Boštjan M. Zupančič o “udbovski deci”

Objava članka mednarodno znanega slovenskega pravnika in sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča Udbovska deca na Siol.net-u, kot pravi njegov avtor, je bila očitno tako nevarna, “tudi po zagotovilu nekega ministra, da so ga morali umakniti in je ostal le še na Portal-Plusu. To verjetno pomeni, da sem imel še premalo prav!”

Boštjan M. Zupančič, foto Twitter

Članek je avtor objavil na svojem FB profilu, kar pa ima glede na njegovo število FB prijateljev in seveda onih, ki na FB sploh niso, manj dosegljivih bralcev, kot bi si avtorjevo razmišljanje zaslužilo. Zato pa ostaja možnost objave še kje drugje, kjer ni možnih posegov “od zunaj”, kot tukaj. Hkrati odpira možnost odgovorov, polemik, dodatkov, novih informacij…

Problem Udbe je velik, tako za one, ki so nekdaj delovali v njej ali so še živi, še bolj pa so živi njihovi otroci in kot vidimo že vnuki.

Človek je narojen, je učil dr. Dušan Pirjevec, in si ne izbira ne staršev ne domovine. Meni je konkretno ob neki polemiki v Delu, ko je Josip Vidmar objavljal svoj feljton K našemu trenutku in sem v Sobotni prilogi nekaj napisal o mladi generaciji in v zagovor tedaj napadenega Pirjevca in ob njem še zlasti Tarasa Kermaunerja, zelo razločno izgovoril stavek:“Vsakdo ima svojo zgodovino”. Kakšno zgodovino je v celoti imel dr. Pirjevec, še danes ne ve nihče. Govori in piše pa se marsikaj (kot Janez Menart v svoji s strani družine v celoti pokupljeni knjigi), tako kot še o mnogih ljudeh…

V pravkar izdani zelo natančni monografiji o že pod fašizmom preganjanem župniku in kulturniku, primorskem rojaku Filipu Terčelju, si avtor še danes ne upa izreči tistega, kar najbrž ve ali se vsaj da izvedeti: katera dva miličnika sta njega in njegovega spremljevalca najprej ustrelila, potem pa skrivaj pokopala.

O likvidaciji Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in slučajnega obiskovalca v njunem tržaškem stanovanju dr. Draga Zajca je lani izšla debela knjiga Anatomija političnega zločina, ki je naletela na toliko polemik, da je avtor Martin Brecelj prav na letošnjem 33. Slovenskem knjižnem sejmu dočakal še izid svoje brošure, v kateri je dodal odgovore na polemične napade in še enkrat zatrdil, da je umor ukazal CK VOS za Primorsko, izvedli pa so ga kar trije pripadniki Varnostno-obveščevalne službe…

Upam, da je s to knjigo potešena in razrešena huda stiska pisatelja, akademika Borisa Pahorja, ki se je ves čas, desetletja dolgo, spraševal, kdo bi bil lahko morilec in zakaj.

Ni pa še razjasnjeno, kdo je v resnici likvidiral (s strelom v hrbet) legendarnega heroja Stanka Premrla Vojka, sicer brata Pahorjeve žene Radoslave Premrl, o čemer sama piše v knjigi: Moj brat Janko – Vojko.

Toliko za interludij.

Problem nekrivde otrok za dejanja staršev je večen, ampak to je zgolj pravni vidik. Otroci so prej ja kot ne podedovali zaplenjena in udbovcem dodeljena stanovanja, hiše in si pridobili visoke položaje. Kolikokrat sem za koga slišal:”Ta je iz visoke udbovske družine!” To pa je avtomatično pomenilo: bodi pazljiv. Ampak to je bilo že pred desetletji.

Večji problem sodelavcev udbe in njihove aktivnosti je dejansko spremljanje nove države, njenih demokratično izvoljenih predstavnikov, evropskih poslancev, veleposlanikov, ministrov (in drugih) s strani udbovcev.

Kako je Udba nadzirala veleposlanika Jašo Zlobca v Bruslju, da je od vsega hudega zbolel in umrl? Jaša se ni mogel braniti z odgovorom na očitke niti v Delu, kot mi je tedaj iz Bruslja telefoniral, češ da mu Delo odgovora noče objaviti. Kako je Udba nadzirala veleposlanika dr. Dimitrija Rupla v Washingtonu? Kako je Udba nadzirala veleposlanike na Dunaju? Kdo je nosil aktovke ob delegacijah Republike Slovenije, ko so prihajale v Bruselj na razna zasedanja in sestanke EU? Se je Janez Janša kdaj vprašal? Kako je možno, da so aktivni udbovci še danes na vsaj informacijsko ali informativno močnih  položajih? In seveda v politiki.

Imate v  EU udbovca, za katerega se je vedelo, da poroča že pred tridesetimi leti. Si predstavljate, kaj vse in koliko je “poročal”? (Boštjan M. Zupančič pravi, da pozna dva v Strasbourgu; sta člana Evropskega parlamenta?).

Kdaj bo prišla na plan prava podoba na primer Zmaga Jelinčiča Plemenitega? Naj vam povem, da je nekoč prišel v Kulturno redakcijo Dela in v nekem trenutku vprašal, če lahko telefonira Kučanu. In mu je pred vsemi v redakciji o nečem “poročal”. Seveda ga je tikal, njegovo številko pa je znal na pamet…

Pa Rado Genorio. Slikarja in grafika Jožeta Spacala je nekoč spremljal v Argentino, kjer je imel svojo razstavo v sklopu kompleksa Teatro Colon in San Martin. V Buenos Airesu se je Spacal srečal s tamkajšnjim argentinskim profesorjem, aktivnim udeležencem ljubljanskih grafičnih bienalov kot član mednarodne žirije. Genorio je hotel vedeti, o čem sta se pogovarjala…

Udba je poslala v APZ Tone Tomšič starejšega pevca, ki nas je špijoniral ves čas, še posebej, ko smo imeli veliko, dvomesečno koncertno turnejo po ZDA in Kanadi; o vsem je poročal, kot mi je pred leti sam priznal, a je poročal tudi kasneje, ko je bil na slovenskem veleposlaništvu na Dunaju.

Koliko udbovcev je bilo na Delu? Ne me vprašati: imeli so jih toliko, da nas: bolj redke, bolj svobodne in nedolžne, neubogljive in nezanesljive niti ni bilo treba vabiti, ker bi bili že “presežek”.

Koliko udbovcev je bilo na Društvu slovenskih pisateljev, v Društvu slovenskih skladateljev, v Slovenski filharmoniji, Ljubljanski operi, na Univerzi, v akademijah, muzejih, galerijah, šolah, Cerkvi…? V zamejstvu in zdomstvu…?

Boštjan M. Zupančič govori o “deci udbovcev”. “Deca” je stranski problem ali kolateralna škoda; problem so aktivni udbovci oziroma kakorkoli jih želite danes imenovati.

Pred leti je nekdo, ki je rad hodil na Delo vohljat, kaj se tam aktualnega dogaja, čakal na to, kdo bo “zgoraj” in ali bo potem lahko še delal ali ne… Pes si vedno poišče novega gospodarja, da ga bo hranil.

Mogoče so bili na začetku vsebinski in ciljni odnosi (varovanje pridobitev revolucije in države FLRJ, SFRJ) v Udbi drugačni kot kasneje, danes pa je sodelovanje izključno: plačano delo, rezultati poročanja pa največkrat hote brez efekta (kot vidimo iz bančniških in drugih afer).

Igor Omerza je pred dnevi na predstavitvi najnovejše knjige o Edvardu Kocbeku v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa dejal, da mora pohiteti (s pregledovanjem, zbiranjem in fotokopiranjem gradiva), ker se boji, da bodo arhive Udbe ponovno zaprli, tako kot so jih v Beogradu in Zagrebu.

V Sloveniji žal ni prišlo do lustracije, ne takoj ne kasneje, zato se je poleg političnega kriminala tako neizmerno lahko razrasel gospodarski kriminal.

