Edvard Kocbek: Sredi krute sile nežno trajam

Mohorjeva založba Celovec – Ljubljana – Dunaj je sinoči v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa predstavila najnovejšo knjigo o pesniku, pisatelju in politiku Edvardu Kocbeku. Napisal jo je kot doktorsko disertacijo sicer ekonomist Mirko Bogomir Miklič, mentor pa je bil teolog dr. Janez Juhant. Naslov knjige je Sredi krute sile nežno trajam Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Na predstavitvi je tri pesmi zapel Mengeški oktet (Zdravljica, Slovenec sem, Doberdob).

Dr. Janez Juhant in dr. Mirko Bogomil Miklič, vse fotografije Marijan Zlobec

Predstavitve se je udeležilo veliko ljudi, a med njimi ni bilo zgodovinarjev in publicistov, ki so o Kocbeku že marsikaj napisali. Prav tako ni bilo nikogar iz cerkvenih vrst. Pravzaprav je z zamudo prišel samo Andrej Magajna kot predsednik Krščanskih socialistov Slovenije. Ta manjko pove marsikaj. Kocbeka oblastne strukture, ideološke, strankarske, znanstveno-zgodovinske…ne jemljejo več kot nekaj aktualnega, ampak zgolj minulega, na kar pa lahko gledaš praktično tako kot hočeš.

Mirko Bogomil Miklič

Kocbek je lep primer vsakršnih manipulacij. Zadošča da pogledaš, kdo je avtor kakšnega zapisa o njem, pa veš, kakšna bo vsebina. Če pogledaš bibliografijo Mikličeve knjige, potem vidiš, da je v njej kar šestnajst spisov njegovega doktorskega mentorja dr. Janez Juhanta. Prav tako pa vidiš, da v vsej knjigi ni niti enkrat omenjen tovariš Tito.

Že to bi mi lahko zadoščalo, da bi knjigo takoj vrgel v smeti.

Nekajkrat sem že omenil, da je slovensko zgodovinopisje čista groza. Stroka, kolikor zgodovinopisje sploh je kakšna resna stroka; nevtralna, znanstveno-raziskovalna, temelječa zgolj na primarnih dokumentih, virih, dejstvih, sposobnostih sočasne umeščenosti v sprotno dogajanje in od tam dalje, kot vidimo pri Kocbeku z večdesetletne distance… ne obstaja.

Edvard Kocbek, foto Wikipedija

Mirko Bogomir Miklič na primer sploh ne piše, kaj šele analizira tisti segment Kocbekovega življenja, ki je bil v resnici ideološko najboj izpostavljen, to je njegova misija pri Svetem sedežu julija in avgusta leta 1944, ko je Kocbek odšel tja kot odposlanec Tita in Kardelja, da bi začrtal bodoče odnose nove oblasti v nastajajoči Jugoslaviji s Svetim sedežem, ko je le-ta seveda imel diplomatske odnose le s Kraljevino Jugoslavijo. Tito je Kocbeku kot svojemu  ministru dal proste roke, da je zasnoval, koncipiral in v celoti napisal Memorandum. To je Kocbekov največji ideološko-politični spis z vizijo vloge in pomena Cerkve v novi državi, s perspektivo trajanja in možnostjo razvoja aktivnega krščanstva v novi družbi, o kateri Kocbek ni dvomil, da že je, še boj pa, da prihaja. V tem času pa se je v Kocbeku oblikoval profil in osebna vizija v Italiji tedaj prebujajočega se krščanskega komunizma. Kocbekov mišljenjski vrhunec idejnega, krščanskega praktika je bil povezan z idejo komunizma, njegovih primarnih teorij o enakosti in bratstvu,. neizkoriščanju, svobodi… Kardelj je to hitro opazil in na CK KPS poročal, da je Kocbeku obisk Rima samo škodil.

