Med nominiranimi knjigami za knjigo leta 2017 na 33. Slovenskem knjižnem sejmu je bila študija Črta Poglajena Skozi oči prekariata: brez konsenza. Na predstavitvi finalistov smo med drugim slišali, da bi morala knjiga oziroma avtor dobiti posebno nagrado za osvetlitev aktualnega problema prekarnih delavcev v Sloveniji, kot ga je z intervjuji obelodanil Poglajen. Pogovore so sicer opravili še Manja Kovačič, Anja Pucer in Ana Marija Lednik. Vsi štirje: prekarci.
Črt Poglajen, vse fotografije Marijan Zlobec
Že to, da je knjiga bila zelo opažena, nominirana in skoraj bi lahko rekli nagrajena, terja vsaj krajšo predstavitev še posebej.
Črt Poglajen je pravzaprav napisal, zbral, organiziral in sestavil zbornik o prekarnosti kot družbenem problemu. Kot rečeno, so intervjuje opravili štirje prekarci.
Sam pravi takole:“Prekarnost je problem. Ne samo za posameznika, ki je vanjo ujet, ampak tudi za posameznika, ki mu bo sledil, ko bo podjetje zašlo v težave. In za posameznika, ki se bo moral malo po malo odrekati svojim pravicam, da bi le ostal “na varni strani”. Zato je zelo pomembno, kako jo opredelimo. Ali je agencijski delavec prekarec ali ne. Ali je zaposlen za določen čas, ki ima pogodbo podpisano za en mesec, prekarec ali ne. Zaradi radikalnih razlik v pogledu smo se odločili za 56 intervjujev s 56 ljudmi, ki oblikujejo javno mnenje. Na ta način smo želeli videti, kako blizu rešitvi in konkretnim (učinkovitim) ukrepom dejansko smo.”
O prekariatu pa ne razmišljajo samo Slovenci. Poglajen že na prvi strani citira izjave dveh tujcev iz Švice in Italije, kako vidita prekarno delo v svoji državi. Guy Standing iz Ženeve med drugim piše, da so prekarnim delavcem “odvzete državljanske, kulturne, družbene, politične in ekonomske pravice. Živijo na robu nevzdržnega dolga, v katerem za človeka ena sama nesreča, ena sama napaka ali ena sama bolezen pomeni popolno katastrofo.”
V Sloveniji je prekarno zaposlenih 322 tisoč ljudi, kar je več kot 35 % delovno aktivnega prebivalstva (od 917 tisoč po uradnih podatkih za leto 2015).
Intervjuji so nastajali med 5. aprilom 2016 in 27. aprilom 2017. Intervjuvance so razdelii v štiri skupine: Delo/ kapital, Politika, Akademija in Pop -art.
Zbrane intervjuje so že objavili na portalu Skozi oči prekariata. Poleg intervjujev pa so organizirali še več okroglih miz.
Poglejmo še nekaj misli določenih intervjuvancev:
Zgodovinar dr. Božo Repe pravi, da so se v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih sindikati preveč institucionalizirali.
Ekonomist dr. Jože Menciger ugotavlja, da če se prerazdelitev v korist kapitala ne bo zaustavila na pameten način, bo do tega prišlo nasilno.
Mag. Mišo Alkaj pravi, da človeško delo lahko kupijo ceneje kot stroj.
Peter Lovšin ugotavlja, da nekateri delajo v pogojih, ki so slabši od tistih v 19. stoletju.
Dr. Valentina Franca opozarja, da bi lahko razvoj prekariata zajezili pred dvajsetimi leti, zdaj ta ukrep ni več mogoč.
Evropski poslanec dr. Igor Šoltes pravi, da deregulacija trga pomeni več prekarnega dela.
Župan MOL Zoran Janković pravi, da na dolgi rok ima delavstvo vsekakor enake interese kot prekariat.
Dušan Semolič ugotavlja, da je med prekarci velik intelektualni potencial.
Vlasta Nussdorfer je prepričana, da bi sindikati svoj vpliv lahko uporabili tudi pri zaščiti pravic prekarcev.
Laibach zagovarja tezo: “Brezdelje naj bo privilegij vseh, ne samo bogatih.”
Dr. Igor Lukšič trdi, da je problem prekariata v tem, da se za njegovo odpravo ne zavzema noben politični subjekt.
Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam, pravi, da je borba za pravice prekarcev dejansko v interesu vseh.
Dr. Danilo Türk verjame, da bodo rešitve v veliki meri odvisne od pobud, ki jih bodo dali prekarci sami.
Dr. Ivan Svetlik pravi, da je projektno delo, ki se izvaja prekarno, lahko problematično ne le za posameznika, ampak tudi za institucijo.
Mag. Samo Hribar Milič pravi, da “smo proti prekarnemu in študentskemu delu.”
Ljubljanski nadškof monsignor Stanislav Zore: “Zagotoviti je treba, da bodo tudi prekarni delavci imeli vse tiste pravice, ki jih imajo delavci, ki so redno zaposleni.”
Milan Kučan ugotavlja, da bo prekarstvo v prihodnje postalo glavna oblika dela.
Igralka Milena Zupančič naravnost trdi, da je prekarnost ena večjih rak ran sodobne družbe.
Dr. Milan Brglez ni povsem prepričan, da lahko prekarci v obstoječi strukturi sindikatov pridejo do besede.
Ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak:” Zelo pomembno je, da problem prekarnosti opredelimo natančno.”
Predsednik Borut Pahor ugotavlja, da prekarnost spreminja posameznike in jih marginalizira.
Naj se s citati oziroma strnjenimi ugotovitvami tu zaustavim.
Analiza in kritika družbe je v anketah več kot očitna, žal pa nastopa premalo prekarnih delavcev samih. Ti v ankati nimajo kakšne besede, predvsem pa so sodelujoči intervjuvanci dobesedno vsi že preskrbljeni, na visokih položajih, bivši na takih položajih, odločujoči v politiki, sindikatih, upojenci in ne vedo, kaj pomeni, če imaš za hrano borih deset evrov na teden.
Potrebna bo nova knjiga, pripravljena zgolj z intervjuvanimi prekarnimi delavci. A je vprašanje, če bi si ti sploh upali kaj reči. To pa pove več kot knjjiga.
V knjigi prevladuje mentaliteta, ki jo je mimogrede opredelil in s primeri pokazal župan Zoran Janković:“Magnifico je tipičen prekarec! Pa je kljub temu uspešen. Podobno je tudi z Janom Plestenjakom. Če si dober, če te ima publika rada, si lahko uspešen tudi kot prekarec.”
Marijan Zlobec
En odgovor na “Skozi oči prekariata: brez konsenza”
Preskrbljenim rentnikom bi morali vzeti besedo, kjer jo le lahko. Taka knjiga je res zamujena priložnost. Citati so banalno blebetanje prikoritnih ljudi, ki bi se najbrž z malo provociranja tudi sami utegnili označiti za prekarce (saj, ali tat ni tudi prekarec?). Zadnji odstavek pa je odvraten. Glede na to, da imajo ljudje take baže zagotovljeno neomejeno ljudsko naklonjenost, pa očitno teh 35% prekarne delovne sile (ki pomaga vzdrževati birokratski špeh) ni omembe vreden problem. Pravzaprav naš narod nima problemov. Je primerno prehranjen in dobro spi.