Udbovci naj bi varovali ljudi in državljane, bi morda lahko pomislili. Ali pa je bilo to res?

Boštjan M. Zupančič bi moral pravzaprav pisati o “deci lopovov” in še bolj o samih ali pravih lopovih. In vseh dimenzijah dedovanja in “dedovanja”, upravljanja državnih holdingov, 45-letnih koncesijah… Italijanska mafija se lahko pred našo skrije.

Ustavni sodnik Klemen Jakčič, foto Ustavno sodišče RS

Še več; moral  bi pisati o tem, kaj je v resnici prinesla samostojna država Republika Slovenija v času od njene razglasitve ali ustanovitve pa vse do danes, še posebej na področju pravne države, pravnega varstva vseh državljanov, pravne pravičnosti, zakonitosti, zlorab prava v sodstvu, tožilstvu, odvetništvu, celo v Ustavnem sodišču. Kako je možno, da celo ulica ve, kako bodo glasovali v Ustavnem sodišču in da bo na primer 5:4 za “naše”?

Kaj vse pišejo prav te dni o novem ustavnem sodniku Klemnu Jakliču?

https://www.portalplus.si/mobile/2504/ustavni-sodnik-jaklic/

Boštjan M. Zupančič bi moral najbolj pisati o tem, da demokracija ni prinesla svobode na nobenem področju javnega delovanja. Analizirajte glavne ali državne ali od države subvencionirane medije in položaj novinarjev.

Komentarje bi lahko pisal še in še, a bodi za zdaj dovolj. Poglejmo najprej, kaj je v resnici napisal Boštjan M. Zupančič

Marijan Zlobec

Boštjan M. Zupančič, foto Wikipedija

UDBOVSKA DECA

“Drugje sem že pisal o “avantgardnem sindromu” (vir) in “samoupravičenju” (self-entitlement, vir), ko pa govorimo o otrokih bivših udbovcev, se ti dve patologiji združita v eno. Pred kratkim sem imel bližnje srečanje z neko funkcionarko, ki se je spočetka obnašala benigno-dobronamerno, potem pa se je v zraku obrnila v svoje nasprotje – in postala agresivno-arogantna: takorekoč dvojna osebnost ali clivage, kot temu pravijo Francozi. Njena mati je bila v bivši hierarhiji visoko; seveda ne morem vedeti, ali je ta clivage posledica njenega udbovskega pedigreja. Vsekakor pa je te vrste aroganca, taka ali drugačna, tudi kombinacija gornjih patologij še posebej avantgardnega sindroma. Poanta tega, kar bom tu obelodanil, pa je v zmotni domnevi, da je ti.i. “kontinuiteta” stvar staršev in starih staršev. Politični protest je naperjen zoper same udbaše, pozablja pa se, da je na sceni nebroj njihovih otrok in celo vnukov.

Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji…”

Incidenca in lustracija

Incidenca te patologije je odvisna od tega, koliko je bilo udbovskih špicljev pred osamosvojitvijo. Ker pa je v Sloveniji 600 skupnih in celo masovnih grobišč tistih, ki so jih po vojni kruto pobili, je tudi neizogibno res, da so (bili) morilci med nami že zadnjih sedemdeset let. A podobno velja za tiste, ki so bili na drugi strani in tam počeli svoja hudodelstva. S tega stališča ni čudno, da do sprave med obema stranema še ni in tudi ne bo prišlo. Tudi ni čudno, da je Slovenija zaradi tega danes ne le razdvojena, ampak na obeh straneh političnega spektra tudi obremenjena s psihotičnimi strukturami osebnosti.

