Pred dnevi so predstavili novo knjigo o Edvardu Kocbeku. V intervjujih s slovenskimi intelektualci, ki jih je opravil avtor knjige, dr. Mirko Bogomir Miklič, je med drugim vprašanje: “Nekateri (npr. Tine Hribar) menijo, da je Edvard Kocbek največja osebnost 20. stoletja, in to predvsem kot pesnik, pa tudi na drugih področjih. Kako pa vi gledate na to trditev, še posebej me zanima kakšen je bil po vašem mnenju kot politik?”
Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju, vse fotografije Marijan Zlobec
Vprašane sicer predpostavlja ocenjevanje zgolj Edvarda Kocbeka kot možnega največjega Slovenca dvajsetega stoletja, vsekakor pa dopušča izbor ali primerjavo Kocbeka še s kom drugim. Pogovori so potekali med decembrom 2012 in aprilom 2013.
Boris Pahor ob Kocbekovem spomeniku v Tivoliju aprila letos
Če pogledamo in primerjamo odgovore Viktorja Blažiča, Borisa Pahorja, Igorja Omerze, Justina Stanovnika, Alojza Rebule, Franceta Bučarja, Ivana Štuheca, Janka Kosa, Janeza Stanovnika, Vena Tauferja in Petra Kovačiča Peršina, vidimo, da se izboru Kocbeka, kot je sicer ponujeno v vprašanju kot trditvi Tineta Hribarja, nagiba cela vrsta anketirancev.
Boris Pahor na SAZU
A Edvard Kocbek primerjalno ne nastopa sam ali unisono. Kot največji Slovenci dvajsetega stoletja poleg Edvarda Kocbeka nastopajo še Ivan Cankar, Janez Evangelist Krek, Edvard Kardelj in Boris Kidrič. Kot največjega Slovenca 20. stoletja nihče ne omenja arhitekta Jožeta Plečnika, še manj kakega politika ali drugo osebnost iz zadnjih desetletij slovenske zgodovine, na primer Staneta Kavčiča ali Milana Kučana.
Osebno pa me najbolj preseneča, da kot največjega Slovenca 20. stoletja nihče ni opazil sicer enega izmed anketirancev: Borisa Pahorja.
Največji Slovenec 20. stoletja ni Ivan Cankar, kot je prepričan akademik dr. Janko Kos, ne Boris Kidrič, kot je prepričan Janez Stanovnik, ali Edvard Kocbek, kot jih meni kar nekaj, ampak tisti, ki ni oblikoval duha in dogajanja stoletja samo kako desetletje, ampak je v javnosti aktivno prisoten dobrih osemdeset let. To pa je samo akademik Boris Pahor.
Kakšni so kriteriji za izbor osebnosti stoletja? Za to še ni bila napravljena kakšna anketa, ampak je vse dopuščeno subjektivni presoji, zaznavi, poznavanju in na koncu odločitvi.
Če pogledamo odgovore iz ankete, potem je vsekakor zanimiv dr. Janko Kos, ker prepričljivo postavlja na prvo mesto Ivana Cankarja.
“Da je bil (Kocbek) največja osebnost 20. stoletja, ne bo držalo, to je bil vsekakor Cankar. Ker Cankar vendarle že pripada 20. stoletju, bila bi pomota, če bi Kocbeka postavili nad Cankarja. To je bil tisti prelom v zgodovini slovenskega naroda, politike, kulture, ki je povzročil bistvene premike, medtem ko Kocbek seveda tega ni povzročil. Kot politik ni bil samostojna oseba, moral se je nasloniti na komuniste. V politiki ni bil največja oseba 20. stoletja, verjetno je bil najsposobnejši, najbolj prelomen Janez Evangelist Krek. Komunisti lahko rečejo, da je bil Kardelj velika osebnost, toda to je spet problem, ker v Kardelju ni bilo kaj dosti izvirnega, on je posnemal znane vzorce kominterne in stalinizma. Vsekakor je največja slovenska osebnost 20. stoletja Ivan Cankar, celo v političnem smislu je bil zelo pomemben. Postavil je tezo o samostojnosti Slovencev, tudi v odnosu do južnih Slovanov, to je bila takrat prelomna teza. Da ne govorimo o njegovih socialnopolitičnih idejah, priključil se je socializmu, potem je socialdemokracijo kritično ocenil in priznal tudi Krekovo socialno gibanje, torej je bil politično širok in bistroviden.”
Spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju
To je res, a velja zgolj za določen čas, do katerega pa Cankar ni imel tako močnega javnega nastopanja, kot sta ga imela Kocbek in Boris Pahor od nekako sredine tridesetih let Kocbek do svoje smrti, Pahor pa še sedaj. Zaradi svojih idej in političnega življenja je tvegal življenje (za slovenstvo) edino Edvard Kocbek, glede na okoliščine druge svetovne vojne (taborišča, preganjanja, politično nestrinjanje z uradno politiko v matični državi) pa še Boris Pahor.
Cankar je živel v Sloveniji malo, manj kot deset let, pa še to v glavnem v osami na Rožniku. Cankar ni bil politični analitik, tako kot Kocbek in Pahor. Primerjalni opus vseh treh bo možen ali ponujen v analizo, primerejavo in vrednotenje šele tedaj, ko bo vse objavljeno, kar za Kocbeka in Pahorja še ni možno reči.
Edvard Kocbek je položajno dosegel največ, o čemer Ivan Cankar ni mogel niti sanjati, niti si tega ni želel ali bil aktiven. Kocbek je bil v tem (političnem) smislu aktiven več desetletij. In je padel kot žrtev, Cankar ni imel za kaj pasti. Njegov najvišji miselni domet je skupnost južnoslovanskih narodov v eni državi. Kocbek, še posebej pa Pahor, sta to presegla. V tem smislu je najpomembnejši Pahorjev spis v knjižici Odisej ob jamboru, kjer že na začetku sedemdesetih let neposredno polemizira z Edvardom Kardeljem, zahteva demokracijo in samostojno slovensko državo.
Literati so vsi trije: stilno izjemna sta tako Ivan Cankar kot Edvard Kocbek, morda je malenkost manj izrazit sam Pahor, ki je dosegel pisateljski vrh v Nekropoli, a je ubesedil pomembne teme iz zamejskega, tržaškega okolja in sam Trst postavil v kontekst mednarodne literature o njem in s tem vzbudil ogromno zanimanje po vsej Italiji (devet prevodov knjig v italijanščino).
Cankar ni imel kakšne širše vizije sodobne Evrope, Kocbek in Pahor pa.
Boris Kidrič govori
O Kocbeku sem na predstavitvi knjige pred dnevi slišal vse mogoče, kako je bil politično naiven, fantast… Če bi bilo tako, mu Tito in Kardelj julija 1944 ne bi dala tako pomembne naloge, kot je bil uradni odhod v Rim z nalogo priti do papeža in napisati Memorandum o bodočih odnosih med Svetim sedežem in novo oblastjo v nastajajoči avnojski Jugoslaviji. S tem je Cankar povsem neprimerljiv. Kocbekova naloga se ni posrečila; papež ga ni sprejel, je pa vseeno napisal Memorandum, kot si je želel, kar je njegov primarni in povsem svobodni politični tekst, čeprav ga je potem Tito pred izročitvijo Svetemu sedežu vsebinsko popravil. So se pa odnosi med Cerkvijo in novo državo po osvoboditvi oziroma koncu vojne zaradi tega slabšali. Cerkev se je obnašala kot politični gospodar, na kar je takoj po neuspehu Kocbekove misije v Rimu reagiral Kardelj, češ poslali smo vam Kocbeka, pa ga niste jemali resno in ga niste sprejeli, odslej pa bomo ravnali po naše. Kar se je zgodilo.
Je pa še ena tema, to je Kocbekova zaznava v rimskih krogih, da nameravajo Angleži po porazu nacistične Nemčije zasesti naše ozemlje in polovico Hrvaške, zato je Tita in Kardelja rotil, naj partizanska vojska čim prej oziroma kar takoj zasede Trst in Angleže prehiti. O tem Kocbekovem poslanstvu je še premalo povedanega. Podobno so bile tedaj zelo aktualne njegove ideje o povojnem statusu Trsta in pogajanjih za zahodno mejo.
Akademik Janko Kos tega očitno še ne ve.
Boris Pahor poleti v Dutovljah
V anketi so, če pustimo ob strani Kocbeka kot “zmagovalca”, še posebej zanimiva stališča Janeza Stanovnika.