Mirko Bogomil Miklič je moral biti ubogliv in poslušen do svojega mentorja, ta pa do instituta Teološke fakultete in nasploh tiste ideološke kontinuitete, ki bo v Kocbeku vedno videla zgolj krščanskega človeka kot žrtev komunistov in še bolj toleranta komunistične revolucije, ne pa hkrati še kritika ravnanja Cerkve; pred vojno in med samo  fašistično ter nacistično okupacijo Slovenije.

Tragedija vsega, kar se danes piše o Edvardu Kocbeku, je v njegovi zlorabi, manipulaciji, zamolčevanju enih njegovih spisov na račun drugih, enega dejstva na račun nekega drugega… Dejansko pa je vse to hkrati možno ali drugače rečeno; o Edvardu Kocbeku lahko pišeš kot hočeš. In v to celo verjameš.

Tiskovna konferenca

Ampak čisto vsi pozabljajo na najboj preprosto dejstvo; Edvard Kocbek je moral biti in seveda je bil vsak dan sproti odločujoč, najprej v sebi samem, nato pa navzven, in to še daleč poprej, ko je kdo sploh kaj govoril o komunistih oziroma so kristjani, kot smo slišali včeraj mimogrede na predstavitvi knjige, celo simpatizirali s komunisti.

En tak primer je križarsko gibanje, drugi napad na Cerkev, esej Premišljevanje o Španiji in ustanovitev svoje revije Dejanje. Res pa je, da je v tedanji Sloveniji Kocbek tako revijo lahko ustanovil, po vojni pa bi je ne mogel oziroma mu je njegova koumunistična oblast ne bi dovolila, kar smo slišali sinoči.

Kocbek se je vsak dan znova odločal, ko se ni niti najmanj vedelo, kaj se bo tako v domači, kaj šele svetovni politiki in med svetovno vojno konkretno zgodilo. Današnje perspektive gledanja in ocenjevanja so do Kocbeka v celoti zgrešene in krivične. On je tvegal svoje življenje vsak dan in kjerkoli. Poglejmo na primer že ocvirček, kdo je Kocbeka julija in avgusta 1944 spremljal v Rim: največji vosoves Edo Brajnik, o katerem je Kocbek zanesljivo marsikaj vedel. Brajnik ga je varoval kot “našega človeka”, odposlanca Tita in Kardelja, a bi se Kocbeku lahko v hipu kaj zgodilo… Mikličeva knjiga tega seveda ne omenja, kot celotne misije, niti pod razno.

Igor Omerza

Če še naprej pregledujejmo Mikličevo citirano bibliografijo, vidimo da v njej ni niti Zbranih del Edvarda Kocbeka iz zbirke Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev z obsežnimi Inkretovimi komentarji, niti Kocbekovih spisov, kot jih je uredil oziroma jih še ureja Mihael Glavan.

Če Miklič Kocbekovih programsko-političnih spisov iz let med 1941 in 1951 ne omenja, analizira, citira, postavlja v kontekst splošnega in tedaj aktualnega, lahko bi rekli zgodovinskega dogajanja, so vsakršni zaključki zgolj osebni in mentorju všečni. Ampak teh Kocbekovih spisov (brez dnevnikov) je za dve knjigi.

Če berete dva spremna teksta v knjigi; uvodnega zgodovinarja dr. Janka Prunka in na koncu dr. Janeza Juhanta, se takoj opazi dva različna svetova.

Urednik knjige Martin Lisec

Kocbek je, če bi Miklič in Juhant analizirala Kocbekove spise, hitro ugotovila, da je priznaval prvenstvo Komunistični partiji predvsem zato, ker je ona organizirala vojaški upor proti okupatorju, ne pa katoliki ali celo slovenska Cerkev, ki tega ni naredila nikoli. Kocbek zelo jasno in nenehno govori o tem, da jih je skupaj povezalo fašistično nasilje. Miklič teh Kocbekovih okrožnic aktivistom krščanske skupine v Osvobodilni fronti sploh ne analizira. Prav tako ne njegovih pisem katoliški duhovščini.

Ne Juhant v svoji spremni besedi ne Miklič v knjigi ne omenjata Kocbekove pismenega, torej javnega odmeva na likvidacijo Aleša Stanovnika.