Na Komiteju zoper mučenje OZN, ko sem bil še član, je zdravnik profesor Bert Sorensen vedno poudarjal, da je tortura predvsem tudi izmaličenje mučiteljeve osebnosti. Za to gre. Potem je bila tu naivna domneva, da se bo z menjavo generacij teren tako ali tako sam očistil, lustriral. Bomo videli, zakaj je bila ta domneva vseskozi zmotna. Ta navidezno enostavni stavek pove, zakaj je biti Slovenec danes tako zelo težko. Teh ljudi – pa seveda tudi naslednjega pokolenja – je torej Slovenija polna. Ker bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, to med drugim pojasnjuje, da v takih razmerah lustracije ni bilo mogoče izvesti. Kolikor vem, je bil lustriran samo en sodnik Vrhovnega sodišča Slovenije. Incidenca te patologije je torej odvisna od tega, koliko je bilo povojnih morilcev in udbovskih špicljev.

Tretje in četrto pokolenje

Seveda otrok ni mogoče kriviti za grehe njihovih staršev. Je pa res, da pravi Stara zaveza, da bo Bog grehe očetov kaznoval še nad tretjim in četrtim pokolenjem (Eksodus, 34:7). Toda ta sentenca ni stvar krivde vnukov in pravnukov; gre za nekaj bolj zapletenega. V psihoanalizi je namreč danes jasno, tudi v Alzaciji, kjer je šlo za medvojno kolaboracijo, da posledice priplavajo na dan v tretji in četrti generaciji. Sentenca je torej subtilno opažanje starozaveznega preroka.

Po Carlu Jungu poteka občevanje med dvema človekoma (generacijama) nekako po zarezah navadne pisemske ovojnice:

Gornja črta na kuverti je komunikacija med mojo in zavestjo sogovornika. Po diagonalah moja zavest govori z nezavednim sogovornika in obratno. Na dnu moja podzavest komunicira s sogovornikovim nezavednim in obratno. Medtem pa je vsak človek v stiku z lastnim nezavednim, je njegova odvisna spremenljivka.

Freudovo stališče je bilo, da je 85 odstotkov tistega, kar se v posamezniku dogaja, deluje iz nezavednega. Do tega enostavno nimamo dostopa. Mimogrede, prav to je s psihoanalitičnega stališča tragedija človekove eksistence. V življenju odrasli ponavlja, kar ga je označilo in travmatiziralo v preteklosti, v otroštvu. Če prav premislimo, so na nas torej starši, stari starši itd. po “spodnji strani kuverte” vplivali na način, ki se ga ne zavedamo. S tem smo dedno obremenjeni.

Neizzvana napadalnost (gratouitus violence)

To, kar me je po povratku iz ZDA takrat najbolj in najbolj neprijetno presenetilo, je bila nemotivirana napadalnost, ki me je včasih doletela kot strela iz jasnega. Nek profesorski kolega me je na primer pred študenti omenil takole: “Prišel je iz Amerike, zdaj pa se vozi s starim VW hroščom…”. Nikoli mu nisem nič storil, se mu zameril, a vendar se verjetno ni mogel premagati, da me ne bi agresivno opravljal. In to pred študenti.

Druga simptomatična prigoda je bila naslednja. Ko sem bil že ustavni sodnik in smo s študenti izdajali brez kakršnihkoli raziskovalnih sredstev že našo tretjo knjigo (Ustavno kazensko procesno pravo, 1000 strani), sem telefoniral na ministrstvo za izobraževanje in govoril s tamkajšnjo prijazno uradnico, ki sem jo poznal še iz časa, ko sem bil prorektor, češ zdaj bi bili pa tudi mi na vrsti za kakšno finančno podporo. Prijazno mi odgovorila takole: “Ne gospod profesor, ali ne veste, da pravni fakulteti na vaš račun vsak mesec nakažemo 800.000 tolarjev?”

Tega nisem vedel. Kot ustavni sodnik sem predaval za nek drobiž, pa odgovoren sem bil, ob svoji sodniški službi, za kakih 240 študentov. Telefoniral sem torej takratnemu dekanu in mu rekel: “Poglej, na ministrstvu za izobraževanje so mi rekli, da na moje ime nakazujejo 800.000 tolarjev, jaz pa sem mislil, da delam pro bono publico. Bi bil lahko upravičen do podpore s strani fakultete?”

Osebek mi je odgovoril takole: “Ne, Boštjan, saj si res delal pro bono publico. Mi smo si tukaj na fakulteti vendar med sabo tvoj denar prav lepo razdelili…”

Toliko, da mi telefonska slušalka ni padla iz rok.

