Svetovno znana alpinista, Italijanka Nives Meroi in njen mož, zamejski Slovenec Roman Benet, sta se v dvajsetih letih svojih alpinističnih podvigov brez kisikovih bombol ali bomb povzpela na vrhove vseh štirinajstih osemtisočakov, petnajsti njun osvojeni vrh (poleg še drugih) pa ni bil v Himalaji, ampak je bila pot, lahko bi rekli romarska, na sveto goro Sinaj. Meroi je o tem v italijanščini napisala knjigo Sinaj, že pred tem pa še eno alpinistično knjigo Ne pustim te čakati. Obe je izdala Celjska Mohorjeva družba v prevodu Mateja Gomboc in v uredništvu Alenke Veber.
Urednica Alenka Veber in prevajalka Mateja Gomboc, foto Marijan Zlobec
Sinaj je s fotografijami opremil Roman Benet, pri čemer bi bil lahko njegov izbor fotografij bolj v skladu s tistim, kar njegova alpinistična partnerica in žena (v imenu obeh) pripoveduje; manjka pogled na množičnost jutranjega romanja na sveto goro (500 romarjev hkrati, med njimi je največ muslimanov), prav tako manjka v knjigi sicer opevana Himalaja, predvsem pa manjka novinarska fotoreportažnost. Iz njenega soočenja dvoje pričevanj; himalajskega in sinajskega, se nazorno vidi, kdo nosi hlače v hiši, čeprav je on opisan dobesedno kot “alfa samec”, ki mora svojo alpinistično partnerico večkrat počakati in jo nesti, vsaj malo, da si odpočije, predno skupaj dosežeta vrhove. Najtežje osvojljiv je bil K2, pri čemer si dvojko razlagata kot par ali tandem ali moškega in žensko, ki se v neizmernem mrazu v šotoru lahko stisneta in vsaj malo pogrejeta, medtem ko zunaj divja vihar. Opazna je še komponenta Benetove bolezni z dvakratno presaditvijo kostnega mozga.
Kot veste je knjig o alpinizmu, alpinističnih vzponih, usodah, neredko s smrtnim izidom, veliko, ne nazadnje nekaj Slovencev, ki so imeli gore raje od vsega, čeprav se zdi to precej nelogično, saj so imeli doma družine z otroki. Knjiga seveda nikogar ne omenja; je zgoj individualna. Pisana je tako, da se spominski zapisi, podkrepljeni z dnevniki iz Himalaje, prekrivajo ali izmenjujejo s sinajskimi, kar je sicer nekakšna pisateljska dramaturgija, a nekoliko bega bralca, ker vendarle pričakuje, da bo bolj poglobljeno lahko spremljal razodetje Sinaja kot Mojzesove gore. Morda bi celo do tega prišlo, ko bi se Sinaj razkril v skladu s pričakovanji, predno sta se alpinista z brniškega letališča odpravila preko Carigrada v Kairo in potem naprej.
Himalaja je eno vrhunsko alpinistično izkustvo, Sinaj pa naj bi bil bolj “versko”, vendar pa se izkaže, da je, metaforično rečeno, več Mojzesa v Himalaji kot na Sinaju. Dimenzija božjega je bližje občutkom na osemtisočakih, medtem ko je Sinaj zgolj turistično romarsko iskanje nejasne lokacije, kjer je Mojzes razodel deset Božjih zapovedi.
Del naslovnice knjige Ne pustim te čakati
Celotna sfera svete gore Sinaj je problematizirana v drugem delu knjige, ki pa jo je napisal nekdo drug, to je italijanski teolog Vito Mancuso. Svojemu eseju je dal naslov Gora Sinaj, v resnici pa problematizira celotni kompleks tako imenovanih svetih gor v različnih svetovnih religijah in seveda na različnih kontinentih, čeprav je teh gor še neprimerno več. To je velika tema svetovne religiologije, splošne ali politične zgodovine, kulturne in humanistične zgodovine, zgodovine verstev, ljudstev, narodov, civilizacij, specifike različnih kultur, pojavov ver in verovanj… Spomnimo, koliko romarskih “svetih gor” imamo samo Slovenci (Svete Višarje, Sveta gora, Zasavska Sveta gora, Ptujska gora…).
Nives Meroi in Roman Benet na predstavitvi svoje prve knjige v Ljubljani, foto Gore-ljudje
V tem kontekstu se zdijo najbolj elementarni ali odkrito, instinktivno ali občutenjsko ženski tisti stavki v pripovedi alpinistke Nives Meroi, ko prisluhne sebi, ne religiji ali veri v sebi. Ne govori o Bogu, ampak o svojih občutjih božjega. Najbolj šokantno v knjigi je pravzaprav njeno spoznanje, da se božje začne med vrhovi gora in nebom nad njimi. Spodaj je samo približevanje. In ko prideš na vrh, se božje pojavi na dveh ravneh; spoznanju neizmerne, dominantne moči narave ter človeka zgolj kot enega njenega delčka, ki pa si domišlja marsikaj ali da je bistveno več, čeprav bi bilo za njegov odnos do celostnega okolja ali realno podobo svojega zemeljskega konteksta bistveno bolj adekvatno, če bi se avtorefleksivno osvestil in se spustil v zgolj ponižnostno držo, upoštevajoč, da bo narava obstajala tudi ko človeštva spričo svoje nadutosti ne bo več.
Nives Meroi noče biti niti filozofinja niti verska ali verujoča, saj iz njenega pisanja tega ni razbrati. Pravzaprav se nekje združita oba pogleda na točki ali pri vprašanju: kaj človek spoznavno pridobi, če gre na sveto goro Sinaj in opazi, da je bil zgolj turist, hkrati pa ne ve, ali je gora ali vrh pravi. In potem trči še v turistično industrijo samostanskih in Mojzesovih “spominkov”, na čelu s skrivaj odlomljenimi vejicami sicer pred turisti ograjenega nekoč “gorečega grma”, v katerem se je Bog razodel Mojzesu.
Ampak od tega gorečega grma in Mojzesa na Sinaju je še najboljša Schönbergova opera Mojzes in Aron (Aaron), ki pa je naša alpinista zanesljivo nista videla.
Vito Mancuso marsikaj relativizira, celo ko analizira Sveto pismo oziroma gore v njem, s poudarkom na iskanju (in ne najdenju) realne, geografske identitete točke, kjer je “Bog Mojzesu dal postavo”, kaj šele o tem, kaj se je s “svetimi gorami” dogajalo v drugih religijah.
Če sem prav razumel sporočilo, bosta naša draga alpinista odslej raje šla še na kakšno sveto goro, čeprav že vesta, da tam razen turizma in lokalnega zaslužkarstva ne bosta našla nič “oprijemljivega”, ob predpostavki, da sta vse oprijemljivo že spoznala, to je vrednota življenja in narave kot take.
Marijan Zlobec