Slovenska matica je izdala obsežno knjigo razprav ddr. Damirja Globočnika Likovno in simbolno Kolektivni spomin slovenstva v likovni umetnosti. Besedila v knjigi se sistematično ukvarjajo z likovnimi podobami, za katere avtor meni, da imajo velik simbolni naboj. Poudarek je namreč na javnih spomenikih.
Nagrobnik Matiji Čopu s Prešernovim epitafom, foto Wikipedija
Globočnikove interpretacije in predstavitve temeljijo na časopisnih in arhivskih virih, dosedanjih strokovnih dognanjih in na sporočilnih vrednotah obravnavanih likovnih del, še posebej spomenikih na Slovenskem, bodisi onih, ki so že izginili, so jih zamenjali ali celo uničili, ali tistih, ki še stojijo.
Prešernov epitaf na Vodnikovem nagrobnem spomeniku leta 1839, foto Wikimedia
Tradicija postavljanja javnih spomenikov sega šele v 19. stoletje; v nemškem prostoru je eden od mejnikov postavitev spomenika pesniku Friedrichu Schillerju leta 1839 v Stuttgartu. Spomeniki zaslužnim osebnostim so kot znamenje modernega naroda imeli pomembno vlogo pri procesu ustvarjanja slovenske narodne zavesti, identitete in samobitnosti. Deželno zavest je v 19. stoletju postopoma nadomestila narodna. Slovenci so se pri iskanju argumentov za narodno avtonomijo v okviru habsburške monarhije sklicevali na narodno pravo… Zlasti v drugi polovici 19. stoletja je bil slovenski napredek dejansko največji v kulturi.
V knjigi so podrobno obravnavani najpomembnejši mejniki slovenskega spomeniškega gibanja. V sam začetek spada nagrobni spomenik Matiji Čopu s Prešernovim epitafom v slovenskem jeziku leta 1836 oz. 1840 na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu.
Ddr. Damir Globočnik, foto Marijan Zlobec
Leta 1839 je prišlo do zamenjave latinskega besedila s slovenskim na Vodnikovem nagrobnem spomeniku s Prešernovim epitafom.
Leta 1858 je bilo odkritje spominske plošče na Vodnikovi rojstni hiši in prvič se je na napisu pojavil pridevnik “slovenski”. Vse te spomenike je postavila peščica narodno zavednih mož.
Vodnikov spomenik, foto Wikimedia
Veliki narodni manifestaciji sta bili postavitev Vodnikovega spomenika in Prešernovega spomenika v Ljubljani. Prvega so postavili na sedanji Ljubljanski tržnici leta 1889, drugega pa leta 1905. Zlasti “prešerc” je najbolj obiskana kulturna in turistična točka v Sloveniji z več milijoni ogledov na leto.
Prešernov spomenik
Globočnik ugotavlja, da so sredstva za Vodnikov spomenik zbirali trideset let. Odločilno za postavitev spomenika pa je bilo, ko so ljubljanski Nemci leta 1886 odkrili spominsko ploščo grofu Aleksandru Auerspergu, pesniku Anastaziju Grünu.
Vodnikov spomenik je izdelal Alojzij Gangl, Prešernovega pa Ivan Zajc. Kranjska deželna prestolnica se je spremenila v prestolnico slovenstva.
Spomenik vojskovodji Radetzkemu na stari razglednici
Pripadniki nemške skupnosti na Štajerskem so prvi postavljali dinastične spomenike; cesarju Francu Jožefu I. v Mariboru, Celju, na Ptuju, najpozneje pa v Ljubljani, saj mesto do leta 1908 še ni imeli spomenika avstrijskemu monarhu. Imelo pa je dve obeležji posvečeni priljubljenemu vojskovodji Josephu Radetzkemu v parku Zvezda in pred Tivolskim gradom.
Joseph Radetzki na Kongresnem trgu na stari razglednici
Cesarjevo poprsje je izdelal Svetoslav Peruzzi, Miklošičevo poprsje pa kipar Tine Kos
Cesarja Franca Jožefa 1 spomenik na stari razglednici
Cesarja so kasneje obglavili in na truplo položili glavo slavnega slovenskega jezikoslovca in nekdanjega rektorja dunajske univerze Frana Miklošiča.
Spomenik v kamnu kralju Petru I. na konju pred Magistratom so odkrili že leta 1931
Med največjimi jugoslovanskimi spomeniki, ki so jih uničili okupatorji, sta v Ljubljani bila dva: kralju Petru pred Magistratom in kralju Aleksandru na Kongresnem trgu. Spomenik Aleksandru je bil največji v Jugoslaviji in ga je naredil Lojze Dolinar; odkrili so ga septembra 1940, Italijani pa uničili že leto kasneje.
Spomenik kralju Aleksandru na Kongresnem trgu v Ljubljani
Ddr. Damir Globočnik je najprej objavil obsežno razpravo “Spomenik pervemu svojemu pesniku”, Vodnikovi spomeniki, spominska obeležja in likovne upodobitve.
Sledijo “Slike iz jugoslavljanskog naroda, “Slava Jenkovemu spomeniku in Nemci imajo Göetheja in Schillerja skor po vseh hišah; mi pa zaljšamo sobe z našimi velemožmi!”
Po metodologiji, pristopu, obsegu raziskave, pomanjkljivostih in netočnostih je najbolj problematična razprava Ivana Grohar, ki bi sam zase zahteval podrobnejšo predstavitev in kritiko. 80 strani študije je za našega slikarja še premalo. Grohar ni bil nikoli sam; vedno je v kontekstu in sedaj ali že tedaj v zgodovini slovenske umetnosti. Avtor pozablja na primer na Groharjevo razstavljanje v Rimu leta 1911, kjer visi slika v novi Galeriji Moderne umetnosti še danes, ker jo je Italija od Avstrije odkupila, tako kot Ivana Meštrovića, ki ga je slikarjeva prezgodnja smrt bolj pretresla kot Jakopiča v Ljubljani, ko mu je pisal, da bi pripravili Groharjevo retrospektivo na Hrvaškem, Jakopič pa je bil proti.. Ivan Grohar je slovito Postojnsko jamo (nazadnje je bila na Expo v Milanu) dejansko slikal v Postojni, ne pa po fotografijah Avgusta Bertholda…Grohar bi leta 1906 še kako rad odpotoval v London in bi tudi dejansko odpotoval, nemara celo skupaj z Rihardom Jakopičem, če bi bil Jakopič pošten in bi razdelil za razstavo pridobljeni denar, kot ga je zagotovil Maks Fabiani. Tako pa je Jakopič odšel sam na pot in ga je v Kölnu zadela božja kazen v obliki božjastnega napada… Po enajstih dnevih v bolnici pa ni odpotoval domov, ne v London, ampak v Pariz, kjer je bil en teden. Prav tako je odprto vprašanje propada kar dveh načrtovanih razstav naših modernistov v Pragi po Plečnikovi “zaslugi”… Plečnik nikjer ni omenjan, čeprav je bil ves čas na Dunaju, a proti drugim Slovencem. Skratka bil je največji egoist, pa še kasneje v Pragi in Ljubljani do svoje smrti. In kot vidite do danes.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec