Na zadnjem koncertu iz cikla Mladi virtuozi smo poslušali dva nadarjena glasbenika; najprej pozavnista Tineta Bizajla, v drugem delu koncerta v Viteški dvorani Križank pa še trobentača Leona Pokeržnika.
Tine Bizajl, vse fotografije Marijan Zlobec
Tine Bizajl je nadarjen in muzikal glasbenik z mednarodnim šolanjem (Hannover), ki se bo lahko razvil tako v solističnega kot komornega glasbenika. Ima izrazit smisel za oblikovanje mehkega in toplega tona, se dobro sliši ali posluša, se skratka interpretativno nadzira in izbira program, ki mu je blizu in s katerim se lahko polnokrvno izrazi.
Oba inštrumenta, na katera je igral, sta mu zvenela zelo izenačeno, zaokroženo, zlasti v nizkih legah zelo prodorno, dramatično, manj je bilo visokih leg…
V programu ni ravno eksperimentiral in ni nadaljeval poti kakega Vinka Globokarja, prej ali bolj Branimirja Slokarja; razvija pa se samostojno. Dober je bil izbor Sonate Vox Gabrieli hrvaškega skladatelja Stjepana Šuleka (1914 – 1986) z modernim glasbenim jezikom, ki pa ne išče nekih inovativnih posegov na škodo izvorne melodičnosti.
Tine Bizajl
Improvizacija št. 1 za solo pozavno Enriquea Crespa (r. 1941) ima veliko možnosti v interpretaciji, pa trudi pasti, a jih je naš solist spretno obvladal ali obšel.
Iz Koncerta za pozavno in orkester, op. 114 angleškega skladatelja Dereka Bourgeoisa (1941 – 2017) smo slišali le prvi, a precej dolgi prvi stavek – Allegro, kjer se je skladatelj precej spogledoval tako z baročnim stilom (fugato) kot neoklasicistično sonatno zgradbo, tako da smo imeli pravzaprav vtis, kot da je že zaigral ves koncert.
Slišali smo še Koncert v enem stavku Alekseja K. Lebedeva (1924 – 1993), prav tako prepričljivo kompozicijo, z veliko sovjetske slavilnosti, povojne vznesenosti (1947), z ritmično razgibanostjo, a hkrati natančnostjo, ki jo je solist dojemal kot celovito in zaokroženo interpretacijo, s katero je potrdil zelo dober vtis svojega večera.
Mateja Hladnik
Pri klavirju je bila Mateja Hladnik; v dialogu in subtilna.
Leon Pokeržnik
Trobentač Leon Pokeržnik se je prav tako šolal poleg Ljubljane (Anton Grčar, Franc Kosem) še v tujini (na Kraljevi akademiji za glasbo v Aarhusu na Danskem).
V Viteški dvorani Križank se je predstavil z dvema kompozicijama. Najprej je zaigral Sonato za trobento in klavir avstrijskega skladatelja Karla Pilssa (1902 – 1979) v treh stavkih: Allegro appasionato, Adagio, molto cantabile, Allegro agitato. Pokeržnik ima smisel za glasbeno analitiko, natančnost pri glasbenem udejanjanju zapisanih oznak, zna uporabljati različne tehnične pristope, predvsem pa ima pogled in razgledanost nad celovitostjo kompozicije. Morda je še najbolj problematičen njen konec, ki zveni precej nepretenciozno.
Leon Pokeržnik
Iz opusa znamenitega francoskega skladatelja Jeana Francaixa (1912 – 1997) je Pokeržnik izbral Sonatino za trobento in klavir v treh stavkih (Preludij, Sarabanda, Gigue). Najbolj problematična je bila Pokeržnikova interpretacija tehnično zahtevnega drugega stavka, ki pokaže, da bo trobentač še moral graditi na tehnični perfekciji svoje solistične igre, medtem ko ima smisel za oblikovanje kadence, zna na koncu (Gigue) interpretacijo zaokrožiti. Morda je v celem še preveč zadržan ali premalo sproščen in samozavesten, kar pa bo odpravil z več nastopi.
Nika Tkalec
Pri klavirju je bila Nika Tkalec; natančna in umirjena spremljevalka.
Na zadnjih koncertih je bilo izvedene malo izvirne slovenske glasbe, kot da nimamo nič za noben inštrument. Imamo ogromno, a ko selekcioniraš, primerjaš, vrednotiš, študiraš, spoznavaš…se vendarle morda zdi, da naši skladatelji marsikaj napišejo preveč na hitro in s premalo vizije in želje po preživetju svojih del. Včasih je bilo več neposrednih skladateljskih naročil in dogovarjanj, danes razen Društva slovenskih skladateljev nihče ne naroči več skoraj nič. Skladatelj sam ne mora naročati, saj nima s čim plačati.
Mateja Hladnik in Tine Bizajl
Morda bi bila na mestu še sugestija samega Festivala Ljubljana, da bi slovenski skladatelji kaj napisali posebej za njihov cikel in za krstne izvedbe, kar bi pomenilo naročilo del in hkrati obvezo izvajalcev ter bi terjalo tako več časa kot skupnih naporov.
Marijan Zlobec