Slavnostna akademija in raziskovalni dan ob 70. obletnici ustanovitve Sekcije za umetnostno zgodovino, predhodnice Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU v Prešernovi dvorani SAZU je potrdila kontinuiteto slovenske stroke v odnosu do realnega umetnostnega sveta in prav na današnji dan ustoličila dva nesojena pridigarja z nadškofovskimi, da ne rečem kardinalskimi kvalitetami.
Dr. Damjan Prelovšek, vse fotografije Marijan Zlobec
Dr. Damjan Prelovšek je predstavil svojo knjigo Jože Plečnik. Arhitekt večnosti: teme, metamorfoze, ideje, dr. Tomaž Brejc pa je predaval o dr. Francetu Steletu in moderni umetnosti.
Dva paradoksa modernosti.
Dr. Prelovšek je tako rekoč Plečnikov hagiograf, brez želje po kritičnem umeščanju Plečnika v čas in prostor, v kontekst sočasne arhitekturne in umetniške ustvarjalnosti, ob imena zgodovinskih razsežnosti, če so že druga manj ali premalo za primerjavo.
Plečnik je bil ves čas konservativen, hkrati pa oblastniški in zahteven, za kar si je seveda pridobil dovolj izkušenj, celo položajnih, ko ga je Masaryk povišal nad raven ministrov oziroma mu dal položaj enak njim, a zunaj ministrstev – pri Plečnikovem obnavljanju Praškega gradu.
A to je bilo že kasneje, ko se Plečnik ni izkazal niti kot član Dunajske Secesije niti ne kot pozitivni odgovornež za predstavitev mladih slovenskih umetnikov v na novo nastali praški palači Manes in pri istoimenskem društvu, za kar si je zelo prizadeval Plečnikov češki in hkrati praški prijatelj Jan Kotera. Posledica je bila katastrofalna; prva slovenska razstava je bila v Pragi šele leta 1927 (namesto že tedaj ali najkasneje do leta 1906). Glavni in edini krivec je Jože Plečnik.
Plečnik je dobro vedel, kaj se kuha v Secesiji in da je odbor tako rekoč nasprotnik strani slikarja Josefa Engelharta, ki nasprotuje strani arhitekta Josefa Hoffmanna, slikarja, grafika in oblikovalca Kolomana Moserja in vse bolj razvpitega slikarja Gustava Klimta, sicer ustanoviteljskega člana Secesije in njenega predsednika potem ko je bil prvi častni predsednik slikar Rudolf von Alt. Tedaj je prišlo do prepirov, razcepa in slovesa najbolj naprednih članov.
Ferdinand Andri – Mati z otrokom
Prelovšek pravi, da je Plečnik v odboru Secesije po sili razmer zamenjal Leopolda Bauerja. Kaj pa, če je Plečnik v resnici čakal na svojih pet minut v Secesiji? Plečnik je še pred razkolom našel podporo pri Ferdinandu Andriju za organizacijo izključno cerkveni umetnosti posvečene razstave. Iz rezultata, potem ko se je Plečnik povezal z münchenskim Društvom za krščansko umetnost in z menihi iz nemškega samostana Beuron, je nastala najbolj konservativna klerikalna razstava v Secesiji vseh časov; njena največja sramota. Ni se pa branil, da ga je prijatelj Andri upodobil na freski na razstavi kot svetega Pavla, torej samega apostola.
Jožetu Plečniku je že leta 1905 postal ideal lastna svetniškost.
Fritz von Uhde – Pridiga na jezeru, 1896
Plečnik je za “svojo” razstavo v Secesiji (novembra in decembra 1905) večkrat potoval v Nemčijo in celo na Monte Cassino, kjer so tedaj slikali beuronci. Ni pa opazno, da bi mignil s prstom za slovenske moderniste, celo plejado na Dunaju stradajočih slovenskih umetnikov, celo k Miethkeju ni prišel pogledat njihove razstave spomladi 1904.
Plečnik je v Secesiji storil nekaj takega, kot če bi šli amaterski frančiškanski slikarji razstavljat v Moderno galerijo. Plečnik je na Dunaju napravil slikarski državni udar proti vsem naprednim in razvojno pomembnim zgodovinskim premenam, proti vsem akademsko šolanim umetnikom mednarodnega pomena že tedaj; proti vsemu, kar so Dunajčani tedaj v celoti in posamezno lahko videli. Ali če povem še bolj razumljivo: naš veliki arhitekt je bil sovodja umetniške kontrarevolucije.
