Edvard Kocbek bo tako rekoč večno vzbujal raziskovalno radovednost vseh generacij. Ne nazadnje gre za eno največjih slovenskih zgodovinskih in umetniških osebnosti dvajsetega stoletja. Na Edvarda Kocbeka se navezuje cela epoha, politična in kulturna dediščina. Mirko Bogomir Miklič je pravkar izdal svojo novo knjigo o Edvardu Kocbeku z naslovom Sredi krute sile nežno trajam. Izdala jo je Celovška Mohorjeva družba.
Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani
“Kocbek je kot politik doživljal pravi dualizem med načinom ravnanja komunistov in kristjanov. Komunisti naj bi z revolucijo dali udarno moč, krščanstvo pa duhovni naboj. Komunisti so bili izredno organizirani, krščanski socialisti pa zaradi personalizma in duhovnega naboja popolnoma prepuščeni njihovi “udarni moči”. Kocbek je verjel v “vsemogočnost” partije in ji bil lahkoverno zvest. Zato lahko rečemo, da je Kocbek oče slovenskega protiorganizacijskega gibanja. Postkomunistična levica je še danes dobro organizirana, desnica pa je še vedno ujeta v pasti individualizma. To seveda ni samo Kocbekova dediščina, je pa tudi on pripomogel k temu z angažmajem pri graditvi totalitarnega sistema z vzvodi in posledicami revolucije za slovenski narod in posebno za slovenske kristjane.” (Mirko Bogomir Miklič).
Knjigo bodo predstavili jutri ob 18. uri v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa (Cankarjeva 1, vhod iz pasaže Name, 4. nadstropje).
Kocbek še dolgo ne bo v celoti znan po vsem tistem, kar je napisal, saj njegova Zbrana dela še izhajajo. Prav tako pa še ni zbran celotni odmev nanj, še posebej iz t.i. politične emigracije, Evrope, Amerike, Kanade, Argentine… Posebna žalost bo predstavitev vohunjenja in poročanja sodelavcev Udbe o vsem, kar je počel. Ena knjiga o tem je sicer že izšla, a potrebno bo izdati konkretna poročila, še posebej ona od Jožeta Javorška.
Marijan Zlobec