Mestna občina Ljubljana se je že leta 1998 odločila, da bo začela štipendirati mlade vseh študijskih usmeritev. Kasneje je začela prirejati še koncerte štipendistov študentov glasbe. Tako je bil sinoči na Ljubljanskem gradu že enajsti koncert štipendistov MOL. V imenu mesta ni mlade in polno zasedeno dvorano pozdravil nihče, so pa menda pred koncertom imeli sprejem pri županu, kot je pisalo v programu dejavnosti MOL.
Nastopajoči glasbeni štipendisti MOL, vse fotografije Marijan Zlobec
Štipendije MOL niso tako velike, da bi kdo samo od tega lahko študiral, so pa priznanje in spodbuda za trdo delo, brez katerega ni nobenega glasbenega poklica. Toliko bolj, ker rezultati niso opazni takoj ali v tolikšni meri, da bi takoj prišle ponudbe za kakšen angažma. Večinoma se konča pri osebnih profesorjih na akademiji, potem pa se morajo mladi glasbeniki znajti po svoje. Hitro spoznajo, da ta poklic nikoli ne bo plačan. Vadiš stotine ur za en nastop; malo plačan ali nič. Koncertnih angažmajev ni oziroma so največji dokler se šolaš, potem pa glasbene ustanove nate pozabijo.
Sara Čano
Iz zadnjih desetletij je najbolj opazno “dedovanje” umetniških poklicev. Otroci se odločajo za poklic staršev, kar je v bistvu najbolj priročno, a hkrati pod nenehnim nadzorom, vmešavanjem, odločanjem… Lahko bi poimensko naštel več deset relacij variant umetniških poklicev na vseh področjih ali zvrsten, pri čemer ostajajo otroci pod nenehnim starševskim pritiskom vse bolj frustrirani. Tako v javnem življenju pravzaprav ne dobimo tiste kvalitete, ki bi jo pričakovali in želeli. Podobno kot na umetniškem področju je v športu in še kje.
Tanja Činč
Je pa res, da če ne bi bilo podpore staršev ali širše družine, bi bile razmere še slabše. Ampak umetnost ni starševska vzgoja, ampak individualna usoda, nadarjenost, sposobnost lastnega izraza in manifestacija vsega in v celovitem razvoju osebnosti skozi leta in leta trdega dela in študija. Kaj je končni cilj? Športniki morda to najbolj vedo. Če so dobri ali ko zmagujejo, so vsak dan v medijih, potem pa hitro potonejo v pozabo. Današnje generacije nimajo veliko pojma, kdo sta bila na primer Ivo Daneu in Miroslav Cerar. V glasbi se držijo skladatelji, ki še vedno pišejo in so pogosteje na sceni, med izvajalci pa so razmere še slabše.
Nace Slak
Mladi solisti zelo redko ali celo nikoli ne dobijo priložnosti, da bi se sploh lahko uveljavili in izkazali. Med kakimi petdesetimi diplomiranimi pianisti iz zadnjih dvajsetih, tridesetih let, tako rekoč nihče ne nastopa niti z našima profesionalnima orkestroma v Cankarjevem domu. Razen če je kakšen poseben koncert, namenjen samo mladim solistom, kot jih je nekaj že bilo, a niso izvajali vseh ali celotnih koncertov, ampak samo en stavek.
Ali je to usmeritev programskega in umetniškega vodstva, ali pa gre za prepričanje, da kljub diplomi in magisteriju mladi ne dosegajo potrebne koncertne ravni za nastop z “njimi”? Če je tako, in kot vse kaže, tako je, potem ne bomo nikoli slišali tistega, kar bi po vsej logiki, smislu in cilju akademije, filharmonije, simfonikov, opere… pričakovali.
