Tik pred Prešernovo proslavo in podelitvijo Prešernovih nagrad ter nagrad Prešernovega sklada je izbruhnil povsem nepričakovan in vedno bolj odmeven škandal. Izzvali sta ga skladovi nagrajenki Maja Smrekar in Simona Semenič.
Maja Smrekar, K- 9 _topologija: Hibridna družina, 2016, foto Manuel Vason
Škandal je sicer izbruhnil čez noč, še posebej z očitano zlorabo slovenske zastave, izrezanega grba in skozi luknjo opažene avtoričine visoke nosečnosti – sicer kot nagrajene dramatičarke Simone Semenič.
Maja Smrekar – K-9_ topology: Ecce Canis, 2014, foto Borut Peterin
Maja Smrekar je prišla na vrsto kot druga. Če pogledamo njeno predstavitev na spletni strani, njen projekt presega zgolj dimenzije vizualnih umetnosti, teh je še najmanj, in vstopa v območje znanosti, medicine, genetike, umetnih oplojevanj…, pa tudi antropologije, filozofije…Sama govori o interakciji biologije in kulture, ko-evoluciji biologije in kulture, biofascinaciji in biofobiji.
Maja Smrekar gradi na nečem, kar se sicer zdi samo njeno, a ni. Hkrati pa potrjuje tezo, da gre razvoj umetnosti z roko v roki z razvojem znanosti.
Francoskega impresionizma zlepa ne bi bilo brez likovnih (barvnih) teorij, rojstva abstrakcije Vasilija Kandinskega pa ne brez odkritja zgradbe atoma (Ernest Rutherford, 1911). To so vedeli vsi, razen naših nazadnjaških umetnostnih zgodovinarjev (Stele, Cankar).
Maja Smrekar, K-9_topologija: Delo in dom, 2018, foto Sandra Odgaard
Znanstvene perspektive
Smrekar ustvarja na svojem področju nekaj, kar dela medicina v svojih laboratorijih že desetletja in bo vsega tega raziskovanja, ki se v očeh nekaterih opazovalcev zdi sporno ali celo kot škandal, vse več.
Smrekar nehote in nevede po svoje razgalja medicino, ki pa tekmovalno in prestižno raziskuje naprej in nima nikakršnih pomislekov in mej.
Znanost je, kot veste, lahko največji fašizem, ni pa nujno.
Vsekakor je treba biti v izbruhih – te dni – proti njej bolj zadržan in celovit, prisluhniti njeni razlagi…Dovolj je izčrpna in prepričljiva, čeprav v bistvu citira nekatere ugotovitve, ki so nastale že poprej, a se z njimi strinja.
The total humanization of the animal coincides with a total animalization of man.
Giorgio Agamben; THE OPEN: Man and Animal
Simona Semenič, foto FB
Provokacija Simone Semenič je kljub navidezno večjem pomenu, pa hkrati srditosti spopadov oziroma napadov nanjo, izrazno, pomensko in vsebinsko morda skromnejša, banalnejša in brez umetniške identitete, ki bi gradila na bolj razvidnem sociokulturnem teoretskem razglabljanju. A je v njeni razgaljenosti hkrati velik emotivni naboj.
Semenič je naredila nekaj kot vizualni instalacijski trenutek. In precej bolj spontano morda materinsko intuitivno: v pričakovanju.
Sam na primer vidim njen izziv v smislu, da slovenske matere rojevajo premalo otrok. Zastava je tu kot simbol rojstva v narodovo telo, in seveda simbol slovenske države, ki pa mora biti do svojih ljudi ali državljanov veliko bolj odgovorna, kot se je izkazala pod novo slovensko zastavo, ne pa politična, ideološka, ustavna…zloraba.
Slovencev je v resnici čedalje manj, In še ti, najbolj izobraženi, odhajajo (od 2012 do 2017 40.000, leta 2016 vsak dan 26) , prihajajo pa vsi drugi, veliko bolj skromne izobrazbe in znanj. S tako politiko v imenu države in simbola slovenske zastave, lahko slovenski narod v nekaj desetletjih uničiš. Izrez grba iz zastave je slovenska abortiranost ali abortiranost slovenstva, brez narojenih Slovencev. A Semenič nakaže kot lasten zgled rešitev: novo slovensko rojstvo, pri katerem pa je slovenska zastava ob nedvomnem simbolnem pomenu scensko-kostumska rešitev ali element.
Klicanje na pomoč Hitlerjevo in Goebelsovo Entartete Kunst (Izrojena umetnost) iz leta 1937, sicer münchensko razstavo 650 del v organizaciji Adolfa Zieglerja in nacionalsocialistične stranke, pa je čista neumnost.
Marijan Zlobec
3 odzivi na “Skozi grb slovenske zastave noseča ženska in hibridna družina”
Ali je takšna, destruktivna dejavnost (v smislu, da popolnoma dekonstruira in razstavlja človeka, kot njega samega, kot biološko in družbeno bitje, in ga povsem “poživali”) še umetnost? Omenjeni primeri dosežkov znanosti na področju barv in atomov realnosti niso razstavljali, ampak jo dopolnjevali. Razkrili so njeno skrito strukturo. Prejemnica nagrade morda druge res prekaša po aktualnosti in uporabi znanosti, a ni videti, da bi nadgradila znanstvena spoznanja, temveč znanost in realnost (kaj nam je povedala novega o njeni strukturi?), celo svoje telo ali biološko bistvo sebe kot ženske (jajčece) razgradi in uporabi za svoj namen. Je takšno (tudi politično v smislu javnosti in opredelitve za ali proti nečemu) sporočanje še umetnost? Ali je to le kultura “na psu”? Po mojem mnenju takšna umetnost ni kulturna, ne dviga človeka, mu nič novega ne pove o njem, kot o nekom, ki (po kulturi, če ne drugem) “živalskost” daleč presega. Rekel bi še več, da je stvar na meji (samo)zlorabe. S spoštovanjem, B.
Kot mnogokrat, si tudi ob tokratnem politično-.ideološko motiviranemu ter popolnoma neumetniškemu moraliziranju in škandaliziranju dela slovenske javnosti nad letošnjima nagrajenkama Prešernovega sklada (Majo Smrekar in Simono Semenič) lahko pomagamo z nesmrtnim Cankarjem:
Očitno se bodo samooklicani dežurni “varuhi neštetih čednosti v dolini šentflorjanski” tudi še sto let po Ivanu ter morda tudi še vse do svojega konca vztrajno in sado-mazohistično spraševali o tem, ali je bila kokoš moralna, ko je znesla jajce?!
V nobenem ne v umetniškem ali simboličnem in še manj v direktnem pomenu ni res, da mora biti institucija npr. “država odgovorna do svojih državljanov”! Samo obratno drži:samo vsaka oseba ali vsak posameznik – predvsem, če se drzne imenovati umetnik in razumnik -je prvi, najprej in vnaprej v skladu z vsemi svojimi zmožnostmi odgovoren za druge soljudi in za vsako skupnost, v kateri živi – tudi za državo!