Skupna ugotovitev opoldanske predstavitve prve monografije o tržaškem časopisu Slovenka (1897 – 1902) bi v povzetku bila približno naslednja: ob koncu 19. stoletja so v tržaškem javnem, intelektualnem, novinarskem in publicistično-literarnem življenju začele prevladovati drzne, celo “divje” Slovenke, zbrane okrog prvega ženskega časopisa Slovenka, medtem ko se je novinarski in uredniški poklic danes že povsem feminiziral in izgubil tisti pogum, kot so ga pokazale tako rekoč vse sodelavke Slovenke pred 120. leti.
Dr. Marta Verginella, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj to pomeni za slovensko novinarstvo danes ? Na to vprašanje je čisto na koncu tiskovne konference v Narodni galeriji skušala odgovoriti predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek in izrekla najbolj resnično ugotovitev, da bi bil danes že čas za bolj divje ženske (v novinarstvu), še posebej v primerjavi s takrat najbolj “divjo” Elviro Dolinar (Danico).
Tiskovna konferenca
No, verjetno niso bile manj “divje” še prva urednica Slovenke Marica Nadlišek, kasneje poročena Bartol, druga urednica Ivanka Anžič Klemenčič ali Zofka Kveder, ki se je nazadnje sprla in odšla v Prago, od koder je pisala za slovenske časopise v Ljubljani, med drugim Ljubljanski zvon.
Maja Čander in dr. Marta Verginella
Glavna pobudnica raziskave in knjige je bila dr. Marta Verginella z ljubljanske Filozofske fakultete. Slovenka je bila po njenem opažanju rezultat ugodnih tržaških razmer. V Trstu je delovalo mlado slovensko meščanstvo in liberalni krog, ki je odprl vrata delovanju žensk v slovenskih nacionalnih vrstah. Že močno tržaško judovsko okolje je spodbujalo izobraževanje žensk in nasploh je ravno tedaj v Trstu prevladovalo kozmopolitsko okolje, ki je sprejemalo ženske pobude in jih podprlo. Nastale so ugodne politične razmere, v katerih je bilo za žensko delovanje več prostora. Tržaške Slovenke so tako vstopile v javno areno in postale podpornice narodovega življenja in delovanja.
Velik poudarek je v knjigi na obeh urednicah Slovenke, najprej Marica Nadlišek, ki je kasneje postala žena slavnega pisatelja Vladimirja Bartola, in Ivanka Anžič, ki pa je postala žena časnikarja Frana Klemenčiča.
Petra Lesjak Tušek
Slovenke v Slovenki so znale povezovati intelektualno Slovenijo, tako da so v časopisu objavljali nekateri najvidnejši pesniki in pisatelji onega časa, kot Ivan Cankar, Oton Župančič, Fran Govekar, Simon Gregorčič, Anton Aškerc, Etbin Kristan…
Samira Kentrić in dr. Irena Selišnik
Verginella je še posebej poudarila avtonomijo misli pri sodelavkah Slovenke; vsaka je imela svojo misel, izhajala in pisala je iz sebe. Ženske so ohranjale poklicno neodvisnost. Feminizacija, emancipiranost, ženske teme, odpiranje novih problemov v družbi, ki se zdijo in so še danes aktualni (kontracepcija, splav, homoseksualnost, spolnost pred poroko) so se šele začele uveljavljati.
Verginella pa je še posebej opozorila na dejavnost žensk na isti valovni dolžini, čeprav je bil njihov krog sorazmerno majhen. A so daleč “priletele”, če smo slišali citat dr. Tavčarja, češ da je Elvira Dolinar Danica najbolj divja med vsemi, prava “zmešana učiteljica”, ki je sicer brala najnaprednejše evropske, še posebej nemške časopise.
Maja Čander
Posebej zanimiv je bil ocvirček o ženskem kolesarjenju, ki so si ga omislile Slovenke, čeprav je bilo tedaj ženskam in duhovnikom kolesarjenje nekako prepovedano. Ženske pa so že imele svoja telovadna društva.
Verginella je še spomnila, da so ženske pisale pod psevdonimi oziroma krajšavami in da je prva o časopisu Slovenka razmišljala Marija Manfreda Skrinjar že leta 1888.
Nekatere tekste v Slovenki je bilo težko identificirati, kot Zofke Kveder za Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je njen opus nenadoma narasel za dvakrat. O pisateljici in njenem sodelovanju s Slovenko v knjigi sicer piše Katja Mihurko Poniž.
Dr. Irena Selišnik
Dr. Irena Selišnik je na predstavitvi knjige o Slovenki med drugim omenjala burne odzive na posamezne teme, članke in rubrike v Ljubljani. Ob tem je pojasnila, zakaj se je zanimanje za branje in kupovanje Slovenke zmanjšalo; nekatere teme so bile preveč avantgardne za oni čas, nerazumljive ali, kot bi rekli danes, pred časom. Glede drznosti tem in člankov je začelo nastajati trenje znotraj samih sodelavk Slovenke.
Irena Selišnik je v knjigi prispevala razpravo Ivanka Anžič Klemenčič od od mlade do “stare” feministke.
Na Slovenki ni prostora za moške
Marta Verginella je napisala dva teksta: najprej predgovor, potem pa še Slovenka – ogledalo slovenske ženske arene na prelomu 19. stoletja in Marica Nadlišek Bartol, prva urednica Slovenke.
Razpravo Slovenkine pesnice je napisala Vita Žerjal Pavlin, Moški podporniki in sodelavci Slovenke (1897 – 1902) Petra Testen, Feministični nazori v Slovenki Ana Cergol Paradiž in Stiki Slovenke s tujino: vplivi in odmevi Urška Strle.
Samira Kentrić
Knjigo je v svojem posebno prepoznavnem stilu z udarno žensko z očali in lopato, s katero v obliki nekdanjega pisalnega peresa koplje zemljo, ker je leni moški nočejo več, ilustrirala in oblikovala Samira Kentrić. Izbrala je rdečo nacionalno barvo, žensko modro obleko in bel naslov, s čimer je naredila slovensko “trobojnico”. Njeno naslovnico pa spremlja še plakat v dveh dimenzijah.
Knjigo je izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Oddelek za zgodovino) v sodelovanju z Založbo Beletrina.
Srečanje in pogovor je povezovala Maja Čander, prišlo pa je toliko žensk, kot jih je danes v enem razredu novinarstva na FDV, in toliko moških ali 33: 2. In to oba upokojenca z Dela (še Mitja Meršol).
Marijan Zlobec