Na sam rojstni dan ali obletnico rojstva slavnega madžarskega skladatelja, etnomuzikologa, raziskovalca, filozofa, jezikoslovca in profesorja Zoltana Kodályja (16. decembra 1882 – 6. marca 1967) se je sinoči v mednarodno spominjanje 135. obletnice rojstva pridružila Ljubljana. Ne sicer v slovenski organizaciji, ampak Balassijevega inštituta – Kulturnega centra Veleposlaništva Madžarske. Nastopila pa sta slovenska glasbenika, violončelist Milan Hudnik in violinist Žiga Brank.
Milan Hudnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Madžarska vlada je letošnje leto razglasila za Kodályjevo, s čimer je poudarila pomen in veličino njihovega mednarodno priznanega skladatelja, tako kot je bil v njegovem času le še Béla Bartók, nekaj desetletij kasneje pa György Ligeti in György Kurtág. Vsi so bili v Sloveniji pogosto izvajani in morda ne bi bilo slabo, če bi ravno omenjeni madžarski inštitut razpisal neko raziskovalno nalogo s končnim ciljem monografije o izvajanju in odmevu madžarskih skladateljev v Sloveniji oziroma v slovenskem etničnem prostoru. Spomnimo se, da je na primer Ljubljanska opera že pred desetletji izvedla Bartókovo opero Grad vojvode Sinjebradca. Kodály je bil izvajan tako zborovsko kot komorno in simfonično (Hary Janos, Koncert za orkester, Plesi iz Galante…).
Kodályjevo leto, foto Wikipedija
Seveda bi se afirmaciji slovenske glasbene kulture prilegla še kakšna “povračilna” izvedba na Madžarskem, a se bo morala najprej slovenska glasbena scena začeti do domače ustvarjalnosti drugače obnašati. Če si sam sebi največji sovražnik, ni nobene logike, da pa bi te tujci odkrili kot “prijatelja”.
Voditeljica Balassijevega inštituta Biborka Molnar Gabor
Balassijev inštitut na Poljanskem nasipu poleg dveh veleblagovnic ima dobro lokacijo in je tako rekoč nenehno “v gibanju”. Ima bogat in vsestranski program, še posebej pa namenjajo pozornost mladim, otrokom in drugim ali drugačnim zvrstem, vse do znanosti, turizma, vsakršnih razstav in kulinarike, predstavitev sodobnih in aktualnih Madžarov, ob njih pa Slovencev. Inštitut je poimenovan po renesančnem liričnem pesniku Bálintu Balassiju.
Ob sinočnjem jubileju Zoltana Kodályja je uvodoma nastopil violončelist Milan Hudnik s Kodályjevo Sonato za violončelo solo, op.8 iz leta 1915. To je sijajna kompozicija, ki zahteva povsem zrelega in profiliranega izvajalca, ki mora vzdržati skoraj trideset minut intenzivnega muziciranja, s tem da vsem trem stavkom da karakter, kot ga je skladatelj želel in hkrati takoj pokazal svojo samostojnost, neodvisnost in intelektualni profil s tujimi vzori in vzorci neobremenjenega ustvarjalca.
Milan Hudnik je sonato izvajal brez not, kar pomeni ogromno vloženega študija, a se je izplačalo. Vse tri stavke (Allegro maestoso ma appassionato, Adagio con gran espressione, Allegro molto vivace) je poudaril v njihovem bistvu, v vseh oznakah, s kontrasti in hkrati identiteto, ki za izvajalca niti malo in nikjer ni lahka. Veliko je dvojemk, pizzicatov, tehničnih kombinacij, zelo hitrih bravuroznih pasaž, strastnih izbruhov in pomiritev, nekaj je aluzij na ljudske pesmi, a nikakor ne “ilustrativno”. Kodály je svojo sonato zasnoval zelo monumentalno, daleč nad sočasno tradicijo, ki jo je močno presegel. Morda je konec sonate malo “vlekel”, kot da ne bi želel “nehati”.
Žiga Brank in Milan Hudnik
Hudnik se je zelo izkazal; tako v celoti kot v detajlih je pokazal odlično psiho-fizično ter muzikalno pripravljenost, obvladanje v bistvu že ekspresionističnega stila in nasploh duhovnega skladateljevega sporočila. Pod Hudnikovimi prsti zveni violončelo kot pravi in izraziti solistični inštrument.
Zadovoljstvo po uspešnem nastopu
V drugem delu jubilejnega Kodályjevega koncerta smo poslušali njegov Duo za violino in violončelo, op. 7 iz leta 1914. Kot vidimo iz opusnih oznak, sta to bili dve najbolj sorodni skladbi in časa prve svetovne vojne in že po prelomnih koncertih na Dunaju leta 1913, če omenim le krstno izvedbo Gurrelieder Arnolda Schönberga in “škandal” koncert z deli Schönberga, Berga, Weberna, Zemlinskega in Mahlerja, ki je bil spričo protestov občinstva, policijskega nastopa in menda celo streljanja v dvorani Musikverein prekinjen.
Zoltan Kodály, foto arhiv Balassijevega inštituta
Duo je prav tako napisan v treh stavkih (Allegro serioso, non troppo; Adagio, Andante; Maestoso e largamente, ma non troppo lento. Presto), a je strukturno v bistvu še bolj razdeljen, kar se celovitosti vtisa pozna; je manj čvrst ali sklenjen, bolj razpršen in seveda s poudarkom na dialogu med violino in violončelom, nenehnih prelivanjih melodij, prevzemanjem pobud, z obilo ujemanja, sodelovanja, skratka skupnega muziciranja, za kar morata biti oba solista povsem pripravljena. In sta bila.
Kodály, kot smo videli iz obeh kompozicij, je bil zelo strasten muzik, polnokrven in ni maral kakšnega sentimentalizma, še manj izpovednih “praznin”; njegova vsebina je kontekstualno srednjeevropska, a ne odvisna od kakšnega dunajske vpliva, ampak bolj išče glasbeno izročilo doma, iz svojih ali madžarskih korenin. Je pa zelo previden pri uporabi ljudskega melosa; zelo rafinirano, v odtenkih, niansah in le delčkih melodij. Ločil je med etnomuzikologijo, ljudsko glasbeno tradicijo in lastnim ustvarjalnim profilom.
Marijan Zlobec