O slovenski književnosti v Italiji in Avstriji

Slovenska matica je pred kratkim predstavila knjigo z referati na njihovem simpoziju o slovenski književnosti v Italiji in Avstriji. Za simpozij je dal pobudi dolgoletni tajnik in urednik pri Slovenski matici, akademik, pisatelj in dramatik Drago Jančar, sedaj v pokoju, ki je svojo funkcijo pri SM predal prav tako akademiku dr. Milčku Komelju.

Dr. Milček Komelj, vse fotografije Marijan Zlobec

Kaj je enotni slovenski kulturni prostor, kako deluje ali še bolje izgublja, je tema, katera Ljubljane, kot bi rekel Boris Pahor, ne zanima. Tako zvenijo nekateri stavki iz referatov domala tragično. V tem smislu je bil najbolj poveden nastop pesnika Miroslava Košute. Dovolj je star, da ve, kaj govori in ima izkušnje, ki kažejo na propad slovenske skupnosti, pa ne le onstran sedaj nevidne ali nekontrolirane meje, ampak celo v matični domovini.

Pesnik Marko Kravos

“Zašlo je sonce iluzije, ki nas je obsedla pred petindvajsetimi leti ob Velikem rojstvu, ko je navdušenje mejilo na blaženost. Ko da smo puščali svoje domove odprte prijateljem in znancem in mimoidočim, pa smo se nepričakovano zbudili okradeni in goli. Pa niso plenili tujci, kradli in dediščino zabarantali so nam bratje in sestre, prijatelji in somišljeniki.” in še:“Dokler nam je bila kultura zastava, pod katero smo se zbirali v obrambi svoje identitete, smo imeli jasno in nenehoma pred očmi  ločnico med Ljubljano in Beogradom. Takrat so vsi vedeli za zamejstvo, ker je bilo izpostavljeno kot zunanji obrambni zid in ga je bilo treba utrjevati, obnavljati, pomlajevati. Po evropskem objemu Republike Slovenije in kratkem evforičnem obdobju izletniških avtobusov, ki so trobili svoje začudenje in navdušenje, da je tam globoko v Italiji – okoli Devina in Bazovice!- še toliko rojakov, ki govorijo slovensko in celo obiskujejo slovenske šole, se je zanimanje za dogajanje onstran severne in zahodne meje kmalu poleglo. Formalna odprava meja je proti pričakovanju iz zavesti narodnega jedra izbrisala tako imenovane zamejce, kar je po svoje razumljivo: če ni meja, ni niti zamejcev. Ampak upanje, da se bo narodovo testo oblikovalo v en sam hleb, se je izjalovilo. Meje so preveč globoko zarezale med nas in politikanti so poskrbeli in skrbijo, da se rane še zmeraj niso zacelile. Odtlej imamo Korošce in Korošce v Avstriji ter po enaki formuli deljene Primorce, ene in druge s svojimi problemi, ki pa jih tudi na Kranjskem in drugod po rodni grudi ne manjka.”

Dr. Marija Pirjevec

Danes je slovenščino treba braniti na Kongresnem trgu pred lastno oblastjo. Košuta je prepričan, da bo slovenstvo v zamejstvu izhiralo do svoje naravne smrti, ker je tako sojeno manjšim skupnostim v morju tujstva, v objemu bogatejših sosedov, ob “nenehnem snubljenju zvitorepih prekupčevalcev duš in nezadržnem napredovanju tehnike.”

Florjan Lipuš

Najbolj žalostna pa je naslednja ugotovitev ali celo poziv Miroslava Košute: “Preprečiti pa moramo, da bi bila osamosvojitev zapisana v zgodovino kot samomor slovenskega naroda, ki se je iz pohlepa, lakomnosti, kratkovidnosti, bednega egoizma za trideset Judeževih zlatnikov  odpovedal sanjam generacij slovenskih kulturnikov  in borcev, odpovedal viziji Pevca, čigar verze si je izbral kot vodilo in himno, očitno pa s figo v žepu.”

Akademik Boris Pahor

Boris Pahor je ob himni večkrat rekel, da bolj opeva tuje narode kot Slovence.

