Četrti koncert mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana je ponudil v poslušanje manj znano glasbo za klarinet in violončelo. Nastopila sta portugalski klarinetist Vitor Fernandes in slovenska violončelistka Sara Čano. Oba je spremljala pianistka Jelena Boljubaš.
Vitor Fernandes, vse fotografije Marijan Zlobec
Portugalski glasbenik je že v precejšnji meri profiliran solist, kar je pokazal s celotnim programom; diferenciranim, deloma sodobnim, deloma izvirnim ali v priredbi opernih tem, kar se je izkazalo kot morda manj posrečeno.
Fernandes je kot prikaz enega izmed številnih skladateljskih dosežkov zadnjega časa na področju ustvarjanja za klarinet ponudil v poslušanje kompozicijo Hrošč Bruna Mantovanija (1974). Na Pariškem konservatoriju izšolani skladatelj, v nadaljevanju pa še na inštitutu za raziskovanje zvoka IRCAM, kjer je nekoč deloval naš skladatelj Vinko Globokar, je v skladbi iz leta 1999 posegel v svet elektronike ali natančneje v računalniški sistem, še bolj natančno: v napoved sesutja računalniških sistemov po vsem svetu ob koncu tisočletja. Skladba je tako takoj postala aktualna. Danes, ko se računalniški sistemi lomijo vsakodnevno in boste vedno bolj v strahu hodili na banko s pomislijo, ali je vaš denar še tam, ali pa ga vam je kak računalniški heker ukradel, ne da bi v banki sploh vedeli, se zdi skladateljski pogled na ta sodobni in tako individualno kot globalno problematični tehnicistični svet tematsko in motivno iznajdljiv. Tu je sicer prišlo samo do “hrošča”, ne pa sesutja sistema, a je skladatelj spretno nakazal zvočno vzdušje, potek in končni efekt:pok sistema. Računalniški hrošč je pok, je zvok, je konec (kompozicije).
S poudarkom na stilnih identitetah skladb je Vitor Fernandes izvedel Andante in Allegro Ernesta Chaussona ter Prvo rapsodijo Clauda Debussyja. Solist obvlada klarinet tako tehnično kot v oblikovanju zvoka in njegove barvitosti.
Pri izboru Farntazije na teme iz Verdijevega Rigoletta nekdanjega solo klarinetista milanske Scale in skladatelja Luigija Bassija (1833 – 1871) se odpira vprašanje, ali je že sama kompozicija zajela dejanske vodilne in najbolj znane teme, ali pa ni nemara v izboru (Gilda, Vojvoda) malo prekratka. Če primerjamo z Lisztovo koncertno parafrazo Rigoletta za klavir, je tam več opernega soka. Tu je bil motiv Rigoletta kot glavnega opernega lika zgolj “povezovalni”.
Jelena Boljubaš
Pianistka Jelena Boljubaš deluje v ljubljanski operi in ni redna koncertna spremljevalka obeh solistov, ampak je tu nastopila verjetno bolj priložnostno ali v skladu s koncertnimi zahtevami. Igra nekoliko trdo in ne brez napak. To je zanjo bolj nova literatura kot za oba solista.
Sara Čano
Sara Čano je bila glede na njene dosedanje dosežke in mladost nekako bolj v fokusu pričakovanj. Takoj sem opazil, da nekaj ni v redu z njenim programom; vse je bilo narobe oziroma ni bilo v skladu med tistim, kar je igrala, in onim, kar je bilo natisnjeno v koncertnem listu. Prve tri kompozicije je postavila “na glavo”, tako da se je prava identiteta, to je Chopinova Briljantna poloneza v C-duru op. 3, ki jo je Chopin napisal za dunajskega violončelista Josepha Merka, pokazala šele na koncu njenega nastopa.
Lamentatio, dodatek s petjem
Nastopajoči mora vedeti, kaj igra in kaj je napisano v programu in ali se oboje ujema. Tu se ni. Dolžnost organizatorja koncerta, ki je dobil spremembe vrstnega reda izvajanih kompozicij je, da stopi pred občinstvo in to pove, tako da si poslušalci to lahko pribeležijo oziroma spremljajo identiteto izvajanega. Če tega ne stori organizator, to lahko pove sam nastopajoči. Tako smo do konca ostali zbegani.
Sara Čano je v resnici najprej zaigrala Četvorko iz opere Ne samo ljubezen Rodiona Ščedrina, (v programu natisnjena kot tretja), zatem Etudo v cis-molu, št. 7 op. 25, F. Chopina v priredbi A. Glazunova, sledil je Intermezzo e Danza finale iz Suite za solo violončelo Gasparja Cassadoja, ki je bila sicer natisnjena v programu kot prva, in še sklepni Chopin z briljantno polonezo, ki ji je skladatelj na začetku prilepil sorazmerno dolgo introdukcijo z možnostmi večje solistične prezence, ki ni zgolj plesno motivna.
Sara Čano je muzikalna, nadarjena, študiozna, solistka v polnem nastajanju, a se vendarle šele prebuja, s čimer mislim na polnokrvnost, drznost, samozavest in vseobvladljivost, ki so še v “razvojni fazi”.
Sledil je še njen dodatek, Lamentatio italijanskega skladatelja in violončelista Giovannija Sollime, v kateri solistka še poje, potem pa skupni dodatek “v troje”; priredba za klarinet, violončelo in klavir skladbe Oblivion Astorja Piazzolle, kot jo je napravil Jose Bragato.
Marijan Zlobec