Kocbek pravi takole: “Dne 2. junija t. l. zjutraj so okupatorski krvniki ustrelili enega najuglednejših organizatorjev slovenske osvoboditve dr. Aleša Stanovnika. Ta vest je odjeknila po vsem slovenskem svetu in vsepovsod vzbudila nepopisno ogorčenje. Italijani so namrerč zaprli Aleša Stanovnika na pobudo bele garde in ga kot “levičarskega kristjana” čet 10 dni ustrelili /kot/ zadostilno žrtev po Lambertu Ehrlichu, ki je padel kot narodni izdajalec. Nikdar se ni povezanost bele garde z okupatorji pokazala v tako jasni luči kakor ob primeru Aleša Stanovnika. Italijani bi ga niti ne dobili v svoje roke niti ga ne bi tako nenadno ustrelili, ko bi jim ga bela garda ne izročila v roke. Krivdo za smrt Aleša Stanovnika nosijo torej belogardistični klerikalni mogotci v Ljubljani in po deželi…” (Slovenski poročevalec 16. 6. 1942)

Če pogledamo sedaj kaj piše v svoji knjigi Miklič, potem lahko citiramo samo dva kratka odlomka:”V Ljubljani se je skrival pri politično enako usmerjenem prijatelju Mirku Jeršiču, a so ga italijanski okupatorji našli in ga 2. junija 1942 ustrelili v Gramozni jami kot talca.” “Za Stanovnikovo smrt je Kocbek izvedel naslednji večer od Tomaža – Janeza Tominca, ki je bil globoko prepričan, da so ga izdali komunisti, ko je bil Kocbek že v Tisovcu med partizani…”

Janez Juhant ugotavlja nekaj podobnega, pri čemer “citira” izjavo znane slovenske revolucionarke, Juhant ne pove katere, češ da je bil Aleš Stanovnik “bolj nevaren za KP, kot je bil Edvard Kocbek”… Juhant potem v svoji spremni besedi piše še naprej, a nikjer ni omenjeno tistega, kar lahko beremo v Kocbekovem spisu, iz katerega sem citiral, namreč da je Stanovnika Italijanom izdala bela garda.

Če bi bila dr. Janez Juhant in dr. Mirko Bogomir Miklič znanstvenika, verodostojna zgodovinarja, bi že okrog Stanovnikove tragične smrti v Gramozni jami morala najprej predstaviti in zatem analizirati vse vire, najprej pa Kocbeka samega. Tega seveda ni. je pa v nadaljevanju še Juhantova manipulacija s Tinetom Hribarjem, medtem ko je Spomenka Hribnar, ki je o Kocbeku napisala svojo knjigo, komaj omenjena.

Najbrž je zelo velika razlika med tem, ali so Stanovnika Italijanom izdali belogardisti ali komunisti, mar ne?

Je pa glede Aleša Stanovnika še ena past, ki pa je bolj stvar urednika Zbranih del Edvarda Kocbeka, ki je v knjigo 10/1 uvrstil ta zapis kot Kocbekov, čeprav v Slovenskem poročevalcu Kocbek resnici na ljubo ni podpisan.

Urednik Mihael Glavan je ob tem zapisu objavil naslednjo opombo:”Gradiva ni v zapuščini. Objava po Slovenskem poročevalcu III/1942, št. 24, 16.6.1942. Besedilo ni podpisano v imenu krščanske skupine, vendar je razvidno, da ga je skoraj zagotovo napisal Kocbek, ki je prispeval tudi kasnejše zapise ob jubilejih Stanovnikove smrti.”

A če se kdo ukvarja s Kocbekom in hote zamolči, kaj je on v resnici pisal, potem je manipulacija očitna. Možna je sicer še ena manipulacija, češ da Kocbek v Slovenskem poročevalcu ni ničesar napisal, kar ni izrecno opremljeno z njegovim podpisom ali se ni ohranilo v njegovi osebni zapuščini, ali celo, da so mu komunisti vse avtorsko podtaknili.

