Slovenci v Italiji izbirajo svojega kandidata ali kandidatko za rimski parlament. O tem so že objavljeni številni komentarji v tisku in dialogi po družabnih omrežjih. Ker je ta tema zelo pomembna za vse Slovence, najprej objavljam že na FB ponatisnjeni komentar Sandorja Tenceta iz Primorskega dnevnika in potem nekaj odmevov.
Tatjana Rojc na lanskem simpoziju o Borisu Pahorju na SAZU, foto Marijan Zlobec
“Vsi Slovenci, ki v teh za politike in politiko težkih časih kandidirajo za parlament, so vredni pohvale. Ko se politično soočenje, če ga tako lahko sploh imenujemo, v glavnem odvija na spletu in t.i. družbenih omrežjih, kjer – poleg verodostojnih novic – beremo veliko laži, natolcevanj in žalitev, je spoštovanja vredno, da se še kdo ne le javno izpostavi, temveč svoja stališča tudi ponudi v presojo volivcem. Ne spletnim »volivcem in razsodnikom«, temveč tistim, ki bodo 4. marca šli na volišča.
Slovenska manjšina je zelo razvejana in tudi volilno pluralna skupnost, zato več slovenskih kandidatov ni nobena novost, kot vedno v preteklosti pa kandidati nimajo enakih možnosti za izvolitev.
Tamara Blažina je bila pred petimi leti izvoljena v parlament na osnovi »večinske nagrade«, ki si jo je prislužila njena Demokratska stranka. Če bi leva sredina takrat izgubila, bi Slovenci že leta 2013 ostali brez zastopnika v Rimu. Škoda, da je bilo v tem času storjeno premalo ne rečem za zajamčeno izvolitev Slovenca, temveč tudi za rešitve po zgledu deželne volilne zakonodaje, ki omogoča izvolitev deželnega svetnika Slovenske skupnosti. O tem je bilo že dosti napisanega in povedanega, stvar bo spet zelo aktualna, če bomo ostali brez parlamentarca.
Tatjana Rojc se rada smeji, foto Marijan Zlobec
Edina, ki ima možnost za izvolitev, je Tatjana Rojc na senatni strankarski listi Demokratske stranke. Če bi bila prva na seznamu (škoda, da ni tako), bi bila praktično že izvoljena, drugo mesto za Tommasom Cernom pa njeno izvolitev postavlja pod velik vprašaj. Cerno kandidira tudi v enem od milanskih senatnih okrožjih, in če bo tam izvoljen, bo avtomatično prepustil mesto slovenski kandidatki. Videmski novinar pa ne kandidira v Emiliji ali v Toskani, pač pa v deželi, kjer je desna sredina zelo močna. Ni torej velikih možnosti, da bo Cerno tam izvoljen, a pustimo se presenetiti.
Če bo Cerno izvoljen le v naši deželi, je usoda slovenske kandidatke odvisna od drugih dejavnikov. Demokrati so do pred kratkim v FJK realistično računali le na enega senatorja (v tem primeru bi bil Cerno), kandidatura Riccarda Illyja pa odpira nove scenarije in morda pomeni dodano vrednost za DS. Tudi za Tatjano Rojc, katere uspeh ali neuspeh bo odvisen od glasov DS.”
Nekaj komentarjev na FB:
Mitja Košuta: 1. Slovenci bi morali glasovati za PD, ker naj bi ta edina jamčila izvolitev Slovenke v parlament. 2. v to nas sili dejstvo, da žal v Italiji ni zajamčenega zastopstva manjšin kot v sosednji Sloveniji (ara ti ke sfiga!). 3. A glej ga, pred par leti je prav PD odobril osnutek ustavne spremembe, v kateri ZAJAMČENO ZASTOPSTVO SPLOH NI BILO PREDVIDENO (ma prou “gnanca pel cul”).
4. Vrni se na prvo točko in nadaljuj v nedogled na vse veke vekov.
Stojan Spetič: PD je imel možnost, da nam olajša zastopstvo, če bi zožil Bratinovo okrožje na samo dvojezične občine in okraje, brez italijanskih mest. O tem sem večkrat pisal v Primorskem dnevniku, toda v manjšini ni bilo posluha, niti reakcije. So slepo zaupali Serracchianijevi & Co. Zdaj tarnajo. Dovolj bi bilo uveljaviti v naši deželi sistem, ki so ga dali Južni Tirolski, kjer so zagotovljena mesta Nemcem, Ladincem in Italijanom. Izgovor je bil, da FJK ni avtonomna dežela zaradi manjšin, pač pa zaradi “izgubljenih ozemelj”. In tako smo ga dobili v… tudi z glasovi naših predstavnikov. Ste brali kakšen protest? Krovnie? Slovenska komponenta? Zdaj pa se vsi sprenevedajo. Renzi je kroničen lažnivec in je naplahtal tudi slovenske diplomate. (Mimogrede, ne verjamem niti vrnitvi Narodnega doma, ki ji je PD tedaj nasprotoval s Spadarovimi članki v Piccolu, da je v zaščitnem zakonu ostalo le, da bo Narodni dom gostoval nekaj ustanov – slovenskih in italijanskih. In vem, da je kdo razmišljal o slovenskih krovnih in o Zvezi Istranov…)
Ravel Kodrič: Uravnotežen in realistične komentar izkušenega časnikarja. Par dopolnil:
1. Volimo v dvodomni parlament. TATJANA ROJC kandidira za senat v proporčnem, PAOLO VIZINTIN pa za poslansko zbornico v večinskem sistemu. DRUG DRUGEGA NE OGROŽATA.