Glede obeh incidentov še danes ne vem, s čem naj bi jih izzval, za razliko od zmerjanja, ki sem ga doživel pogosto na ljubljanskem trgu, preko katerega sem vsak dan hodil v službo. Tam so me verbalno napadale branjevke, katerih hčerke so bile padle pri (anonimnem) izpitu iz kazenskega procesnega prava. V babico moje žene so celo metale gnile paradižnike. Podobnih dogodkov je bilo ogromno, a ker sem svojo mladost preživel v benignem ameriškem okolju, na kaj takega enostavno nisem bil odporen. Nekdo je tu v Strasbourgu nekoč rekel, da so Slovenci togotni. Tega tukaj nisem doživel, z dvema tremi izjemami, nikoli. Sem pa potreboval dve leti, da sem si od slovenske togotnosti pomiril živce.

Birokratski in sodni sadizem

V Strasbourgu me je dosegla le davčna uprava. Na mojem tekočem računu v Ljubljani so mi, čeprav mi nikoli niso poslali opomina, zaradi par evrov naredili izvršbo. To naredili avtomatično, preko računalnišega programa, kar pomeni, da so takih “napak” napravili veliko. Popolna brezobzirnost, če pomislim, da v ZDA davčna uprava (IRS, Internal Revenue Service) ročno pregleda vsako posamično davčno napoved (tax return) in reagira individualno. Za 319 milijonov davčnih zavezancev!

Nekoč so mi v Ljubljani hoteli nakazati honorar za predavanje. Ker naj bi šlo za izogib dvojnemu obdavčenju, so nastali taki problemi, da jih celo pravnica, ki mi je bila hotela honorar izplačati, ni mogla razrešiti.

Drug tak primer je bilo podaljšanje, ko sem bil nekoč v Ljubljani, diplomatskega potnega lista na ministrstvu za zunanje zadeve. Oddelek za to je v neki vili vis-à-vis samemu ministrstvu. Brez razloga arogantna uradnica, ki je to urejala – pa šlo je za diplomatski potni list! – je bila prav po divje agresivna; sem moral na dva konca klicati predpostavljene, da se je na koncu zelo nejevoljno prilagodila.

Vse to me seveda spominja na tisto prodajo hiše zaradi 128 evrov neplačanih komunalnih prispevkov. Pa saj to je, kot sem takrat rekel, popolnoma noro! Potem me je v Pravni praksi napadla neka moja bivša študentka, ki sem jo enkrat vrgel pri izpitu, zdaj višja sodnica, v pamfletu z naslovom “Kdo je tukaj zdaj nor?” Ko so iz Strasbourga dobili feedback, da bo Slovenija zaradi tega obsojena, so vsi lepo potihnili. A opravičil se seveda ni nihče.

Sklep

Slovenija ima ta problem preteklosti, ki nikoli ni bila preventilirana –, kot je bil to primer v Nemčiji. Tam Nemcem Hollywood in drugi že vsa leta po drugi svetovni vojni v kožo vtirajo njihovo neprimerljivo krivdo; niso jim dovolili, da bi svoja hudodelstva pometli pod preprogo nezavednega. Paradoksalno pa je to na Nemce imelo zdravilni učinek. In tako je Nemčija morda danes edina država v Evropi, kjer v nezavednem ljudi več ne tli ta nerazrešen občutek krivde. Mimogrede, na to me je opozoril nek judovski kolega, ki se je bil šolal v Nemčiji.

Kolaboracija in revanšizem po vojni od Francije do Norveške, od Ukrajine, Madžarske pa do Romunije, Italije – in Slovenije pa v zadnjih sedemdesetih letih nista doživeli svojega psihološkega epiloga. In to danes med drugim opraviti z nezaslišanim vzponom skrajno desnih – v resnici protofašističnih – strank?

Kaj lahko rečemo o otrokih in vnukih teh obremenjenih ljudi in o udbovski deci?”

Boštjan M. Zupančič