S sedmimi zaporednimi koncerti v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije se je sinoči končal že devetnajsti festival Slowind. Njegov umetniški vodja je bil francoski skladatelj in čembalist Brice Pauset, naslov pa mu je dal Enciklopedija glasbe.
Brice Pauset, vse fotografije Marijan Zlobec
Festival je bil uspešen, izvedli so ga v celoti, le obiskovalcev je bilo približno toliko kot vsako leto doslej, celo isti ljudje, kar pomeni, da je zanimanja za sodobno in aktualno ali celo najnovejšo glasbo manj, kot bi si glede na aktualnost našega življenja in število ljudi, ki se bodisi študijsko ali celo profesionalno ukvarjajo z glasbo, so skladatelji in nasploh zaposleni “v glasbi”, pričakovali.
Barbara Jernejčič Fürst
Seveda je sedem zaporednih koncertov veliko, a je le tako lahko dosežena organizacijska in vsebinska celota, s tem pa se stroški zmanjšajo.
Jurij Jenko in Marjan Peternel
Naslov Enciklopedija glasbe, ki je programsko posegla nekako v skoraj tisočletno zgodovino t.i.nove glasbe, je zgolj individualen, ne pa filološki, primerjalno kritičen, kronološki, vrednostni…Princip je lasten izbor samega avtorja v fokusu in hkrati umetniškega voditelja.
Celine Steiner, Brice Pauset in Massimo Pinca
Brice Pauset je bil močno zastopan, a vendarle manj kot lani njegov italijanski kolega Ivan Fedele. Pauset je dal priložnost in prostor tako zgodovini, kolikor s tem pojmom lahko pokrijemo vse kompozicije, ki niso nastale v zadnjem obdobju nekaj desetletij, pri čemer je seveda že Stockhausen zgodovina in enciklopedija,
Brice Pauset
Pauset je morda odkril sebe bolj kot kdajkoli poprej, v Ljubljani pa pred leti.
Skladatelja Claus – Steffen Mahnkopf in Brice Pauset
Če bi rekel, da je imel kakšno sijajno kompozicijo, bi se odločil za tu že predstavljeno Vito Novo (serenades) iz leta 2006 za solistično violino in ansambel, kjer se je izkazal solist Maximilian Haft.
Pauset je pokazal, da je v sodobni glasbi treba znati pisati, obvladati materijo in pisati tako, da je novo delo za izvajalce študijsko zahtevno in se hkrati zavedajo, da soustvarjajo kompozicijo nadpriložnostne, za enkratno izvedbo napisane umetnine.
Boris Ostan
Morda je bil Brice Pauset uspešen s svojim pihalnim kvintetonm, a je bolj pritegnil pozornost s svojim lahko bi rekel kar političnim traktatom, ki sem mu sicer dal že posebno omembo v kontekstu Dneva republike. Pauset je hkrati intelektualec, filozof, družbeno kritični publicist, ko je napisal Ne-mir II za čembalo in recitatorja.
Florian Hölscher
Pauset je dal precej priložnosti izboru starejših kompozicij za čembalo, seveda še svojim in je s tem dal vedeti, da misli lahko sodobno, a v kontekstu zgodovine literature za ta inštrument (Georg Muffat, Heinrich Ignaz Biber, Johann Jacob Froberger).
Kako naj obrača note ?
Pri Maovi žabi iz leta 2011, napisani za orkester (sinoči Slovenska filharmonija), ki jo je posvetil našemu filozofu Slavoju Žižku, je pokazal veliko kompozicijske iznajdljivosti, spretnosti in invencije, iskanja novih zvočnih možnosti (udarjanje z dlanmi na ustnike trobent in rogov), da je s tem hkrati skušal napisati nekakšno pravljico o žabi – Žižku (?) v posodi, pod katero so zakurili in se voda počasi segreva, a se konča tako, da žaba poizkuša in poizkuša, a ven ne more več skočiti. (Več ne vem, še posebej, kako je končal Žižek)).
Končno mu uspe
Pauset je v program uvrstil dve kompoziciji pri nas redko ali sploh ne izvajanega Helmuta Lachenmanna (1935). Obe sta bili drzni, najprej Allegro sostenuto (1986 – 1988) za klarinet/basovski klarinet, violončelo in klavir, razčlenjenih menda na 14 odsekov ali šest zvočnih območij. Jurij Jenko, Milan Hudnik in Marjan Peternel so dolgo kompozicijo izvajali s pravo mučilniško vztrajnostjo. To je glasba, s katero bi iz zapornikov oziroma kriminalcev zlahka izsilili vsakršno priznanje svojih grehov, kriminalnih dejanj ali celo zločinov. Pri prvem poslušanju bi že komaj vzdržali, pri drugem, najkasneje pri tretjem pa bi se jim(lažna) zavest razletela. Lachenmann pravzaprav nagovarja poslušalčevo vzdržljivost in biološko naravnanost.
