V zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev je začelo izhajati zbrano delo pesnika Boža Voduška. Novo ime med klasiki je pomembna pridobitev in odločitev uredniškega odbora pod vodstvom glavnega urednika zbirke dr. Matije Ogrina. Urednik Zbranega dela in avtor vseh komentarjev je Drago Bajt, ki je na predstavitvi povedal, da bo celotni Voduškov izvirni opus zajet v treh knjigah.
Drago Bajt na predstavitvi, foto Marijan Zlobec
Prva knjiga je namenjena Voduškovi še danes odmevni zbirki Odčarani svet, poleg še izbranim pesmim, pesmim v rokopisu in igre v petih prizorih Žene ob grobu, nastala leta 1944 in objavljena v Slovenskem zborniku 1945.
Drago Bajt je prispeval sto strani komentarjev in opomb, s čimer je Voduškovo delo predstavil z vsemi podrobnostmi. Morda je odprto vprašanje (glede na dosedanjo odsotnost predstavitev) ob samih diplomskih nalogah na temo ustvarjalnega, zlasti pesniškega opusa Boža Voduška. Teh je več, a niso bila objavljena, razen nekatere v odlomkih, vendar pa sestavljajo literaturo o pesniku, dramatiku, esejistu, jezikoslovcu in prevajalcu Božu Vodušku. Bajt je vse to pregledal in povzel.
Božo Vodušek leta 1968, foto Wikipedija
Največji odmev v javnosti je imela že Voduškova prva pesniška zbirka Odčaran svet iz leta 1939, prav tako pa inovativna literarnozgodovinska študija Ivan Cankar iz leta 1937. Ta bo jedro druge knjige Zbranih del Boža Voduška, skupaj z drugimi spisi, posvečenimi literarnim in kulturnim temam iz let med 1927 in 1957. Tretja knjiga bo zajela Voduškove jezikoslovne in politične članke; prvi so nastajali od srede 20. do srede 30. let, drugi pa od programskega članka Za preureditev nazora o jeziku iz leta 1933, prek spisov o Slovenskem pravopisu z začetka 50. let do leta 1961, ko se je Vodušek ukvarjal z zasnovo Slovarja slovenskega knjižnega jezika na SAZU.
Bajt najprej zarisuje podrobnejšo Voduškovo biografijo. Vodušek je med drugim študiral romanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1924 – 1928), a bival še v Münchnu in na Dunaju (1923 – 1924), Parizu (1925 – 1927) in Pragi (1928 – 1929). Zanimal se je za jezikoslovje. Diplomiral je leta 1928. V tem času je objavljal članke v reviji Križ na gori, kjer je bil tudi urednik. Bajt pravi, da je sedemnajstletni Božo Vodušek prenehal z obiskovanjem cerkve, da pa se je kot študent še gibal v verskih krogih in objavljal v katoliškem tisku.
Iz francoščine je začel prevajati že leta 1928, ko mu je bilo 23 let. Bajt ugotavlja, da je Božo Vodušek zagovarjal moderno svetovno književnost, v prozi Prousta, Gida, Mauriaca, Bernanosa, Greena, Giraudouxa, Joycea, Virginio Woolf, Huxleya, Lawrencea, Werfla, Fedina in Dos Passosa, med pesniki pa Baudelairja, Rimbauda, Mallarmeja, Valeryja, Georgeja, Rilkeja in Brezino…
Zanimiva je biografska podrobnost, da se je Božo Vodušek leta 1931 seznanil z Marijo Gorše, tedaj ženo kiparja Franceta Goršeta, s katero je živel od leta 1934 in se z njo poročil leta 1941. Vodušek je, ker ni dobil službe, med leti 1928 in 1932 študiral še pravo, diplomiral in opravil državni pravniški izpit. Kot odvetnik je deloval v različnih službah.