Louis Legrand je imel na razstavi 1905 tri radiranke z religioznimi motivi
Čeprav je bil formalno predsednik Ferdinand Andri, je imel celotno razstavo na skrbi naš Plečnik, seveda vključno s postavitvijo, ki je bila tako lepa, da je ves Dunaj zbodla v oči in posledično ni prinesla nikakršnega finančnega uspeha. Res pa je, da je bila na ogled poleg samostanske umetnosti iz Beurona še umetnost Nemškega društva za krščansko umetnost iz Münchna kot najštevilčnejša na razstavi, na vse to pa je Plečnik pomešal ali zamešal še kopico konservativnejših slikarjev, članov Secesije, pa tudi nekaterih postajajočih slavnih iz Nemčije in Pariza, kot so bili Franz Stuck, Louis (Lovis) Corinth, Fritz von Uhde, Gauguin, Maurice Denis, Albert Besnard…, a z religioznimi motivi.
Damjan Prelovšek se v svoji knjigi zelo trudi, da bi vse to razložil in bil celo do Plečnika kritičen, a se boji povedati, da se je ravno tu pri Plečniku pojavila vsa njegova ideološka, estetska in življenjsko nazorska platforma, na kateri je gradil naslednjih petdeset let.
In v kateri ni bilo prostora za slovenske likovne umetnike niti pod razno.
Kakšen je bil tedanji Plečnikov estetski nazor v povezavi z razstavami v Secesiji, vidimo iz samih Plečnikovih pisem, ko se je navduševal nad Ferdinandom Hodlerjem, Puvisom de Chavanesom in Giovannijem Segantinijem, pri katerem je Plečnik občudoval “evangelijsko jasnost”. Plečnik v tem, takem in še poprejšnjem secesijskem razstavnem kontekstu ni znal, predvsem pa ni želel pozitivno reagirati na Koterovo povabilo leta 1903, ko si je prizadeval v Pragi predstaviti slovenske slikarje in kiparje.
Plečnika je navduševala Segantinijeva evangelijska jasnost
“Plečnik je bil prepričan, da likovna umetnost v njegovi domovini za kaj takega še ni dozorela in se po drugi strani tudi preveč zgleduje po njemu neljubih modernih nemških vzorih.” (Prelovšek)
In Ferdinand Hodler
Plečnik je bil navaden izdajalec slovenskih umetnikov, njihov omalovaževalec, podcenjevalec, nepodpornik, nemecen, nepromotor, neangažiran, nevoščjiv in je v odnosu do Kotere zasledoval zgolj svoje egoistične cilje in ambicije.
Plečnik na Dunaju niti približno ni tako znan, kaj šele slaven, kot bi dobili vtis po ljubljanskih predavanjih. Slovi po najgrši dunajski cerkvi, fijakarji pa z desne strani katedrale sv. Štefana niti v sanjah ne zapeljejo mimo Zacherlove hiše, o kateri so lani dediči izdali svojo monografijo, bolj sebi kot Plečniku v čast.
Prelovšek – Plečnikove svetniškosti v resnici nihče še ni okrcal, ker se vsi drugi plečnikologi prav tako pasejo na istem pašniku in izdajajo svoje knjige in molzejo arhitekta za belo brado, vedoč, da je vse bolj ali manj delal brezplačno. Zato “naročil” ni manjkalo.
Semperjeva teorija oblačenja, o kateri je Plečnik pisal, da je avtorja komaj od daleč malo povohal, kaže, da je imel v resnici, še posebej ko je v Ljubljani fasado NUK oblekel s cegleno obleko, zelo dober voh.
Dr. Tomaž Brejc
Zaslužni profesor dr. Tomaž Brejc si je pred predavanjem slekel suknjič, da je lahko nastopil bolj svobodno in sproščeno, nekako v skladu s Steletovo držo pred ogledovanjem slik, kar je Brejc označil kot “moderno”.
Dr. Brejc je začel s slavno in edino skupno fotografijo treh: Izidorja Cankarja, Vojeslava Moleta in Franceta Steleta kot dunajskih študentov, kot da je bil to začetek sveta slovenske umetnostne zgodovine. Težko verjameš, da je ravno ta fotografija tako odločujoča, kot da smo 29. novembra 1943 v Jajcu (Tito, Kocbek, Vidmar).