2. Vsi volivci STAREJŠI OD 25 LET PREJMEJO NA VOLIŠČU PO DVE GLASOVNICI. Lahko torej koristno podprejo oba slovenska kandidata.
3. Mlajši VOLIVCI MED 18. IN NEDOPOLNJENIM 25. LETOM STAROSTI Tatjane Rojc ne morejo podpreti. MIRNO PA LAHKO GLASUJEJO ZA PAOLA VIZINTINA.
Janko Petrovec: Jaz oba podpiram in v Rimu čakam. Voliti žal ne morem. Zato pa sem v mikrofonu že zamenjal baterijo.
Devana Jovan: Odličen Sandorjev komentar in koristno pojasnilo in napotek izkušenega Ravla Kodriča. Si bomo kaj od tega zapomnili in koristno uporabili? Srčno upam in si želim.
Stojan Spetič: Ravlovi napotki so zanimivi, vendar potrebujejo nekaj tehničnih pojasnil. Kako zapletena in skoraj nemogoča je izvolitev Tatjane Rojc je jasno vsem. Nihče ne more glasovati za Tatjano Rojc, ker zakon ne dopušča preferenc (če kdo prrekriža njeno ime, je glas razveljavljen). Kar pomeni, da kdor želi slediti Ravlovemu nasvetu mora glasovati za PD in s tem podpreti Illyja v enomandatneam senatnem okrožju (s tem tvega, da bo izvoljen in ostane Rojčeva gotovo doma), hkrati pa gre njegov glas Tommasu Cernu, ki je nosilec liste in bo senator, če Illy ne bo zmagal kot prvi v okrožju. Tretja možnost pa sploh ni odvisna od slovenskih volilcev in sicer, da je Cerno izvoljen v Lombardiji in sicer v okrožju, kjer prevladuje desnosredinska koalicija. Zato ga je PD kandidirala, ker je pač desničar, a ni rečeno, da mu uspe. Ni pa res, kar trdi Sandor, da lahko Tomaso Cerno v primeru, da je izvoljen v Lombardiji, prepusti svoje mesto Tatjani. Rosatov zakon možnost zbirre ukinja. Izvoljen bo tam, kjer prejme MANJ glasov. Skratka, ruska ruletka.
Vanja Jogan: In kdo je izdelal in zatem do konca zrežiral tako gnusni volilni sistem? Vedno eni in isti…
In še poprej, 23. januarja, je Sandor Tence zapisal:
“V naslednjih dneh, če že ne ne urah, bo vse jasno o slovenskih kandidatih za parlament. Prejšno soboto je bil v Primorskem dnevniku objavljen tale moj komentar:
Dejavnost diplomacije mora sloneti na realizmu in konkretnosti, a tudi na načelnih stališčih. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je včeraj v Trstu jasno povedal, da bo izvolitev slovenskega parlamentarca odvisna od mesta, ki mu bo ga na strankarski listi namenila Demokratska stran. Predsednico Dežele Deboro Serracchiani je minister opozoril, da imajo Madžari in Italijani v Sloveniji po ustavi zajamčena parlamentarca.
Ljubljana pričakuje, da se bo tudi Rim prej ali slej odločil za takšno rešitev, ki – kot vemo – zahteva zelo zapleten ustavno-pravni postopek in seveda politično voljo. Te volje doslej ni bilo. Ne v Rimu, ne v FJK in niti v levo usmerjenih krogih Slovencev v Italiji. Stvari se spreminjajo in se bodo spremenile, posebno če se bo zgodil črn scenarij, to se pravi, da bomo Slovenci prvič po letu 1963 ostali brez parlamentarca.
Nekateri v manjšini se ne bodo strinjali s stališčem ministra Erjavca. Očitali mu bodo, da ne bi smel izrecno imenovati DS in jo pozvati k izvolitvi slovenskega poslanca ali senatorja. Vodja slovenske diplomacije je bil vsekakor realist, ko je priznal, da edino DS lahko tudi na teh volitvah spet izvoli Slovenca. Osebno bi bil zelo vesel, da bi to možnost imeli tudi drugi slovenski kandidati, bojim pa se, da je ne bodo imeli. Pustimo se sicer presenetiti.
To ni prvič, da se slovenska diplomacija neposredno oglasi, ko gre za zastopanost slovenske manjšine v političnih in upravnih skupščinah ter ustanovah. Tudi na parlamentarnih volitvah pred petimi leti je Ljubljana diskretno, a pozorno spremljala »ples« kandidatur DS in »vrstni red« na listi Tamare Blažina, ki je – tega ne smemo pozabiti – bila izvoljena v Rim zato, ker je njena stranka zmagala na volitvah in zaradi tega dobila t.i. večinsko premijo. Če se to ne bi zgodilo, bi že 2013 ostali brez zastopnika v Rimu.
Res je, da Slovenija, predvsem zaradi nasprotovanj in pomislekov v manjšini, nikoli ni priporočila Italiji, da se zgleduje po zajamčenem mandatu za Italijane in Madžare. To vprašanje bo prej ali slej na dnevnem redu tudi v meddržavnih odnosih. A gotovo ne pred volitvami 4. marca.
Ostanimo torej realisti vsaj do volitev, potem pa se v vsakem primeru pričenja nova zgodba.”