Od leta 1933 je objavljal poezijo in kulturno – politično publicistiko v zborniku Krog in svobodomiselnih literarnih revijah (Sodobnost, Ljubljanski zvon, Modra ptica, Hramovi zapiski). Študija o Ivanu Cankarju je izšla v založbi Hram, pesniška zbirka Odčarani svet pa pri Modri ptici. Za zbirko je dobil tretjo banovinsko literarno nagrado v vrednosti 3000 dinarjev. Leta 1943 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Po vojni je bil med drugim svobodni književnik in znanstveni sodelavec SAZU. Napovedanega doktorata ni dokončal…Med največjimi Voduškovimi prevodi sta oba dela Goethejevega Fausta, pa še njegove pesmi. Nove pesmi je želel objaviti v zbirki Ura tišine, ki pa ni izšla, ampak je izdal le še Izbrane pesmi (1966).
Urednik Drago Bajt podrobno predstavlja Voduškovo izvirno pesniško delo, ocene Odčaranega sveta, ocene Izbranih pesmi in Pesmi (1980), članke, študije in razprave o Vodušku, predstavlja Voduškovo mesto oziroma predstavitve v slovenski literarni zgodovini…
Posebno poglavje v svojih komentarjih Drago Bajt namenja, kot omenjeno, diplomskih nalogam o pesniku Vodušku, in sicer tako, da jih vsaj v nekaterih bistvenih značilnostih predstavlja; med diplomskimi deli so avtorice Darka Hočevar (Nekatere stilne značilnosti Voduškove predsonetne lirike, 1958), Katka (Katarina) Šalamun Biedrzycka (Pesniški svet Boža Voduška in njegov pomen za slovensko sodobno poezijo, 1965/1966), Nadja Dobnik (Metaforika in jezik Odčaranega sveta, 1971/1972), Anja Uršič ( Pesnik Božo Vodušek po zbirki Odčarani svet, 1973), Milena Kožuh (Sonetna poezija od 1918 do 1941, njegova frekvenca in oblikovne posebnosti, 1974), Jelka Korže Gazvoda (Voduškov jezikovni nazor in zbirka Odčarani svet, 1976), Barbara Suša (Božo Vodušek in moderno evropsko pesništvo, 1984), Adrijana Špacapan (Voduškova poetika pesniške besede, 1990), Irena Urbanec (Recepcija pesmi Boža Voduška, 1991), Katarina Ana Tomazin (Funkcija enjambementa v Gradnikovih pesniških tekstih in lirika Boža Voduška, 1991), Marjeta Krapež (Razvoj bivanjske tematike pri pesniku Božu Vodušku, 1993), Vesna Gros je v svoji diplomski nalogi leta 1998 primerjala Voduška in Baudelairja, Majda Marija Galer (Motiv Jude Iškarijota v slovenski literaturi, 2001), Ksenija Bizjak (Sonetna forma pri Prešernu, Vodušku in Jesihu, 2002), Adrijana Špacapan (magistrska naloga Klasično in moderno v literarnem delo Boža Voduška, 2008). Bistvena je njena ugotovitev, da se pri Vodušku moderno vzpostavlja prek klasičnega.
Predstavitev seminarskih, diplomskih in magistrskih nalog je novost v komentarjih k Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev. Pobuda je uspešna in kaže na nadaljevanje te prakse v komentarjih k ZD.
Bajt predstavlja še Voduška kot dramatika, njegovo mesto v leksikonih in enciklopedijah ter v številnih slovenskih in tujih antologijah.
Z vidika sočasnosti odmevov je najzanimivejše poglavje Bajtovih opomb in komentarjev Ocene Odčaranega sveta. Med kritiki so bili France Vodnik, Branko Rudolf, Ivan Čampa, Jože Brejc (Javoršek), Ivo Brnčić, Janez Remic, A. Poljanec oz. Boris Ziherl…
Branko Rudolf je Voduškovo zbirko označil kot “po vsej verjetnosti eno najbolj zanimivih knjig zadnjih desetletij”, pesnika Voduška pa za “stilnega filozofa”.
Marijan Zlobec