Nadia Ternifi
Po sinočnjem koncertu štipendistov MOL sem dobil vtis, da so bili nekateri poprejšnji koncerti močnejši. Tokrat se je pokazala manjša sproščenost, morda tudi spričo sorazmerno hladne dvorane, ki pozimi ni primerna za koncerte. To kar imamo gori je v bistvi kot kakšen na hitro izpraznjen skedenj ali senik, ne pa grad.
Med nastopajočimi smo slišali kar štiri pevke. Največ je pokazala že prva, sopranistka Nadia Ternifi z Arijo draguljev Margarete (Marjetice) iz Fausta Charlesa Gounoda. Je dovolj samozavestna in v nastopu prepričljiva, z zaokroženim glasom, toplino in celovito prezenco. Pevka je sicer absolventka Medicinske fakultete.
Talita Sofija Komelj
Sopranistka Talita Sofija Komelj je nastopila s težko arijo Gilde Caro nome iz Verdijevega Rigoletta. V bistvu me je ravno ona, od katere sem pričakoval kakšen razvoj “od zadnjič” še najbolj zaskrbela. Njena pot se lahko hitro neha, če ne bo pazila na to, kaj poje in opazila, da prehiteva čas in razvoj. To njeno stiskanje grla, mučenje, brez zanesljivih končnih višin…nimajo nobene perspektive. Ne moreš spiti sto litrov vode v eni uri.
Anea Mercedes Anžlovar
Sopranistka Anea Mercedes Anžlovar poje zelo odločno, s sorazmerno močnim glasom, a bo morala bolj paziti na čistost petja, intonacije. Izbrala je arijo Sofije iz Wertherja Julesa Masseneta, s katero pa se karakterno ni najbolj ujela.
Neža Vasle
Sopranistka Neža Vasle je izbrala težko arijo Les filles de cadix Lea Delibesa. Vtis naredi dober, samozavesten, izraz in prezenca solidna, malo pa popušča pri končnicah, zaokroženosti fraziranja in seveda višinah, še posebej na koncu.
Do koncertne, kaj šele operne kariere vseh štirih sopranist bo še dolga študijska in razvojna pot.
Nikola Pajanović
Med inštrumentalisti je najbolj prepričal violinist Nikola Pajanović z Balado za violino solo Eugena Ysayëa, potem pa še v Duu Luthier z violončelistko Saro Čano. Pajanović ima dobro tehniko, je muzikalen, samozavesten, ima prepričljiv odrski nastop in nakazuje smer razvoja v koncertnega violinista.
Izak Hudnik
Violončelist Izak Hudnik je z drugim stavkom Brahmsove sonate št. 2 op. 99 pokazal še premalo koncertantne zrelosti, močnejša je Sara Čano, ki smo jo slišali pred kratkim na Mladih virtuozih in je zaigrala Lamentatio Giovannija Sollime, pri čemer še malo zapoje in nasploh uporablja nekaj drznejših tehničnih prijemov igranja na violončelo. Violinist Oskar Longyka nastopa še šolsko, čeprav je v Bartokovih Romunskih plesih že nakazal vrsto tehničnih veščin, ki prav tako kažejo na možnost razvoja v solistično smer, a seveda z večletnim študijem in disciplino.
Nikola Pajanović in Sara Čano
S pianisti nimamo kakšne velike sreče. Nista se izrazito izkazala ne Nace Slak s svojo interpretacijo Chopinove Etude op. 10, št. 2 (Revolucionarne), ne Tanja Činč z novo kompozicijo Timoteja Kosovinca Mestna roža, v kateri zasledimo novo melodično pianistično prebujo s poudarkom na emotivnem doživljanju glasbe. Obema manjka že tehnična briljanca, ki je očitno nihče več ne uči.
Oskar Longyka
So pa bili korektni spremljevalci pevk (Tim Jančar, Nace Slak) in inštrumentalistov (Jure Bergant, Tim Jančar).
Urban Kuntarič
Večer je povezoval Urban Kuntarič. Rad bi bil duhovit.
Marijan Zlobec