Kljub poizkusom odvetnikov ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da preprečijo izdajo odmevne knjige Ogenj in bes Michaela Wolffa o dogajanju v Beli hiši, se je ta zaradi izjemnega zanimanja javnosti pet dni prej, kot je bilo načrtovano, že znašla na prodajnih policah, kot so poročali vsi svetovni mediji. Kaj to pomeni?
Najprej, da je Amerika najbolj demokratična in svobodna država na svetu. (In najbolj neumna hkrati, ampak to sem rekel v oklepajo, tako da lahko izbrišete).
Da samo v Ameriki lahko izhajajo najbolj “pikantne” knjige o predsedniku države.
Da vse take in podobne knjige o ameriških predsednikih niso “opravile” ničesar.
Da so vse take knjige kvečjemu velika reklama za vsakogar, tu najbolj za Trumpa samega.
Da se potrjuje pravilo, da je o slavnih ljudeh mogoče pisati vse, še posebej, če se z “objektom raziskave”, potem ko nisi več v njegovi bližini, nekako “spreš” in lotiš pranja umazanega perila kot verodostojen publicist.
Bojan Štih mi je nekoč, ko sem ga obiskal v bolnici, ko je bil že hudo prizadet od kostnega raka, rekel: “Ti ne veš, kaj vse jaz vem, kaj sem videl in doživel po vojni v Beogradu!” Pa o tem ne bi želel pisati.
O Titu šele danes prihajajo na dan nekatere bolj intimne podrobnosti, o slovenskih politikih pa še ne oziroma so publicisti in novinarji bolj obzirni, podobno do drugih ljudi. Problem je, kako visoko si, da te zadevajo “take” puščice in kako pokvarjen hkrati, da se ti s tem da ukvarjati.
Kdo je večji pokvarjenec, Donald Trump, ki je zmagal na predsedniških volitvah, ali oni, ki o njem piše vse, kar ve sam in še bolj, kar so mu natrosili vsi užaljeniki v Beli hiši in okrog nje?
Donald Trump nima kaj skrivati, kar je bilo je bilo, in bilo je zanesljivo še več kot to, kot veste vsi vedo bistveno več o tebi kot ti sam.
Iskanje pet minut slave ob Donaldu Trumpu ni osamljen primer. Spomnimo se Kennedyja, njegove trpeče in vse mu dovoljujoče žene Jecqueline, njeno posmrtno maščevanje z Onassisom, izigranje Marie Callas, prigode z Marilyn Monroe…
V Sloveniji lahko predsednika republike vidiš praktično vsak teden kje, v ZDA večina državljanov o predsedniku ne ve ničesar, razen po takih knjigah, ob katerih “mastijo” svojo bujno domišljijo. Dosegljivost občana in državljana predsednika je pri nas skorajda v razmerju 1:1, v ZDA 1:10.000, rečeno bolj po posluhu ali predvolilni razdalji, ki bi jo moral Donald Trump prehoditi, če bi želel biti enakovreden Borutu Pahorju.
Založniška hiša Henry Holt je sporočila, da je“predsednik javna oseba, novinarja pa ščiti prvi amandma k ustavi,” so zapisali.
Avtor knjige Ogenj in bes je novinar Michael Wolff. Nam njegovo ime ne pove ničesar in ne bo pomembno niti v bodoče. Podobno je brez vrednosti nekdanji glavni politični strateg Bele hiše Steve Bannon, eden izmed glavnih informatorjev pisca knjige, bi se dalo sklepati.
Te knjige so s svojo hoteno opravljivostjo brez vrednosti; predsednik države, prve velesile sveta ima neprimerljivo večjo odgovornost do države in vseh državljanov, kot da se ukvarja s takimi banalnostmi.
Kako malo je v očeh takih piscev vreden predsednik že po svoji funkciji, če že ne po osebnosti, bi se lahko vprašali? Koliko časa pa bi na podobno knjigo morali čakati, če bi na predsedniških volitvah zmagala Hillary Clinton?
Njo bi “zaklali” še prej, samo da bi bil pisec nekdo drug. In ker ni zmagala, na srečo nje in cele družine, ni več zanimiva.
So pa ti Američani veliki kanibali, nikomur za vzor, bi sklenil.
Marijan Zlobec