Dr. Janez Juhant v svojem eseju Kocbek kot veličina in neznanost človeka v revolucionarnem prijemu in Miklič v knjigi na primer sploh ne omenjata Toneta Tomšiča, ki ga (pred italijanskim streljanjem) komunisti niso mogli rešiti.

Nejasna ostaja Juhantova trditev kot delni citat zgodovinarja Janka Prunka, kot ga sicer citira Eva Mally, “glede vloge KP pri izdajstvu Stanovnika meni, da “ni primera, ko naj bi KP omogočila aretacijo svojih članov”.

Mirko Bogomir Miklič je na sinočnji tiskovni konferenci zatrdil nič manj kot to, da je bil Kocbek po vojni prepovedan avtor, posebej je omenil knjigo novel Strah in pogum. To je seveda velika neumnost. Strah in pogum smo si bralci lahko izposodili v vseh javnih knjižnicah, saj je bila knjiga, ki jo je sicer izdala Državna založba Slovenije v 3000 izvodih, hitro razprodana.

Najbolj stvaren je bil na predstavitvi knjige Igor Omerza, avtor več knjig (skupaj dvanajst) predvsem o vlogi in delovanju Udbe, tako glede Edvarda Kocbeka kot Borisa Pahorja. Omenil je, da je o Kocbeku odkril toliko novega gradiva, da bo verjetno nastala še ena knjiga.

Omerza je poudaril, da je bil Edvard Kocbek dvojni heretik.

O Kocbeku smo slišali, da je bil fantast, naiven, da ni imel občutka za politiko in oblast, da v politiki ni prijateljstva, ampak samo interesi…Omerza je poudaril, da je bil Edvard Kocbek zvest svoji tovarišiji do smrti, da so ga komunisti naravnost fascinirali in da je trdoroka komunistka Lidija Šentjurc na Kocbekovem pogrebu na Žalah leta 1981 jokala “kot dež”. Verjamem; ona je jokala nad sabo, ker v sebi ni imela tistega, kar je skupaj z vsemi komunisti vedela, da je Kocbek imel: duhovno globino. Kučan pa je na pogrebu sklenil, da Kocbek “v politiki ni imel najbolj srečne roke”. Kot veste, pa je Milan Kučan v politiki imel srečno roko.

Ampak brez kocbekovske duhovne globine se zdi, da so dandanašnji mnogi njegovi biografi, in to iz vsem “smeri”.

Zanimivo pa je bilo na koncu vprašanje moderatorja in urednika knjige Martina Lisca, kakšen bi bil Edvard Kocbek, če bi danes še živel, kakšen bi bil njegov položaj v družbi.

Skupna ugotovitev je nekako bila, da se Kocbek ne bi pridružil nobeni stranki. Torej sploh ne bi bil politik, ampak zgolj literat.

Juhant je izrekel bistvo: Kocbekova vizija je bila s krščanstvom oplemenititi komunizem. Kocbek je hotel svet poduhoviti, a mu od njegovega krščanskega socializma ni ostalo nič.

Nihče pa ni rekel ali se vprašal, kaj pa je ostalo od komunizma. Kaj šele, da bi se vprašal, kje smo mi vsi (Evropa) sedaj. Miklič sicer piše nekaj o ugotovitvah tedaj še kardinala Josepha Ratzingerja o nevarnosti vere v današnjem času in o izgubi pomena “krščanstva v sekularizirani družbi”, v nadaljevanju pa se je precej podobrikal svojemu mentorju in njegovim dosedanjim spisom; ga postavil na vrh avtoritet.

Zadnji del knjige so Mikličevi opravljeni pogovori o Kocbeku z Viktorjem Blažičem, Borisom Pahorjem, Igorjem Omerzo, Justinom Stanovnikom, Alojzom Rebulo, Francetom Bučarjem,  Ivanom Štuhecom, Jankom Kosom, Janezom Stanovnikom, Venom Tauferjem in Petrom Kovačičem Peršinom.

Marijan Zlobec