Za Brejca so v odnosu do dr. Franceta Steleta, pa tudi dr. Izidorja Cankarja in dr. Vojeslava Moleta, odločujoči številni mednarodni umetnostni zgodovinarji, kot Heinrich Wölfflin, ki da je bolj vplival na Izidorja Cankarja, Josef Strzygowski, Julius Schlosser, Alois Riegl, Max Dvorak, Franz Wickhoff, Fritz Burger ali Hans Tietse.
Kot da so umetnostni zgodovinarji bistvo umetnosti; njeni voditelji, usmerjevalci, analitiki, terminski določevalci, vrednostni opredeljevalci in kuratorji, kot bi se reklo moderno.
Za Brejca v opazovanju dr. Seleta ni kdo ve koliko pomembno, kaj vse je videl, o čemer je znal in hotel pisati, najmanj pa, kaj se je v evropski umetnosti samo od sebe dogajalo, ne da bi to pobožala in strokovno osmislila dr. Steletova glava.
Ko je Brejc tako vehementno razglasil Steletovo stilno razvojno, umetnostnozgodovinsko triado od konca 19. stoletja do sredine dvajsetih let, je izrekel: secesija, ekspresionizem, nova stvarnost.
In verjemite mi, da pri tem ni niti malo zastrigel z ušesi, kaj šele zardel.
Stele ni umetnostni zgodovinar, ki nečesa ne bi vedel, poznal, ne videl, ne spremljal, ne prepoznal, ne bral… Ekvivalent resničnosti likovnega dogajanja v sočasni Evropi je bil v Brejčevi predstavitvi v slavospevnem opevanju dr. Franceta Steleta tako rekoč odsoten. Kot da bi vzgajal kavboje in jim predaval.
Ustvarjalnost in njena naravna zgodovina nista pomembni, dokler ne pridejo doktorji znanosti, se pravi umetnostni zgodovinarji, in jih določijo.
Dr. France Stele, pa tudi dr. Izidor Cankar, ki sta bila hudo kritizirana od najbolj zapostavljenega slovenskega umetnostnega zgodovinarja dr. Josipa Mantuanija in hkrati edinega, ki je publiciral odmevne spise v tujini, še predno je tja prišla “trojka” ( 25 strani dolga kritika Steletove knjižice Oris, dolga polemika v več nadaljevanjih slovenske razstave, ki jo je pripravil dr. Izidor Cankar in jima dokazal, da nimata ravno kdo ve kako velikega pojma in poznavanja zgodovine slovenske umetnosti), sta namreč spregledala celotno resnično zgodovino evropske umetnosti.
Tem bolj, ker je Dunaj, pa Berlin, München, Pariz, Milano, Benetke ne le o tem pisal sprotno, kritično, publicistično, ampak so o tem nastajale cele knjige, ki jih naši lažni “očetje” umetnostne zgodovine niso želeli ne videti ne slišati, ne brati in še najmanj učiti.
Težko si predstavljaš večjo zaostalost, kot sta jo gojila Stele in Cankar, ko ob tem veš, da je vsa Evropa že poznala kubizem, futurizem, rojstvo abstraktnega slikarstva, vse novejše izme od dadaizma 1916 do nadrealizma, konstruktivizma, suprematizma… In kar je v odmevih seglo vse do nas.
Razen v metropoličnost umetnostnozgodovinskih normativnih, ocenjevalnih in o vsem odločujočih profesorskih glav.
Bistvo dr. Prelovškove in dr. Brejčeve kardinalske pridigarskosti je v čim manjši kritičnosti, odpiranju problemov obstoja umetnosti kot take, ne glede, ali je o njej kdajkoli kdo pisal, pa tudi, koliko knjig je bilo tedaj o novi, drugačni in drugi, torej pravi in resnični umetnosti že objavljenih, a jih naši hote niso “zaznali” in posledično po svoji “znanosti” urejali razmere doma.
Ko poslušaš dr. Brejca, takoj pomisliš, da tako o Bogu ne pridiga niti kardinal dr. Rode.
In ko poslušam dr. Prelovška pa že zadnja leta nenehno mislim, kdaj bo izrekel predlog, da bi bil že skrajni čas Vatikanu, zboru kardinalov in papežu predlagati, da Jožeta Plečnika razglasijo za blaženega.
Več kot stoletni negovani slovenski konservativizem odnosa stroke do umetnosti se vzdržuje in neguje mimo poti umetnosti, njene ustvarjalne svobode, ustvarjalčeve avtonomije, volje in poslanstva.
Marijan Zlobec