Mak Grgić in Brian Head
Podobna kompozicijska atmosfera se mu je zapisala v Salut für Caudwell (1977) za dva kitarista (Mak Grgić, Brian Head). Skladatelj v bistvu sledi v takoj po vojni odprtem vprašanju, ali je glasba lahko grda (Leibowitz), kar je slišal naš Vinko Globokar in očitno še Lachenmann, ki je celo napisal esej Lepo v glasbi danes (1980). Vrhunec je knjiga Umberta Eca Esej o grdoti, ki pa obravnava likovno umetnost, ne glasbene ali glasbe.
Paolo Brumat in Florian Hölscher
Seveda bi se dalo strinjati s skladateljevo oceno, da bi bilo treba “idejo lepega izmakniti otopeli buržoazni družbi, prerokom dostopnosti, razumljivosti glasbe, glasbenikom naravne tonalnosti, fetišistom, akademikom in tradiciji ter lepo povezati v celovito estetsko teorijo.”
Ad Hoc Trio je izvedel Epigrame 104-letnega Elliotta Carterja
Lachenmann ugotavlja, da se predstava lepega izogiba bistvu izražanja, ki je soočenje s tem, kaj kot ljudje smo in kaj bi želeli biti… Ideja lepega je beg pred resničnostjo. Ampak narava umetnosti je v bistvu beg.
Aleš Kacjan z bas flavto
Kitarista sta zelo zahtevno kompozicijo, v kateri se skrivajo tako rekoč vsi možni prijemi in tehnike igranja na kitaro, razen “glasbene” ali “melodične”, predstavila sijajno.
Lojze Lebič in Jože Fürst
Urška Pompe (1969) je že leta 2004 napisala Vrata dneva za mezzosopran. Izvedla jo je Barbara Jernejčič Fürst, kar je bilo pričakovati. Njej je taka glasba pisana na kožo; z njo se ne le miselno identifirica, ampak je njena interpretacija v celoti osmišljena, prepričljiva in samo kompozicijo naredi sklenjeno, povezano, artikulirano od začetka do konca, kot če bi šlo za kak samospev. Uporaba glasu je tu “razširjena” na šepetanje, zlogovanje, artikulacijo besed večinoma neznanega pomena…, vse pa spremlja še manjša kuhinjska posoda kot tolkalo, ki ga je na koncu kompozicije vedno več. (Mineštra je skuhana).
APZ Tone Tomšič
APZ Tone Tomšič je pod vodstvom Jerice Gregorc Bukovec izvedel dva Gallusova moteta in se uvrstil na seznam pravih “enciklopedistov” festivala. Gallus, kolikor je naš, je še vedno pretežak, da bi ga v celoti obvladali. Bili so poizkusi in projekti že pred tridesetimi in več leti, a se Gallus ne da ujeti v mentaliteto našega časa, ker je povsem “neliturgičen”.
Jerica Gregorc Bukovec
Tadeja Vulc (1978) pa je s svojo zborovsko kompozicijo Epilog (2010) za telesna tolkala ter mešani zbor brez spremljave še enkrat dokazala, kako zna pisati za zbor (APZ Tone Tomšič). Vulc je hkrati, ko je potrdila svoje vztrajanje pri lastni zborovski poetiki, še malo “provocirala”, ker je za besedilo izbrala pesem Antona Funtka iz cikla Smrt iz leta 1896. Funtek je nekaj let zatem, ko se je kot pesnik preizkusil Ivan Cankar, prav od njega prejel kritiško klofuto, od katere se v zgodovini slovenske poezije ni več pobral.
Žal ni še nihče napisal monografije Ivan Cankar kot kritiški mrcvar. Cankar je svoj najlepi vek, deset let, preživel na Dunaju, zadnji del pa v Ljubljani, še posebej na Rožniku. Ampak je imel svojo kritiško obračunavalsko žilico prav tako razvito kot ustvarjalno.
