Slovenska kultura bo letos praznovala Cankarjevo leto. Kaj vse to pomeni, je težko reči že sedaj, kljub domala že neštetim načrtom in programom vse do 11. decembra, ko bo v resnici jubilejni datum pisateljeve smrti leta 1918.
Ivan Cankar
Pri Ivanu Cankarju gre vendarle za evropskega in v Evropi formiranega človeka, pisatelja, dramatika, kritika, polemika, korespondenta, javnega delavca, celo politika in nacionalnega vizionarja.
Slišal sem izjavo akademika dr. Janka Kosa, glavnega avtorja bodoče osrednje razstave v Cankarjevem domu, da o Cankarju ni mogoče kaj dosti novega odkriti ali reči. To seveda ni res. Ta Kosov “zaviralni moment” je naravnost škodljiv.
Samo na temo Ivan Cankar in kulturni Dunaj v času pisateljevega bivanja v prestolnici je toliko “stvari”, da jih ni sposoben obdelati noben slovenski avtor. Glavni literarni zgodovinarji, ki so se s tem ukvarjali, so v glavnem umrli, podobno umetnostni zgodovinarji, kulturni zgodovinarji, manj glasbeni zgodovinarju, ki se še trudijo… Cankar je bil bolj vsestranski in predvsem večpanožno občutljiv človek, umetnik z okusom, “voljo in močjo”, politično občutljivostjo, pogumom in vizijo ter prepričanjem, ki ga je med drugim izrazil v Beli krizantemi in nekaterih javnih predavanjih, nazadnje v Slovenci in Jugoslovani.
Če je dr. Dušan Pirjevec napisal obsežno knjigo Ivan Cankar in evropska literatura, bi jo bilo treba danes nadgraditi s knjigami Ivan Cankar in kulturni Dunaj, Ivan Cankar in kulturna Ljubljana, Ivan Cankar in kulturni Trst, Ivan Cankar in kulturno Sarajevo…
Cankar je bil likovno zelo občutljiv ustvarjalec, sam risar, portretist, a veliko naprednejši od arhitekta Jožeta Plečnika. Že če pogledamo Cankarjeve reakcije na razstavo slovenskih impresionistov pri Miethkeju leta 1904 in popolno ignoranco iste razstave Jožeta Plečnika, vidimo in spoznamo marsikaj. Cankar je že na likovnem področju videl, vedel in podrobno opisal veliko več kot je bilo doslej postavljeno v dejanski dogajalni in zgodovinski kontekst. Z Dunaja se je Cankarjeva aktivnost prenesla v Ljubljano, kjer je bil gost in obiskovalec razstav v Jakopičevem paviljonu, o njih pisal in polemiziral (dolga polemika s Kobalom ni bila nikoli osvetljena v vseh podrobnostih, kot se pokažejo, če vse tekste soočiš…).
Podobno občutljiv je bil v glasbi, čeprav je bolj malo znano, kaj vse je slišal in videl v tedanjih dunajski koncertni, operni in operetni ponudbi.
Posebno poglavje je Trst, še posebej uprizoritev kar petih Cankarjevih dram v Narodnem domu, med njimi drame Hlapci, ki jih Ljubljana ni sprejela…
Vse slovenske založbe, avtorji, specialisti za Cankarja…niso bili niti v sto letih sposobni izdati Leksikona Ivana Cankarja z upoštevanjem vsega, kar se nanj navezuje. Ni ne avtorjev ne založb.
Višek vsega je izključevanje vseh ustvarjalcev iz termina slovenska moderna, razen Cankarja. Župančiča, Ketteja in Murna. Pojem bi moral zaobjeti vse, ki so tedaj ustvarjali, še posebej na Dunaju, v Münchnu, Pragi, bili v Italiji, Franciji, Rusiji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni… So se poznali, si dopisovali, se družili… Slovenska moderna je širši pojem od slovenskega impresionizma, a bolj primeren, ker zajema vso inovativnost, ki je proti koncu 19. stoletja zamenjala mimetičnost v likovni umetnosti, s simbolizmom, postimpresionizmom in že novimi izmi (kubizem, futurizem) ter likovno brezpredmetno abstrakcijo; romantiko, realizem in naturalizem v literaturi z dekadenco, simbolizmom in impresionizmom; salonski bidermajer in postromantiko v glasbi z nastajajočim ekspresionizmom; obnavljanje klasicizma v arhitekturi z art nouveau, oblikovalskimi delavnicami, dekoracijo, industrijskim in grafičnim oblikovanjem…Podobno se je razvila znanost in še bolj sprotna publicistika in kritična žurnalistika, ki jo je na Dunaju po pisatelju, dramatiku in publicistu Hermannu Bahru zaznamoval Karl Kraus, ki je bil od Cankarja sicer starejši le dve leti, a ga je preživel kar za osemnajst let. Pisal je v svoj časopis Bakla (Die Fackel), ki ga je ustanovil leta 1899, torej tedaj, ko je zvedavi Cankar že redno stanoval v Ottakringu na Dunaj.
Teme Slovenska moderna in Evropa ni obdelal nihče, ker so vse generacije umetnostnih zgodovinarjev žrtve konservativnosti Izidorja Cankarja in Franceta Steleta, arhitekti žrtve vaseplečnikovskih zaljubljencev, literarni zgodovinarji pa se kot hudič križa bojijo raziskav dr. Dušana Pirjevca. Glasbena zgodovina še ni rekla vsega, a se dopolnjuje in z mednarodnimi muzikološkimi simpoziji na Slovenskih glasbenih dnevih krepi in spoznavno širi…
Slovenska moderna bi morala zajeti in upoštevati več deset avtorjev, ne pa le štiri pesnike in pisatelje, med njimi Ivana Cankarja. Vse raziskovalne panoge, vede ali znanosti bi jih morale znati povezati v evropski kulturno-duhovni ter politični prostor.
Ivan Cankar tega letos ne bo dočakal.
Marijan Zlobec