Podobno razmišljujoče kritičen je bil na simpoziju pesnik, urednik, polemik, penovec, lahko bi rekli še kulturni politik Marko Kravos, ki je leta 1972 napisal Zamejsko žalost. Kravos je sporočil, da so slovenska obrobja  največkrat slabo opremljena z infrastrukturo, galerijami, ustreznimi prostori in dejavnostmi, ki bi za domače občinstvo gojile koncertne, filmske in druge performativne storitve in ambicioznejšo kreativnost. Shirane knjižnice, neustrezna in neobstojna  knjigarniška mreža, neprofesionalne založbe in revialni tisk brez ambicij in dometa, mediji brez kritiške refleksije; prav tako ni generacijskih, območnih ali nastopniških grupacij, kar je za osrednjo Slovenščino značilna uveljavitvena praksa…Izjema je v Trstu le SSG, v Gorici Kinoatelje, pa še to deluje kot improvizacija za malo cvenka…

Marija Pirjevec je v svojem referatu Po sledeh preloma v povojni tržaški prozi spregovorila v Borisu Pahorju, Alojzu Rebuli in Ivanki Hergold ter opazila odprtost in spremembo iz klasike v modernizem, od tradicije k novemu in hkrati posebno varianto univerzalnosti.

Miran Košuta je v referatu Slovenš’na cela govoril o književnih zvezah in razvezah med matico in italijanskim predmejstvom. Najbolj šokantna je tudi njegova ugotovitev, da kljub samostojni državi, Evropski zvezi, Schengenu, raztrobentanemu padcu meja, povezovalni globalnosti in daljave izničujoči vsepovsodnosti svetovnega spleta je rod Slovenš’ne cele (Prešeren, 1847) v letu Gospodovem 2016 še vedno nezedinjen, razkosan, razseljen.

“Enotni ali bolje skupni slovenski kulturni prostor ostaja sicer idejno žlahtna , iz socialističnih časov podedovana, vendar še zmeraj neuresničena politična floskula ali, v najboljšem primeru, fatamorgansko migotajoči cilj, daljni sen, utopija…”

Tatjana Rojc in Boris Pahor v Dutovljah letos poleti

Tatjana Rojc je svojemu razmišljanju dala naslov Beseda: programski manifest ali kategorični imperativ ? Literarna poanta ustvarjanja na slovenski zahodni osi predstavlja potrebo po stalnem potrjevanju literarne pripadnosti kot odraza nacionalne entitete in njene zgodovinske prisotnosti na italijanskem ozemlju…, pravi avtorica.

Veronika Brecelj je svoj prispevek naslovila kot S književnostjo smo ali nismo. Opazuje veliko razliko med pogledom človeka, ki išče odgovore na svoja bivanjska vprašanja v knjigah, na koncertih, v gledališču, operi…in pogledu človeka, ki te odgovore dobiva s pospešeno hitrostjo s tehnologijo, tabličnimi računalniki, pametnimi telefoni in drugimi digitalnimi napravami… Ljudje knjige, ljudje, ki zaupajo v književnost, se čutijo ogrožene. In čutijo dolžnost, da svoje knjige in književnost zaščitijo. Po njenem prepričanju je dobrodošla vsaka knjiga, še posebej pa na našem obrobju.

Pesnik Marij Čuk

Andrej Leben je prav tako izhajal iz nekdanje “utopije” enotnega slovenskega kulturnega prostora iz leta 1848, ko je bila tudi v Celovcu izražena zahteva po združitvi slovenskih dežel znotraj habsburške monarhije.

Dr. Igor Škamperle

Leben razmišlja o jezikih, žanrih in prostorih literature avstrijskih slovenskih avtorjev, postavlja dilemo glede sprejemanja ali recepcije literature koroških Slovencev, odsotnosti literarne kritike in aktualizira problem pisanja Slovencev v nemščini.

Pesnica in pisateljica Maja Haderlap na 33. Slovenskem knjižnem sejmu

Tomaž Ogris je najprej spomnil, da sta kar dva predvidena referenta iz Avstrije Niko Kupper kot predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji, in urednik literarne revije Rastje Miha Vrbinc, svoj nastop na simpoziju odpovedala. Ogris se prav tako dotika pisanja slovenskih pisateljev in pesnikov poleg slovenščine še v nemščini. Ugotavlja, da je bila Maja Haderlap še pred izidom svojega nagrajenega romana Angel pozabe v nemščini “tarča žolčnih očitkov”. No, kje natanko in kakšni so konkretno bili, avtor ne navaja.

Boris Pahor ob odprtju svoje spominske sobe v Dutovljah

Manca Erzetič pa v referatu Pričevanje o zgodovinski situaciji 20. stoletja – Boris Pahor opozorila, da Boris Pahor ni le eden tistih, ki so preživeli obe svetovni vojni, ampak je eden redkih, ki je doživel, občutil, zaznal in premislil 20. stoletje kot priča, pričevalec in izpričevalec.

Pesnik in publicist Ace Mermolja

Sklepno besedo je imel Marko Kravos. Med drugim je opazil, da se odmevnost zamejskih avtorjev v mednarodnem prostoru s številnimi prevodi, nagradami in s pomočjo medijev povečuje.

Pisatelj, prevajalec in publicist Vinko Ošlak

Marijan Zlobec