Spomenik Borisu Kidriču
“…Kocbek je svoje partnerje dojemal preveč človeško. Z vsakim partnerjem, predvsem to govorim zaradi Kidriča, je imel on neverjetno človeški, odprti odnos. Kidrič je bil po celi svoji strukturi politik, in prav tu so ti konflikti, ki so potem nastajali. Na tem mestu bi se strinjal s Tinetom Hribarjem. Ali je bil Kocbek največja osebnost preteklega stoletja ? V nekem smislu Hribar ni edini, ki tako misli. Osebno menim, da je bil Kidrič bolj markantna osebnost za zgodovino preteklega stoletja. Ne bi pa nikdar rekel, da je bil moralno ali, če hočete, ustvarjalno umetniško večja osebnost od Kocbeka. To sta dve osebnosti in jaz bi kar obe uvrstil v vrh preteklega stoletja. Nekateri bodo rekli, da je bil Anton Korošec bolj markantna osebnost kot Kidrič, jaz pa se s tem ne bi strinjal; to sta dve osebnosti popolnoma različnih polov slovenskega kulturno – političnega dogajanja v preteklem stoletju.”
Slovenci s spomeniki vsaj enkrat nismo zamudili
Alojz Rebula v anketi med drugim pravi: “Zame utegne biti najzanimivejši Slovenec prejšnjega stoletja, ne kot pesnik ne kot politik, temveč kot evropski intelektualec, razklan med resnico in utopijo. Ne strinjam pa se s Hribarjem, saj je zame največja pesniška osebnost dvajsetega stoletja Oton Župančič, ob katerega bi postavil še Murna in Kosovela. Kocbek preočitno ni bil rojen za politično akcijo, saj je bil za kaj takega preveč pesniška in vizionarska duša.”
Boris Kidrič
France Bučar med drugim pravi:”…Bistveno za politika je, da uporablja moč nad ljudmi, ki jih lahko uporabi za dosego svojih ciljev. Če pa hočeš spravljati ljudi v sredstvo za svoje cilje, je to dejstvo že samo po sebi lahko sporno, torej uporabljati ljudi kot sredstvo. Bistvo politike pa je ravno to, da ljudi uporabljaš kot sredstvo, brez tega politike ni…In Kocbek je živel in nastopal v okolju, kjer je razpolagal s svojo močjo, ki je bila izrazito usmerjena v moč duha, ki pa takrat ni bil preveč cenjen. To je bila njegova, lahko rečemo nesreča, mogoče to ni najboljši izraz, skratka, njegov glavni prijem je bil moč duha. In biti odvisen od moči duha je največja oblika odvisnosti.”
Odprto ostaja vprašanje, kje je ekvivalent celovitosti in vrednosti neke javne osebnosti; koliko visok je bil njegov doseženi položaj v družbi, ne da bi izgubil lastno intelektualno in duhovno človeško identiteto, v kontekstu našega dvajsetega stoletja pa hkrati še umetniško prepoznavnost, trajnost in nadčasovnost.
Ivan Cankar je bil aktiven premalo časa, da bi oblikoval dvajseto stoletje, Kocbek je bil v funkciji politike, čeprav na svoj individualen način in je hkrati velik pesnik in pisatelj, Boris Pahor pa je kritični sopotnik, svoboden intelektualec iz slovenskega obrobja z nenehno kritiko matice glede njenega odnosa do celovitosti narodnega osebka, kot pravi, in kar mu je dajalo držo neodvisnosti, podkrepljeno s pogumom in razmišljanji evropskega formata, če pomislimo samo na segment enakopravnosti in enakovrednosti evropskih narodnih manjšin.
Torej bi bila lahko izbira in nagrada taka: zlata medalja Boris Pahor, srebrna Edvard Kocbek, bronasta Ivan Cankar in nehvaležno četrto mesto Boris Kidrič? Na naslednja mesta bi se lahko uvrstili Jože Plečnik, Janez Evangelist Krek, Oton Župančič, Anton Korošec, Stane Kavčič, Jože Pučnik, Milan Kučan, Edvard Kardelj, Rihard Jakopič, nadškof Alojzij Šuštar, škof Anton Bonaventura Jeglič…
Marijan Zlobec
*