef Hoffmann, Alfred Roller, Ernst Stöhr, Emil Orlik, Josef Engelhart, Carl Moll, Anton Nowak, Hans Tichy, Max Kurzweil, Franz Metzner, Wilhelm Liszt, Alfred Kubin… Naši modernisti so vse to spremljali, vedeli in videli. Meštrović jim je bil spodbuda za možni dunajski uspeh, kar se je zgodilo že leta 1904, v Secesiji pa leta 1905.
Z našimi umetniki je Meštrović sodeloval oziroma bil na Cesarsko-kraljevi avstrijski razstavi v Londonu leta 1906, in sicer v Dalmatinski sekciji.
Razstavljali so dunajsko Združenje avstrijskih umetnikov Secesija,
dunajsko Umetniško združenje Hagen, praška Družba umetnikov Manes, ktakowsak
Družba poljskih umetnikov Sztuka, Družba ljubiteljev lepih umetnosti
Lemberg (Lwov), Umetniško združenje Dunaj, Umetnostna galerija, hiša umetnosti in
umetniško združenje Salzburg, Družba umetnikov Štajerske, Gradec, Osem dam,
umetnic z Dunaja, Dalmatinska umetniška razstava in Združenje umetnikov
»Sava« Ljubljana ( v izvirniku Artists League Sava Laibach, delegate professor dr. Max Fabiani).
Ivan Meštrović
Ker ni bilo dovolj prostora v osrednjem razstavišče v Earls Court, se je Fabiani zelo potrudil in našel prostor za Dalmatinsko sekcijo zunaj osrednje polkrožne dvorane, a v sklopu celotne razstave, ki ni bila samo umetniška. Verjetno se je tako trudil spričo prijateljskih vezi z Meštrovićem in Bukovcem.
Osrednji avtor in povezovalev vseh desetih likovnih sekcij v Londonu – med njimi slovenske Save – je bil arhitekt in profesor Maks Fabiani. Razstavo si je v pol leta ogledalo poldrugi milijon obiskovalcev.
Čeprav se v knjigah (Pozzetto, Hrausky, Koželj) omenja, da je v Londonu razstavljalo pet slovenskih članov Save, jih je v resnici šest: Ivan Grohar, Franc Berneker, Rihard Jakopič, Matija Jama, Ferdo Vesel in Peter Žmitek.
Slovenska umetnostna zgodovina ni vredna piškavega oreha.
Marijan Zlobec