S sinočnjim odprtjem razstave Ivan Cankar … in njegova pravica v Prvem preddverju Cankarjevega doma se je začel festival Cankar o Cankarju. Razstava, ki so jo pripravili študenti ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, si za izhodišče jemlje socialno povest Hlapec Jernej in njegova pravica, ki je bila objavljena leta 1907. S festivalom se bodo v Cankarjevem domu ob 100. obletnici smrti poklonili Ivanu Cankarju. Festival bo formalno trajal kar do februarja 2019, tokratna razstava pa bo na ogled do 15. marca.
Kot je na včerajšnji novinarski konferenci o festivalu povedala Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma, je glavno namen festivala približati branje Cankarjevih del in željo po spoznavanju njegovega opusa Slovencem – tudi v času, kot ti že zapustijo šolske klopi.
Objavljam poslanico generalne direktorice CD
Uršula Cetinski, foto Marijan Zlobec
V Cankarjevem letu
»Moje delo je knjiga ljubezni.« (Ivan Cankar)
Pred približno štirimi desetletji, ko so naši predhodniki razmišljali o tem, po kom poimenovati novi kulturni in kongresni center v srcu Ljubljane, menda ni bilo niti kančka dvoma, kdo naj bi bil naš boter. Tako smo ob Prešernovi cesti dobili Cankarjev dom. Oba velikana slovenske književnosti bdita nad nami, ko iz leta v leto tkemo vsakič nove umetniške programe, njihove vsebine pa se kot svilene niti spletajo v čudovite preproge, na katerih letimo v svetove, ki se nam odstirajo kot čudežne pokrajine.
2018 je Cankarjevo leto. Spominjamo se 100. obletnice pisateljeve smrti. Čeprav misli na smrt v naši kulturi nikoli ne spremlja občutek lepega, jo v tem primeru vendarle razumemo kot slavljenje življenja, ki se je sicer izteklo, a za seboj pustilo duhovne zaklade v drami, prozi in liriki.
Cankar nas vsako sezono s slovenskih odrov nagovarja kot iskriv dramatik, najrazličnejši režiserji, igralci in njihovi umetniški sodelavci nas vedno znova z neskončno domiselnostjo soočajo z zagatami našega bivanja v skupnosti, ki ima očitno podobne ali sorodne posebnosti, kot jih je imela v časih, ko je Ivan Cankar držal svoje neprizanesljivo, pa tudi satirično pero. Kaj pa se danes dogaja z njegovo prozo in poezijo? Ali ostajata naši spremljevalki tudi, ko zapustimo šolske klopi? Koliko tehtnega pravzaprav vemo o Cankarju? Smo pogled nanj zožili na nekaj vsesplošno znanih žalobnih anekdot?
Verjamemo, da bo naš program, ki smo ga poimenovali Cankar o Cankarju, razširil obzorja in pokazal, da je Cankar pomemben srednjeevropski avtor, ki je ustvarjal v sozvočju z najbolj aktualnimi literarnimi in umetniškimi tokovi svojega časa, predvsem pa da ostaja naš sodobnik in sogovornik. Takšna je usoda velikanov parnasa.
Ko razmišljam o Cankarju in njegovem življenju, me globoko presune misel, da je hodil po trnju in se kljub temu dotaknil zvezd.
Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma
Ivan Cankar ne bo nikoli dovolj znan
Pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist, kritik, polemik, prevajalec, sopotnik velike generacije slovenskih modernistov na Dunaju, v Ljubljani, Sarajevu, Trstu, na Vrhniki… nikoli ne bo niti dovolj znan niti razumljen in predvsem upoštevan. Že če pogledamo njegovo najznamenitejšo ugotovitev o Slovencih kot narodu hlapcev, rojenih za hlapčevanje, vidimo, da so te misli iz Hlapcev, zapisane pred skoraj sto desetimi leti, še vedno gensko usidrane v nas in se vlečejo iz roda v rod.
V bistvu je bil med intelektualci najmanjši hlapec Primož Trubar, ki je sicer služil ideji evropske reformacije, a že z upoštevanjem nacionalnega okvira, izraženega z Ljubi Slovenci.
Prav gotovo niso bili hlapci kmečki uporniki, ne oni iz 16. in ne iz 18. stoletja.
Prešeren je nekoliko nihal in v onem času ne bi mogel vplivati na kakšno slovensko nacionalno revolucijo, ko je uporništvo in vizijo slovenske osamosvojitve nadomestil z Žive naj vsi narodi, medtem ko je že Simon Jenko vedel, da naj “za blagor očetnjave puška govori”.
Ivan Cankar v bistvu ni bil revolucionar, ampak je združitev slovanskih narodov dojel bolj spričo propada Avstro-Ogrske monarhije po naravni poti in njenem porazu in razsulu v prvi svetovni vojni.
Prešeren in Cankar bi morala živeti vsak po še dvajset let več kot sta, da bi uspela zaokrožiti svoj intelektualni in umetniški profil ter ga povezati s sintezo prebujajočega se ljudskega nacionalnega čutenja, samozavedanja in bi hkrati še bolj prispevala k nastajanju idej o pravici slehernega naroda do lastne države.
Prešeren javno ni nastopal, Cankar le nekajkrat, a bolj eksplicitno s predavanji, pa še to bolj v Trstu kot v takrat še močno nemškutarski Ljubljani, ki je nikdar ni maral, tako kot ne Prešeren.
Kdo je Ljubljano sploh iskreno maral? Vse do danes!
Ivan Cankar je pisatelj žalosti ali žalostni pisatelj, zato ga dandanašnji ni prijetno brati. Vzemite v roke Podobe iz sanj; v Podobah je pisatelj največkrat zapisal samostalnik oči; več kot vidijo, bolj boli duša nedolžnih in za tuje interese umirajočih mladih Slovencev.
Ivan Cankar pa vendarle ni mogel niti slutiti, kaj bo Slovencem prinesla njegova Skodelica kave. V njem je vendarle, kljub neskončni žalosti, razočaranju nad Slovenci, Evropo, politiko, njeno drobnjakarsko in skrajno egoistično ter pritlehno spletkarsko nenačelno naravo, pretehtala vizija, upanje, prepričanje, kot ga je izrazil v Beli krizantemi.
“Bogastvo bogatega”, kot je zatrdno verjel Cankar, se zdi dandanašnji premalo globoko dojeto sporočilo in nagovor slovenstva, narodu in državi, ljudem, občanom, državljanom vseh generacij.
Bistvo velikih ljudi, celo Slovencev, je v tem, da jih spričo njihovih idej, prepričanja in vere čas ne povozi, ampak se vse, v kar so verjeli, zgodi.
Slovenci naj vsaj ob letu Ivana Cankarja pomislimo, da smo dobili več, kot si je upal sanjati celo največji slovenski pisatelj.
Marijan Zlobec