Na petem koncertu Mladi virtuozi je v drugem delu nastopil mladi, dvajsetletni fagotist Luka Mitev, ki je pred dvema letoma sicer v Viteški dvorani Križank že stal na odru. Najprej je igral sam, zatem pa se mu je pridružila pianistka Ana Semič Bursać.
Luka Mitev, vse fotografije Marijan Zlobec
Takrat se mi je zdel nekako zrelejši, bolj umirjen in skoncentriran, lahko bi rekel bolj enoten in enovit v sebi. Tokrat se je bolj čutila njegova notranja napetost, zadrega, nekakšna koncertna negotovost, nesproščenost in manj samozavesti, ki bi mu skupaj dovoljevale celovit koncertni nastop solističnega tipa.
Luka Mitev
Naj najprej osvežim spomin, kaj sem zapisal 12. novembra 2015: “Fagotist Luka Mitev izhaja iz družine glasbenika, fagotista Slovenske filharmonije Zorana Miteva. Ali je to dobro in do katere mere je vprašanje, na katerega bo dala odgovor prihodnost; do sedaj ta vez ni slaba, a pri mladini je že tako, da se odnos v družini lahko s “pedagoške”, tu morda celo ukazovalne plati, skrha in gre učenec rad po svoje ali sploh drugam. Torej oče naj se čim prej umakne in osemnajstletnega sina (včasih smo rekli mulca) spusti iz vajeti. Tu je sedaj odločilno ali bo odločilno njegovo nadaljnje šolanje, po možnosti kje v tujini, da se razgleda, potem pa ga morda čaka mesto v kakem orkestru, celo v SF, ko bo odšel oče v pokoj. Ampak to je zgolj teorija.”
Ana Semič Bursać
Biografija Luke Miteva se je v zadnjem času obogatila s študijem na Mozarteumu v Salzburgu in nastopanjem v Mladinskem orkestru Evropske unije (EUYO). Oktobra 2016 je bil povabljen na seminar za komorno moderno glasbo, ki ga vsako leto za mlade nadarjene glasbenike priredi Ensemble Modern. Je eden izmed petih finalistov projekta Za njimi stojimo, ki so igrali s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Igral je tudi kot solist s simfoničnim orkestrom Češkega radia v praškem Rudolfinumu. Poleg tega se je udeležil številnih seminarjev priznanih profesorjev, a ne samo fagotistov.
Luka Mitev
Dobro, to je biografski vidik, ki pa se na zadnji predstavitvi ni najbolj kvalitativno potrdil. Uvodoma je izbral Suito za solo violončelo v G-duru št. 1, BWV 1007 J. S. Bacha. To je huda preizkušnja, ker gre vendarle za transkripcijo, ne pa original, kot ga poznamo iz mnogih izvedb in posnetkov. “Prenos” violončela na fagot ne daje toliko izpovednih možnosti in drobnih karakteristik stiliziranih plesov; violončelist si lahko privošči več, bi rekel z eno besedo, pihalec pa je bolj “omejen”, ima težje vstope in nasploh se kontrastna sestavljenka ni pokazala v tipiki oznak posameznih stavkov. Mitev je to izvajal, kot da bi se sam ves čas tega zavedal in se hkrati trudil, da bi to bilo manj opazno ali slišano.
Luka Mitev in Ana Semič Bursać
Boljša je bila izvedba Concertina za fagot in klavir Marcela Bitscha (1921 – 2011). Napisan v enem stavku je vendarle bolj razgiban, nima sicer kadence, a je močan v dialogu, še posebej v sinkopiranem ritmu. Solistu je omogočal poudarek nižin, slabši pa je bil v visoki legi, malo se je motil in bil intonančno nečist. Pianistka Ana Semič Bursać je že tu pokazala smisel za natančnost in izrazit klavirski zvok.
Vrhunec nastopa je bila Sonata za fagot in klavir v G-duru, op. 168 v treh stavkih Camilla Saint-Saënsa. Šele tu je bil Luka Mitev bolj sproščen in pokazal precej virtuoznosti v Allegro scherzando, v počasnih delih (Molto adagio) pa je igral bolj spevno in v pianissimu, medtem ko je pianistka s svojo občuteno spremljavo pokazala soustvarjalne sposobnosti, ki jo bodo verjetno pripeljale na solistično pot.
Marijan Zlobec