Aleš Kacjan z Globokarjevo kompozicijo
Na šestem koncertu sta bila najboljša Alberto Posadas (1967) in naš Vinko Globokar (1934) s svojo kompozicijo Monolit (1978) za flavtista, ki igra na različne flavte in hkrati še poje z “izdihavanjem” in “vdihavanjem” brez pavze in z nenehnim menjavanjem piccola, flavte in basovske flavte, tako da dobi zvoke v treh oktavah. Kot je bilo pričakovati, še posebej, ko se je začela luč mračiti, je solist na koncu “crknil”. Aleš Kacjan je kompozicijo izvedel prvič v Sloveniji, menda je bila napisana za Sebona… Led je prebit, odprtina izvrtana in ribe bodo prišle na zrak in v ulov.
Brice Pauset z Maovo žabo
Alberto Posadas je napisal oziroma še piše cikel Sledi spomina (2004, 2014, 2017?), ki bo v celoti obsegal šest skladb. Iz cikla smo slišali le eno kompozicijo Odzveni na Francoisa Couperina; po nastanku je prva. Pianist Florian Hölscher je po koncertu povedal, da bo ves cikel izvedel prvič marca prihodnje leto v Kölnu, Stuttgartu in Luksemburgu, ko bo celota še natisnjena; v SF je igral po rokopisu, kar je bilo za obračevalca not Mateja Šarca vidno težko (brati), kako šele pianistu igrati.
Michael Wendeberg
Posadas pravzaprav vrača vero in upanje v sodobno pianistiko, ki velja za mrtvo, tako kot klavir, s katerim se domnevno ne da več ničesar izraziti. Jasno je, da se vse da, samo da je treba pozabiti na kakšne zgodovinske figure, ki so kot kakšen zablodel izstrelek želeli postreliti vse povprek (Cage).
Posadas je imel na voljo idealnega interpreta, o kakršnih bi doma lahko le sanjali; vsi so se nekam porazgubili, poskrili ali jih ni na spregled. Florian Hölscher je tako rekoč fanatični interpret kompozicije ali cikla, v katerega totalno verjame kot glasbeno, umetniško delo, bogate izraznosti, inventivnosti in sporočilnosti ter hkrati obsega vse “dokaze”, da je komponist vešč svojega ustvarjalnega, umetniškega poklica, je utemeljitveno, refleksivno pri svoji ustvarjalni nameri zelo jasen in verjetno prav zaradi tega ne le uspešen, ampak prepričljiv. Slišali smo eno najboljših kompozicij celotnega festivala.
Posadas je boljši od kakih italijanskih sodobnikov tipa Marco Stroppa ali Salvatore Sciarrino… Mi? Ah!
Na zadnjem koncertu, ko je nastopil orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Michaela Wendeberga, sem že omenil Pausetovo Maovo žabo. Uvodna Schumannova Simfonija v g-molu, Zwickau, WoO 29 v dveh stavkih je bolj kot kasnejše kvalitete pokazala zadrege učenja ali nastajanja neke simfonične poetike. Tu še ni nič “velikega”, kaj šele enciklopedičnega.
Michael Wendeberg
Sodobni avstrijski skladatelj Georg Friedrich Haas (1953) je bil v zadnjem času zlasti veliko izvajan na Wien Modern. Njegovi Pozabljeni spevi za komorni orkester iz leta 2011 so odlična kompozicija tako po zgradbi kot vsebini. Po svoje bi jo približali “prizorom iz narave”; šelestenje, mrmranje godal, mitologiji (sirene trobente), dialogom znotraj orkestra, kot da bi šlo za ločene sekcije; visokih in srednjih godal na eni “strani” ter trobil s klarinetoma in kontrabasoma, ki se med sabo “kličejo”. Čeprav v razlagi kompozicije piše marsikaj, na primer da so izhodišče zanjo pozna dela Franza Liszta, pa da je opazen vpliv germanske kulture, francoske barvitosti in ameriške eksperimentalne dediščine, skratka nič svojega, kaj šele avstrijskega, je vtis veliko bolj avtorski, samosvoj in “neodvisen”.
Ne vem, če je bila Schönbergova Komorna simfonija št. 2 v es-molu, op. 38 (1906 – 1939) najbolj primerna za sklep sedemdnevnega festivala. Kot da bi se že sam torzo dela, ki se je cepilo tako časovno kot strukturno, se pravi s svojo nedokončanostjo, prevesilo v končno sporočilo festivala. Tu ni mogočne pike na i, ampak ostaja vse še odprto in – nedokončano.
Marijan Zlobec